Dolgo smo mislili, da se naravne katastrofe dogajajo samo drugim po svetu, a septembra, ko so nas presenetile hude poplave, smo se prepričali, da nismo nikakršne izjeme. Kako vidite te dogodke v naravi?
Naravne sile so vedno močnejše in poplave so pač en vidik teh ekstremov. Takšne stvari se dogajajo v številnih deželah, vsega niti ne vidimo na televiziji. Vremenske spremembe niso katastrofe, so samo naravni cikel. A za tistega, ki jih ni vajen, so katastrofe. Ljudje upajo, da bo v naravi ostalo vse po starem, in ko se stvari začnejo dramatično spreminjati, postanejo negotovi, ker si ne zaupajo. Začnejo se spraševati, zakaj je tako. Tako kot se spremembe dogajajo zunaj, se dogajajo tudi v nas. A poplave niso nekaj negativnega, vidim jih kot del transformacije, ki se dogaja vsepovsod.
Več kot sto tisoč ljudi je med finančno krizo v Sloveniji izgubilo službo, ogromno jih je v hudi denarni stiski. Kam nas to vodi?
Mislim, da se Zemlja spreminja, ker se bližamo koncu nekega cikla. Enako je s kapitalistično družbo, ki temelji na ideji, da nikoli nimamo dovolj in da se trudimo imeti vedno več, ker se potem počutimo varne. Doživljati ekstreme v naravi, ob tem pa še spreminjati življenjski stil ni lahko. Ljudje niso vajeni opuščati materialnih stvari, da bi se prilagodili novi paradigmi. Na vse te spremembe gledajo negativno, jaz pa menim, da je nemogoče še naslednjih sto let živeti, kot smo živeli in delali doslej. Tudi materializem ima svoje meje. Zato nastaja nova samozadostna kooperativna družba. Institucije bodo začele počasi propadati, ker ne bo nikogar, ki bi jih podpiral, tako v energetskem kot v finančnem smislu. Nekatere banke v Ameriki že propadajo. Tudi vlade nekaterih držav že imajo težave, recimo v Grčiji, preprosto se ne morejo več vzdrževati. Mislim, da se ne moremo več zanesti na vlade in institucije, ampak se moramo zanašati na svojo notranjo moč. Ljudem pravim, naj poenostavijo svoje materialne potrebe. Razmislimo o resnični vrednosti materialnih stvari in se vprašajmo, ali vse to res potrebujemo. Potem se od njih lažje ločimo. Ljudi spodbujam, naj pregledajo podstrešja, kleti, predale in vse, česar ne potrebujejo, kar že vsaj eno leto niso uporabljali, podarijo ali prodajo. Pomembno je zmanjšati nakupe. Ko so ljudje negotovi, se vračajo tja, kjer se počutijo varne – recimo k nakupovanju. Ko resnično spoznate, kaj je pomembno, se vam življenje poenostavi. Hrano lahko pridobivate na različne načine, lahko sami poskusite vrtnariti, ali pa poiščite kmete, ki vas bodo oskrbovali z zelenjavo in sadjem, kar je veliko bolje kot recimo v trgovskih centrih kupovati jabolka z Nove Zelandije, grozdje iz Čila in podobno. Investirajte vase, delajte stvari, v katerih uživate. Če uživate v vrtnarjenju, lahko pozneje s tem tudi kaj zaslužite, morda znate kaj drugega, ste vešči kakšne terapije – masaže. Ena in ista služba danes ne traja vse življenje, zato moramo svoj čas investirati v druge stvari, zaradi katerih smo samozavestni, kadar začnejo zadeve postajati malce negotove.
Se moramo bati časov, ki prihajajo?
Banke in vse večje institucije se pripravljajo na prihodnost s prestrukturiranjem, ker vedo, da ne bo bolje. Morajo se okrepiti, da ne bodo propadle. Nihče pa ne reče ljudem, naj to naredijo. Zato mislijo, da bo to stanje trajalo samo še danes, jutri bo pa že bolje. Pomembno je delovati zdaj, ne pa stvari prelagati na prihodnost. Zdaj je lažje, pozneje je veliko težje, ker se je treba ukvarjati z veliko več stvarmi. Ljudem pravim, naj ne bodo prestrašeni, ampak naj se začnejo pripravljati, da bi se lahko sami preskrbeli in bili neodvisni od zunanjega sveta. Zakaj čakati, bolje je narediti korak že prej. Če živiš zavestno, vidiš širšo sliko, preden postane težko.
Ljudje z negotovostjo pričakujejo leto 2012. Kako ga pričakujete vi?
Leto se omenja v povezavi z Maji, Azteki, v različnih prerokbah. Veliko ljudi je o letu 2012 govorilo kot o najpomembnejši točki sprememb. Tisti, ki niso verjeli, da se stvari spreminjajo, se morajo samo malo ozreti okrog. Zemlja se zdaj dramatično spreminja, energije so zelo močne in napete, po letu 2012 pa se bo vse skupaj zmehčalo. Leto 2013 ne bo videti tako zelo drugačno od leta 2012, toda tisti občutljivejši bodo ugotovili, da vse nekako lažje teče. Ko so stvari dramatične od zunaj, vplivajo na čustva, misli in življenje ljudi. Začel se bo nov cikel.
Kakšen?
Imamo cikle različnih časov človeške zavesti. Stvarnost okoli nas vpliva na naše razmišljanje, govorjenje, gradnjo, komunikacijo. Po 2000 letih prihajamo na vrh cikla, v katerem živimo zdaj. Bistvo tega obdobja v različnih ureditvah je bilo v tekmovanju, strahu in boju za preživetje. Dokler ljudje ne bodo razumeli, da to ni več sprejemljiv način življenja, bodo trpeli in trpeli bodo, dokler ne bodo razumeli, da obstajajo še druge možnosti, da lahko blaginjo dosežejo tudi s sodelovanjem in komunikacijo. Da ni pomembno toliko, kaj jaz potrebujem zase, temveč kaj potrebujejo drugi ljudje. To bo postalo bolj uglašeno z zavestjo ljubezni. Izogniti se moramo kontroli, strahu, zaupati moramo, sodelovati z drugimi ljudmi. Ko zaupamo drugim in ni več samo »jaz«, je »mi«, začnejo ljudje drug drugemu pomagati. To ni idealistična vizija, to se dogaja recimo v družini, vsaj upam, da se. V družini člani pomagajo drug drugemu, se imajo radi in si zaupajo. Družina je bistvena celica družbe in v starih, primitivnih družbah so bili ljudje kot ena velika družina. Celo pleme je bilo družina. Danes že obstajajo institucije, nekakšna moderna plemena, neke vrste skupnosti, kjer si podobno misleči ljudje pomagajo.
Nekako tako, kot vi živite v Nemčiji?
Najprej sem skušal ustvariti takšno skupnost na Portugalskem. Vse skupaj je bilo zelo idealistično. Kupili smo zemljo, začeli načrtovati, kaj bomo posadili. A spoznal sem, da vse skupaj ni tako preprosto. Kajti ljudje se morajo spremeniti v sebi, ne pa bežati in iskati nečesa zunaj sebe. Tako sem šel v Nemčijo, zadnjo deželo, ki bi si jo izbral v Evropi. Pridružilo se mi je nekaj enakomislečih ljudi. Ustvaril sem še šolo, v kateri se ljudje učijo, kako zaživeti z novo zavestjo, kjer ni tekmovanja. Nikakor nismo izolirani, delamo z lokalnimi šolami, kmeti. Širimo se po lokalni skupnosti, ji kažemo, kaj počnemo, in deluje. Med nami se ustvarjata vez in razumevanje. Okoli sebe sem hotel imeti majhno skupino ljudi, ampak ker se mi jih je veliko želelo pridružiti, sem se odločil za šolo zavesti. Prva je v Sloveniji, druga bo, upam, na Portugalskem, kjer prav tako veliko delam. V šoli se naučite bistvenega za življenje v zdajšnjih razmerah. Tako bi lahko nastala skupina ljudi, ki bi se trajnostno podpirala. Če bi bil v skupini zdravnik, bi recimo odprl holistično prakso, učitelj bi odprl napreden, odprt in samozadosten vrtec, neodvisen od sistema, ki morda ne bo preživel. To je velik načrt, ampak nekje je treba začeti.
Kako vi pomagate ljudem skozi te spremembe?
Veliko je ravni, na katerih delam. Na najbolj osnovni ravni skušam ljudi spomniti na njihovo pravo vrednost – da to ni nekakšen mistični del nas, ampak osnovna struktura sreče in ljubezni – učim jih, kako to prenesti v vsakdanje življenje. Z ljudmi delam individualno, vsaka situacija je unikatna, glede na to, ali delam s politikom, mamo, poslovnežem, psihologom, učiteljem, pristop je vedno drugačen. Najbolj se osredotočam na to, kaj pomeni meditirati in kako priti v harmonijo s samim sabo ter združiti ženski in moški del v nas.
Veliko prihajate Slovenijo. Kako to?
Preden sem prišel v Slovenijo, sem delal na Hrvaškem, tja je prihajalo veliko Slovencev, pa so me povabili. V Sloveniji je veliko lepih stvari, ki se jih sploh ne zavedate. Svoje vrednosti ne opazite tako kot tisti, ki prihajajo od zunaj. Imate čudovito naravo, vse je čisto. Rad imam Slovenijo in slovenski karakter. Ste zaprti, ampak ko se odprete, ste zelo topli. V vas je veliko žalosti in depresije. Veliko je obsojanja, težko se vam je popolnoma odklopiti, da ne bi mislili na to, kaj si drugi mislijo o vas. To opažam, kadar vas primerjam z drugimi deželami. Veliko dela je potrebnega. Zato sem izbral Slovenijo in Hrvaško.
Pred časom je ves svet na internetu v živo in s sočutjem spremljal reševanje čilskih rudarjev, ki so bili dva meseca ujeti globoko pod zemljo. Se vam zdi to že nekakšen začetek sodelovanja med ljudmi?
Natančno tako. Prepričan sem, da je internet nekako zbližal ljudi. S sočustvovanjem, čutenjem drugih ljudi si pomagamo. To prinaša občutek sodelovanja, o katerem govorim. To, da nam ni vseeno, je velika vrednost. To je nova zavest. Vrednost je seveda tudi v manjših pozitivnih rečeh, ki jih ljudje počnejo in ki dajejo upanje. V medijih pa vidimo, kako se razmere, ljudje spreminjajo. Zato zadnje čase programe, ki jih imam na različnih koncih, predvajamo tudi v živo po internetu, da ljudje vidijo, kaj se dogaja, da so lahko del dogajanja, četudi ne morejo priti. To potem ustvarja novo zavest. Dobro se počutiš. Ljudje niso sebični, to je ideja kapitalizma in materializma. Globoko v sebi so čuteči, skrbni in sočutni, le pozabili so na to.
S Tonyjem Samaro, ki je v mladosti več let preživel v zenbudističnem samostanu, se nato podal v džunglo Južne Amerike in se tam od domorodcev učil šamanizma, bil uveden v svete načine zdravljenja starodavnih ljudstev, pozneje pa začutil, da lahko veliko dobrega naredi v moderni družbi, zato se je svoje znanje in zdravljenje odločil prenesti v zahodni svet, smo se prvič srečali pred sedmimi leti na hrvaškem otoku Iž. V ta del sveta ga je med drugim pripeljala želja, da bi spoznal domovino prednikov svoje žene Sylvije. Takrat ga je poslušalo veliko Slovencev in ga povabilo k nam. Obiskujejo ga ljudje različnih slojev iz različnih delov sveta. Duhovito in potrpežljivo jim pomaga do notranjega zadovoljstva. Velik del njegovega učenja je namenjen prehrani – le prava in zdrava živila nam namreč omogočajo notranje delo ter spremembe. Z ženo Sylvijo in štirimi otroki živi v Nemčiji.
