Tatjana Kogoj je z možem vrsto let v obiskovala v svetišču Prašanti Nilajam v Indiji duhovnega učitelja Sai Babo. Oba je k njemu od leta 1996 naprej, vsako leto, vleklo vse večje zanimanje za duhovno plat našega življenja. Pri njem sta iskala globlja spoznanja o našem bivanju na nevidnih ravneh. Močno so nanju vplivali tudi vsi njegovi čudeži, denimo njegovo materializiranje predmetov, ki sta ga pri njem večkrat videla na lastne oči.
Zlata verižica Sai Babe
»Decembra 2007 nas je bilo na pogovoru pri Sai Babi enajst. Pol metra pred menoj je pomencal palec, kazalec in sredinec. Med njegovimi prsti je nastala zlata verižica z obeskom s podobo Sai Babe z dvignjeno roko. Kar pomeni bodi brez skrbi, jaz sem s tabo. Materializirano verižico je nato izročil mojemu možu, rekoč, naj jo da meni, in tako je mož tudi naredil,« pripoveduje Tatjana Kogoj iz Mirna pri Novi Gorici, ki je bila na Goriškem znana kot uspešna podjetnica in lastnica kozmetičnega salona, zdaj pa je že v pokoju. Globlja spoznanja in izkustva o človekovem zdravju, ki sta jih z možem dobivala pri Sai Babi, so močno vplivala tudi na njeno poznejšo življenjsko pot.
Naj bo svetloba!
Sčasoma je spontano postala zdraviteljica in svetovalka svojih bližnjih in prijateljev. »Najbrž mi je Sai Baba res dal potrditev za to. Prvo leto, ko smo šli k njemu v Indijo, sem vseskozi ob sebi čutila in zaznavala poseben vonj, kot da mi lepo dišijo roke. Ta vonj je bil najbrž njegovo sporočilo in znamenje, da bodo moje roke nekega dne zdravile. Vendar z zdravljenjem svojim bližnjim le pomagam, da njihovo telo ponovno vzpostavi energijsko ravnovesje in se začne zdraviti samo. Vsak človek se namreč lahko pozdravi sam.«
Sai Baba jo je veliko naučil o našem zdravju. »Vsa ta leta nam je ponavljal, da je za to, da ostanemo zdravi, pomembnih pet stvari: resnica, ljubezen, mir, nenasilje in naše pravilno delovanje. Prepogosto čakamo, da bodo drugi nekaj storili za naše zdravje. A ukrepati moramo sami. Rekel je, da nas naše dobre misli zdravijo in da mora vsak svojo slabo misel zamenjati za dobro, ker je to največ, kar lahko naredimo. Če mislimo slabo, nas to potlači, če mislimo dobro, nam to dvigne razpoloženje, izboljša počutje in zdravje. To je naša izbira. Svoje življenje moramo sami začeti iz teme preusmerjati v svetlobo. Živeti moramo v ljubezni, ne v strahu. Kjer je strah, ni ljubezni.«
Več v Jani št. 9, 28.2.2012
