Bolezni sem rekel ne!

Srečati se z Avgustom Ošlajem iz Lendave, človekom z močno intuicijo, in prisluhniti njegovi modrosti, je nadvse zanimivo, saj združuje znanje, ki ga je dobil od prednikov in okolice, kjer je odraščal, z znanostjo in tradicionalno dediščino najstarejših civilizacij. Že pred skoraj 30 leti so zdravniki nad njim dvignili roke, da se ne da ozdraviti raka. S postopnim mišljenjem je naredil spremembo pri sebi. Spremenil je prehrano in življenje. Danes se z boleznijo ne ukvarja več. Pač pa toliko bolj z življenjem. Avgust je eden izmed treh soustanoviteljev slovenskega astronomskega društva, eden najboljših slovenskih radioamaterjev, modulator, državni prvak v fotografiranju, čebelar, pesnik, poznavalec džotiša, stare indijske astrologije, kitajske medicine, ajurvede in drugih tradicionalnih metod zdravljenja. Nekoč ga je obiskal celo dr. Janez Drnovšek in iskal zdravja pri njem.

Kako se je začela vaša življenjska pot?
Po očetovi družini izhajam iz Češke. V obdobju velikih lakot v prejšnjih stoletjih so predniki prišli nekje z Moravske. Rodil sem se na podeželju v slamnati hiši blizu Murske Sobote. Kot otroka me je zanimalo vse in zato nisem vedel, kaj bi postal. Zaradi neozdravljive ledvične bolezni, ledvice so mi začele razpadati, sem moral prekiniti šolanje na soboški gimnaziji. Zdravnik je očetu povedal, da bom živel najdlje do 20. leta. Imel sem strogo neslano dieto in kar devet mesecev sem moral preležati v postelji. Na dieti sem bil nadaljnjih 25 let. Šolanje sem nadaljeval na Srednji strojni šoli v Lendavi. Strojništvo me sicer ni zanimalo, temveč znanost, zaupal sem v medicino (to je bil čas, ko je človek v vesolje poslal satelite in sebe). Menil sem, da medicina ljudi popravlja kot stare stroje. Nato sem vpisal študij elektrotehnike in še marketing v Ljubljani, a sem se kmalu zaposlil.
Šlo vam je dobro, bolezen pa vas je kljub vsemu našla. Zakaj prav vas?
Drugič sem zbolel v prvi polovici osemdesetih, ko mi je bilo 36 let. Bil je rak na črevesju, kar je bila posledica prezahtevnega življenja nekoga, ki si želi veliko doseči. To pa ga dejansko razruši. Takrat sem spoznal, da nisem dovolj ljubil sebe. Ko sem bil operiran drugič, so zdravniki rekli ženi, da je stanje resno in da bom živel največ dva tedna. Takrat je v meni nastal prelom. Zdravniku sem se smejal. »Kako Gusti, ti si desetletja umiral za neko neznano boleznijo, zdaj pa ti je smrt tako zelo blizu,« mi je govoril notranji glas. Rekel sem: »Ne!« V tistem trenutku sem imel vizijo, da je ta bolezen pravzaprav odrešitev, da lahko začnem živeti srečno. Pozneje so ženi povedali: »Saj bo morda ostal pri življenju.« En tumor so mi odstranili, drugi je ostal v meni. Vrnil sem se iz bolnišnice in spoznal, da si je v življenju treba privoščiti prelom. Če je le mogoče, se je s temnimi stvarmi treba sprijazniti in vedno videti le svetle strani. Od tedaj sem začel razmišljati o zdravju. To je bil začetek mojega življenja.
Kako vam je to uspevalo?
Nisem obupal, ampak sem imel vero, da zmorem preživeti, in sam sem se odpovedal bolezni. Najpomembnejša je ljubezen do samega sebe. Kadar se zjutraj zbudim, se pogledam v ogledalo, se nasmehnem in si povem pozitivne misli. Potem potekajo stvari polovico laže. Spreminjati sem začel miselnost s spoznavanjem tradicionalne modrosti in medicine. Spoznal sem, da je človek sam sebi res najboljši zdravnik. Od takrat se ukvarjam z zdravjem in ne z boleznimi. To je vsa modrost, ki jo moraš v življenju častiti. Ob rojstvu dobimo tri nadarjenosti: moč, voljo in modrost. Vse drugo se da doseči s postopnim več let trajajočim preoblikovanjem miselnosti. Treba je spremeniti miselnost in tisto, kar vnašamo vase. Na prvem mestu je zrak. Zato je pomembno pravilno dihanje. Poznamo več vrst dihanj. Vem za primere ljudi, ki so se z dihanjem ozdravili neozdravljivih bolezni. Nato je hrana. Danes se ljudje prehranjujejo ubijajoče in v nasprotju z zdravim prehranjevanjem naših prednikov.

Več v Jani, 29.11.2011