Tako pravi o sporočilih duš Asja Širovnik, diplomirana hipnoterapevtka, ki se je o duhovni regresiji poučevala na Newtonovem inštitutu v ZDA, kmalu potem ko ji je neka deklica med hipnozo zdrsnila v eno od prejšnjih življenj. Večno skeptičarko, ki je stopala po poti znanstvenice, so lastne in tuje izkušnje o življenju med življenji tako prepričale, da se jim je povsem posvetila in zdaj je edina terapevtka duhovne regresije v življenje med življenji na Balkanu. »Nihče se ni rodil zato, da bi jedel, spal in se potegoval za službo, s pogovorom z dušo spoznavamo, da smo na tem svetu zato, da bi se učili ljubiti, da dajemo svetlobo, da širimo znanje o ljubezni.«

Kaj je duhovna regresija, kaj pomeni iti v življenje iz preteklosti?
S tehničnega vidika se prejšnjim življenjem približujemo skozi polje mentalnih spominov v naših možganih in okoli njih. Prodiramo v globino lastnega jaza in se spuščamo skozi zavest in podzavest v globino super zavesti – ter dobimo vpogled v katerikoli spomin, ki ga je naša duša dobila v kateremkoli obdobju, tudi v prejšnjih življenjih na zemlji ali v obdobjih  med inkarnacijami, ki jim pravimo medživljenja.

Torej ni dvoma v reinkarnacijo? Pred mnogimi leti sem brala knjigi Potovanje duš in Usode duš dr. Michaela Newtona, ki se je s tem začel ukvarjati, potem ko mu je pacientka med hipnozo zdrsnila v prejšnje življenje.
Tako je, ta gospa je bila zelo osamljena, dr. Newton, ki je zdravnik, je takrat iskal vzroke osamljenosti in ji je med hipnozo rekel, naj se vrne v obdobje, ko je bila obdana s svojimi prijatelji: v tistem trenutku je zdrsnila v globoko stanje hipnoze in rekla: Tam so, vidim jih! Gledala je predse v stanju rem, dr. Newton pa v tistem trenutku ni vedel, da se je srečala s svojo duševno skupino. Tako se je začelo njegovo potovanje, ki ga je skozi štirideset let nadaljeval s sedem tisoč ljudmi.

Na tem temelju je zrasel tudi njegov inštitut, na njem ste se šolali tudi vi. Kaj je klinično psihologinjo na poti znanstvenice, ki ima kritičen um, potegnilo v duhovno regresijo?
Tudi sama o teh rečeh nekoč niti slišati nisem hotela, čeprav je bila regresija del treninga na šolanju za hipnoterapevtko na Novi Zelandiji: mislila sem, da je prejšnje življenje nekakšna metafora podzavesti. Potem pa je prišla k meni na terapijo deklica z atipično fobijo – strahom pred poki. V hipnozo sem jo popeljala, da bi našla vzrok fobije, in sem pričakovala, da ga bom odkrila nekje v zelo zgodnjem otroštvu. Ko je šla v hipnozo, sem intuitivno pustila, da drsi zelo globoko, globlje kakor po navadi, saj sva bili dogovorjeni za signaliziranje z roko. Na neki točki sva dosegli globok hipnotični trans  in ko sem jo vprašala, kje je, je odgovorila, da na polju in da je noč. V meni je zazvenel alarm: kako naj bo otrok v zgodnjem otroštvu ponoči na polju? Spraševala sem jo naprej in ugotovila, da je mlado dekle, po obleki sodeč iz osemnajstega stoletja, v rokah je imela majhen dežnik: v temi je po ozki poti bežala iz gorečega mesta. Prišla je do bara, vstopila skozi nihajna vrata, tam so bili sami moški, pogledali so jo, nastala je tišina: tik ob njej je počil kozarec in je oslepela.

Kakšna je bila videti deklica med hipnozo?
Na njenem obrazu so se risala čustva, spremenil se ji je srčni utrip, tudi barva kože – izredno travmatično je doživljala to, kar je pripovedovala. In takrat se zaveš, da kaj takšnega razum v smislu metafore ne bi ustvaril za tako preprosto fobijo, kakor je strah pred poki. Opravili sva klasično zdravljenje in ko je prišla iz hipnoze, sem najprej zaploskala: prej bi bila skočila pod mizo, a zdaj ni reagirala, bila je ozdravljena fobije.

In to vas je spodbudilo k raziskovanju, ste zato poiskali dr. Newtona?
Zaradi šolanja sem vedela, da je deklica bila v prejšnjem življenju, nato pa se mi je to drsenje ljudi v prejšnja življenja med hipnozo začelo dogajati čedalje pogosteje. Razumela sem, da me nekaj, morda podzavest, sili naprej. Ko sem brala knjige dr. Newtona, sem prepoznavala odzive ljudi, ki so prihajali, in vedela, da je to pot. Veliko spoštovanje sem začutila do njega, saj je 40 let disciplinirano zapisoval vse izkušnje s pacienti.

Je bil vzgojen kot vernik?
Njegova starša sta ateista, oče je bil zdravnik v ameriški vojski. Zelo racionalen je, znanstvenik pač. Začutila sem globoko spoštovanje do  osebe, ki je toliko naredila za človeštvo, ki nam je odprla vrata dimenzije, znotraj katere lahko rastemo in imamo možnost vpogleda v namen svojega življenja. On je naredil natančno mapo sveta, ki nas čaka po smrti, in omogočil, da se že zdaj srečamo z glavnim namenom življenja na zemlji.

In to je?
Pri vsakem človeku  je drugače, toda vse duše pravijo, da je eden od glavnih namenov to, da prinesemo na zemljo luč, svetlobo, ljubezen, harmonijo. In tisto, kar je najlepše, kar je naša duša, iskra, povezanost – in da ustvarjamo iz tega vidika ljubezni, miru in harmonije in ne iz perspektive strahu, nemoči, besa in jeze.

Kar je v teh časih pomembno sporočilo. Koliko ljudem ste pomagali z duhovno regresijo?
Težko bi rekla. Prišel je gospod, gozdar, ki je enkrat na leto zdrsnil v depresijo, enkrat tako hudo, da je padel v komo – pomagati mu niso znali, rekli so mu, da nimajo pomoči zanj. Prišel je, ker je želel priti stvari do dna s hipnozo: zelo hitro je zdrsel v prejšnje in prejšnja življenja: vedno je bil na bojiščih, njegova življenja so se končala tam. Njegova duša je povedala, da je depresija v resnici žalovanje: ko se je srečala s svojimi vodniki in doživela ljubezen, se je stvar uredila, gospod je ozdravljen, začel se je celo ukvarjati s higieno duše.

In kako lahko skrbimo za higieno duše?
Z bivanjem v naravi. Čisto za vsako dušo je bivanje v naravi regeneracija, obnavljanje, čiščenje – lahko v gozdovih, hribih, na morju. Higiena duše pomeni skrbeti, da imamo um očiščen ali pa da ga sproti čistimo negativnih projekcij in pričakovanj, tako da se za trenutek ali dva poglobimo vase, se povežemo z neskončno svetlobo, ki nas je ustvarila in je v našem središču, ter dovolimo, da absorbira vse slabo.

Več v Jani št. 33, 14.8.2012