Odganja uroke in bolezni

Marinka Mikelj iz vasi Milje pri Kranju združuje v sebi očarljivo kombinacijo enostavnosti in svetovljanstva. V tej zanimivi ženski ni niti trohice napuha, čeprav so za njo številni uspehi in dogodki, ki bi marsikoga »odnesli v nebo«. Bila je zaposlena kot šivilja, toda sledila je svoji notranji moči, ki jo je popeljala na rob verjetnega in tudi v svet, vse do Indije in Brazilije, predvsem pa na pot alternative.

»Zelo rada imam številke, izjemno veliko mi povedo. Rojstni datum, na primer, je kot vhod v osebnost; številke pokažejo talente, opozorijo na slabosti,« pravi Marinka. S pomenom številk ter postopkom izdelovanja in informiranja zdravil se je seznanila pri Sai Babi; zdraviteljske sposobnosti pa je imela v sebi že od nekdaj. »Dolgo se tega nisem zavedala, čeprav je številnim ljudem pomagalo že to, da sem jim na boleče mesto položila roke.« Marinka veliko potuje – mimogrede se nauči toliko tujega jezika, da se lahko sporazumeva v novem okolju. Telepatsko komuniciranje ji je domače, veliko razume tudi intuitivno. Pot do te stopnje je bila dolga in tudi trnjeva.

Bolezen je pokazala svojo moč. Kmalu po porodu tretjega otroka je otipala na prsih zatrdlino, a so jo zdravniki pripisali dojenju. Toda Marinka je čutila, da gre za resnejšo stvar: »Ko sem le prišla do Ljubljane, me je zdravnica vprašala, kje sem hodila, češ da po krvi že vse mrgoli.« Sledila je operacija rakavega tumorja in citostatiki, njeno stanje se je vidno slabšalo. »Vsi so me že odpisali, v meni pa je bila silna moč, preprosto sem vedela, da bom živela – za moje otroke in zase. Čutila sem, da mi citostatiki ne pomagajo, zato sem jih neke noči odvrgla, vendar tega nisem nikomur povedala. Še naprej sem redno hodila na preglede in – seveda – ozdravela.« Pravi pa, da je korenito spremenila življenje – najbolj v sebi. Predvsem je nadzirala misli in se naučila odpuščati. Prepričana je, da je bila njena bolezen odraz stisk, zamer, žalosti ... Toda nič ne pride »za kazen«, pravi: »Vse se nam zgodi zato, da se učimo in se izboljšujemo. Če gledamo tako, je lahko odpustiti, pozabiti … Zato danes učim ljudi živeti.« Potem ko je ozdravela, je k njim prišel možev znanec in jo vprašal, ali je ona druga žena glede na to, da mu je prva umrla. Marinka je bila še kako živa – poleg šivanja si je vzela čas tudi za prebiranje knjig – zlasti ezoteričnih. Vse bolj je vedela, da se lahko oziroma da se mora zanesti na svoj notranji glas. »Zdi sem mi, da sem bila ves čas vodena.« Razvoju svojih danosti pa se je intenzivneje posvetila po moževi smrti in po tem, ko so otroci odrasli.

Več v Jani št. 25, 21.6.2011