Ni prostora za paniko

Devetindvajsetletni Primorec Marko Korošec zares zaživi - šele ko zasleduje tornade. Zadnji mesec, ko je ta srhljivi, a zanj neopisljivo lepi vremenski pojav s prijateljem Blažem Seretinekom spremljal na znameniti ameriški Aleji tornadov, je bil zanj kot iz pravljice.

Devetindvajsetletni Primorec Marko Korošec zares zaživi – šele ko zasleduje tornade. Zadnji mesec, ko je ta srhljivi, a zanj neopisljivo lepi vremenski pojav s prijateljem Blažem Seretinekom spremljal na znameniti ameriški Aleji tornadov, je bil zanj kot iz pravljice. Od blizu sta si jih ogledala kar sedem. Da sta se izognila najbolj rušilnemu med vsemi, ki je pred seboj v nekaj minutah izbrisal del mesta Joplin v Missouriju, se imata zahvaliti intuiciji, znanju ter izkušnjam.

Študent meteorologije, zaposlen kot nadzornik vremenskih postaj na avtocestah, se je nad ekstremnimi vremenskimi pojavi začel navduševati že v osnovni šoli. Po ogledu znamenitega filma Twister pa so ga čisto prevzeli tornadi. Šokiralo ga je, česa vsega je zmožna narava in kakšno razdejanje lahko pusti za seboj. »Vedno me je zanimalo, zakaj nekatere nevihte spustijo tornado, druge pa ne. Pa tudi to, kako kar najbolj omiliti posledice rušilnih pojavov,« pravi. Ker Slovenija za nastanek tega nevarnega vremenskega pojava k sreči nima pravih razmer, se je letos že četrtič za mesec dni odpravil v Ameriko, kjer so tornadi najpogostejši na svetu. Letos jih je bilo že več kot tisoč petsto, a žal tudi z rekordnim številom žrtev – več kot 500. »Kar se števila tornadov tiče, ne bi rekel, da letošnje leto odstopa od prejšnjih let, le bolj rušilni so. Poleg tega je toliko žrtev zato, ker so se pojavili vzhodneje kot sicer in na bolj poseljenih predelih. K sreči imajo v Ameriki zelo razvit sistem opozarjanja pred takšnimi dogodki in njihovega napovedovanja, sicer bi bilo žrtev še več.« Moč tornadov je povezana s pojavom La-Niña. »Del Pacifiškega oceana je bil letos precej hladnejši kot običajno, zaradi tega so vetrovi močnejši in vreme po svetu posledično robustnejše: v Avstraliji so močnejše poplave, v Kanadi hladnejše zime, v Ameriki pa več izbruhov močnih tornadov.«
Tako lep dan, potem pa srhljivka. Na svoj »lov na tornade« se je Marko pripravljal tri mesece. »Vsakodnevno sem spremljal tamkajšnje vreme, delal provizorične napovedi, potem preverjal, kako so se uresničile, in glede na to načrtoval, kam bi šel, če bi bil tam. Ta praksa mi je prišla v Ameriki zelo prav. Potem sem se oborožil še z vso potrebno opremo – merilniki, radarji, foto- in videoopremo, da sem lahko vse posnel.« Takšna ekspedicija seveda ni poceni, največ stroškov je z najemom avtomobila in zavarovanjem. V enem mesecu sta s prijateljem namreč napravila okoli 25.000 kilometrov – od petsto do tisoč na dan. Sezona tornadov v Ameriki traja od marca do julija. Iz statistike zadnjih petdesetih let je Marko sklepal, da bodo v drugem delu sezone najdejavnejši na območju Aleje tornadov, zato sta se v Dallas odpravila 18. maja. »Sezona tornadov se namreč začne na jugu, ob Mehiškem zalivu, in se potem premika navzgor proti severu do Kanade.«
Na pustolovščino jima ni bilo treba dolgo čakati. Kajti že drugi dan, potem ko sta v Dallasu najela avto in namestila vanj vso opremo, sta spremljala prve močne nevihte v Kansasu. »Nevihte s tornadi se po navadi začnejo pozno popoldne in trajajo do poznega večera. Tisti, ki ne spremlja vremenskih napovedi, si ne bi nikoli mislil, da se bo lep, topel, sončen dan, kakršen je recimo danes tukaj na Krasu, prevesil v takšno srhljivko! Začne se iznenada, eksplozivno.«

Več v Jani št. 27, 5.7.2011