Bogdana je leta 1998 doživela prometno nesrečo. Imela je pretres možganov, leva noga ji je mrtvela. Poškodovano je imela hrbtenico v ledvenem delu. Tri mesece je bila v bolnišnici. Noge in roke je imela ves čas mrzle. Kot športnica je svoje telo relativno dobro poznala, zato je bila čedalje bolj prepričana, da njene težave niso več le posledica prometne nesreče. Zdravniki so ji napovedali le še tri mesece življenja.

»V mojem telesu se je moralo nekaj dogajati. Koža na rokah in nogah mi je bledela, vse me je bolelo, nisem se mogla obleči. Najprej sem si morala zmasirati roke, bolelo me je vse telo. Tega sploh ne znam opisati. Hodila sem na vse mogoče preiskave. Enkrat so rekli, da gre za Raynaudov fenomen (močno zmanjšan pretok krvi kot posledica mraza ali čustvenega stresa, ki povzroča razbarvanje kože na prstih in včasih tudi drugih delih telesa, op. p.), drugič nekaj drugega; zdravniki sami niso vedeli, za kaj gre. Vsakič sem dobila nova zdravila, dokler ni prišlo do tega, da sem morala zaužiti 12 tablet na dan,« razlaga Bogdana.

Diagnoza je ostala skrivnost. Toliko zdravil ob neugotovljeni diagnozi je seveda povzročilo še druge težave. Najprej so se pojavile v prebavilih, bolel jo je želodec, prebavo je imela uničeno. Začela je hujšati. Očitno je bilo za organizem vsega preveč. Pojavile so se ji težave s pljuči. Ugotovili so, da ima preveč stisnjene kapilare, dobila je zdravilo za srce. In za želodec, pa za Raynaudov fenomen, kar naprejkaj novega. Prave diagnoze pa ni bilo. »Ne morem reči, da se zdravniki niso trudili. Prizadevali so si, da bi mi pomagali, a očitno je bila moja bolezen uganka tudi zanje. Takega primera še niso imeli. Ko so se mi po koži začeli delati izpuščaji in kasneje tudi rane po vsem telesu, so najprej mislili, da gre za luskavico. Potem so pomislili na kožnega raka. Prestavljali so me iz bolnišnice v bolnišnico, potem sem po zvezah pristala na kliniki v Padovi. Tam so mi dali neke tablete in po njih sem se začela malo bolje počutiti. Ko sem se vrnila v Slovenijo, pa pri nas teh zdravil ni bilo mogoče dobiti,« pripoveduje Bogdana.

Nimam kaj izgubiti. Ko je bila spet doma, je po naključju (čeprav poudarja, da vanje ne verjame)  srečala dr. Franja Keleminovića – Oskarja. To srečanje je nanjo naredilo velik vtis. »Sploh se ne spomnim, kako je prišlo do tega. Bila sem v tako ubogem stanju, da nisem mogla jasno misliti. Kolikor vem, je šlo za to, da je prijatelj svetoval prijatelju, saj veste, kako to gre. Pride do človeka, ki mu je namenjeno. Takrat so mi vsi dajali nasvete, vsak bi mi rad pomagal. Med vsemi sem se odločila le za dr. Oskarja. Takrat nisem več mogla sama funkcionirati. Shujšala sem, da sem imela samo še 43 kilogramov (od zanjo normalnih 54). Ko sem se prvič srečala z dr. Oskarjem, mi je rekel, da se bom lahko pozdravila. Nadaljevati sem morala pri zdravnikih, vzporedno pa dosledno upoštevati njegove nasvete. Seveda sem se tega oprijela. Svetoval mi je, kaj naj jem, kako naj se izogibam strupom iz okolja. Rekla sem si, da tu res nimam kaj izgubiti, in začela čez noč spreminjati način razmišljanja in prehrane.«

Drugačna hrana: sokovi in mineštre. Mesa že prej ni kaj dosti jedla, po novem pa sploh ne. Dan je začela s svežimi zelenjavno- sadnimi sokovi, narejenimi doma. Tudi zelenjava ni bila kupljena, temveč domača. »Takrat smo imeli majhen vrt, vendar je bilo pridelka premalo. Tako se je oče iz poslovneža prelevil v kmeta in začel obdelovati zemljo po načelih biodinamike. Dr. Oskar mi je za vsako obdobje priporočil sokove, kdaj lahko, kaj lahko. Pri tem je upošteval moje počutje in letni čas, kaj je bilo takrat na razpolago. Vse je moralo bili lokalno pridelano. V sadne sokove sem nato vmešala zelenjavo, jedla sem mineštre. To so bile na hitro skuhane juhice iz zelenjave. Jedla sem riž, ki sem ga kuhala v dveh vodah, da se je razsluzil, pa kašice. Vsa hrana je bila ekološko pridelana. V tistem času nisem jedla mesa, čeprav dr. Oskar poudarja, da je zdravo. Le vedeti moramo, da je težje prebavljivo, zato ga  je dobro jesti le do 13. ure. Prav tako so za organizem zelo priporočljiva jetrca, saj obnavljajo celice, ki so poškodovane, rakave. Dr. Oskar vsakemu svetuje nekoliko drugače, ker so potrebe ljudi nekaj čisto individualnega. Recepta, ki bi veljal za vse, ni. V sebi imamo različne količine kemijskih elementov, ki se med seboj povezujejo. Mi pa vse mečemo vase, ne da bi se tega zavedali. Ubogo telo mora potem to razgraditi in uravnovesiti. Prej nikoli nisem pomislila na to,« razlaga Bogdana. »Zelo je pomembno, da jemo svežo zelenjavo, zelje in solato je treba pojesti pred drugo hrano. Pomemben nasvet je, da ne pijemo tekočine tik pred obrokom. Kavo je treba piti brez mleka in še in še,« dodaja. Zelo je bilo pomembno, da je nosila oblačila iz naravnih materialov, da je koža dihala. Prav tako je upoštevala nasvet, naj pere perilo s posebnimi praški, te je odmerjala glede na težo. Življenjske navade je spremenila na vseh področjih.

Samo še tri mesece! Kmalu po tem, ko je uvedla vse te spremembe, so ji na pregledu v bolnišnici povedali, da je njena krvna slika spremenjena, stanje se ji je očitno izboljšalo. Zdravnik jo je vprašal, kaj je spremenila, ker se ji je prej zdravje samo še slabšalo. »Rekli so mi, da me lahko vzdržujejo še kakšne tri mesece, da moje telo ne bo dolgo zdržalo. Skratka, pred tem pregledom so mi napovedali, da bom v treh mesecih umrla. To je bilo pred desetimi leti. Moj sin je bil takrat star 16 let,« se spominja Bogdana.

Zdravnik se je preobratu na bolje čudil. Bogdana mu je povedala, da je in tudi razmišlja drugače. »Nikoli ne bom pozabila, prijel me je za ramo in mi rekel, kar tako korajžno naprej.« Imela je še drugo motivacijo, sina, zaradi katerega je hotela ozdraveti. Je namreč samohranilka in bi za svojega otroka naredila vse. Za to se je bilo vredno potruditi. Pomagali so ji tudi starši in prijateljice. Brez pomoči si namreč takega zdravljenja človek ne more niti zamisliti. Nekdo ti mora pripravljati sokove, ko sam ne moreš nič, pravi. Starši so se močno potrudili. Ker živijo nekaj kilometrov stran, so se vsak dan  vozili k njej, lahko tudi večkrat, če je bilo treba. »Naenkrat sem pojedla zelo malo. Če mi ne bi kdo pomagal, še tistega ne bi,« pravi.

Redno k zdravniku! Po spremembah se ji je stanje ves čas izboljševalo. Po enem letu je bila spet samostojna. Dr. Oskar ji je priporočal, kako naj se prehranjuje, kaj naj vključi v jedilnik v določenem času, a Bogdana se danes ne spominja, da bi ji razlagal, zakaj tako in ne drugače. Tudi če bi ji, pravi, si v stanju, kakršnem je bila, tega ne bi mogla zapomniti. Poleg tega je ni zanimalo, zakaj se ji to dogaja, temveč samo to, kaj naj naredi, kaj naj popije in poje, da ji bo bolje. Poleg nasvetov o prehrani je bilo še precej drugih, ki ji jih je dr. Oskar navrgel mimogrede. »Zgrabila sem vsako njegovo izrečeno besedo. Nasvete upoštevam še danes. Na primer, kadar mi primanjkuje energije, gledam naravnost v sončni zahod, predlagal je tudi gledanje v luno. Pri luni je pomembno, da jo gledamo pod kotom 45 stopinj. Dr. Oskar mi je vedno naročal, da moram še naprej redno hoditi k zdravniku in dosledno upoštevati njegova navodila. Še danes se spomnim slike pljuč, rentgenskega posnetka, ki je kazal senco; ko so me tri leta pozneje ponovno slikali, sence ni bilo več, pljuča so bila čista.«

Kopeli s soljo in zelišči. Med nasveti dr. Oskarja so bile tudi redne dnevne kopeli. Bogdana je imela kožo zelo prizadeto, zato so jo te kopeli hudo bolele. Jokala je od bolečin, ko je zlezla v kad, polno slane vode s 36 stopinjami Celzija. V njej je bila od 10 do 20 minut, potem pa je s prhanjem sprala sol s sebe. »Samo predstavljajte si – vse polno ran imaš na koži, pa ležeš v slano vodo. Sol na rano, to je zelo boleče,« pravi. Kopeli so bile različne (z zdravilnimi rastlinami, na primer), vse odvisno od stanja njenega telesa. Kadar je ležala v banji, je vmes pila čaje, ki so morali biti telesne temperature. Vse skupaj je pripomoglo k temu, da je telo uporabilo lastne sposobnosti za zdravljenje, ki jih imamo v sebi vsi ljudje.

Bogdana med svojo skrivnostno boleznijo ni mogla spati. Dr. Oskar ji je naročil, naj se ponoči greje z grelno blazino, da se njeno telo ne bo dodatno izčrpavalo. Veliko noči je prebedela. Danes je brez teh težav, zadostuje ji le nekaj ur spanja, štiri ali pet, pa lahko ves dan dela, ima veliko energije ter tudi veselja do dela in življenja. Bogdana je namreč poslovna gospa, to je bila že pred nesrečo, po njej pa se je morala tudi glede tega znova postaviti na noge, in to ji je tudi uspelo.

»Z dr. Oskarjem sva stalno v stiku, postali smo družinski prijatelji. Vedno znova mi daje nasvete, pa ne le meni, temveč vsej moji družini, prijateljem. Kadar reče 'dobro bi bilo', vem, da je nasvet zame oziroma za moje telo dober in ga upoštevam. Zdaj precej bolje razumem, kako lahko pomagam svojemu telesu. Marsikaj mi je razložil, marsičesa pa ne. Ne gre toliko za to, da bi bil skrivnosten. Ima ogromno znanja, ki ga je nabiral leta in leta. Opažam, da stvari, ki mi jih je razlagal pred več kot desetimi leti, zdaj prihajajo v medije in jih potrjuje stroka,« pravi Bogdana občudujoče. Vidi se ji, da  globoko spoštuje človeka, ki ji je pomagal. Vendar pa, kakor sama pravi, ni univerzalnih receptov. Vsak je človek zase, sam tudi ve, kaj in kako dela s svojim telesom, zato so potrebe, kadar naj bi se telo zdravilo, od človeka do človeka različne. Za vse pa zagotovo drži nekaj osnovnih pravil, ki vključujejo sadne in zelenjavne sokove zjutraj, hrano brez strupov, konzervansov, pa tudi kopeli bi bile občasno koristne za vsakogar. Kot pravi Bogdana: ko sprejmeš tak način življenja, se ti na lepem vse zdi logično in normalno. Konec koncev se potem počutiš bolje. Če se je pregrešila in šla na pico, se je takoj slabše počutila. Zanjo taka hrana ni dobra, obteži ji telo, nima energije, takoj potrebuje več spanja. »Ko vidiš, kam to pelje, kako se lahko sicer imenitno počutiš, ti taki grehi niti na misel ne pridejo več,« se smeje.

***

Zdravo in nezdravo. Bogdani  meso ne ustreza. Dr. Oskar sicer pravi, da je tudi meso zdrava hrana, vendar ga moramo zaužiti do 13. ure in biti mora brez kemije. Izredno pomembna je voda, ki jo je treba čistiti s filtrom. Bogdana si je v hiši dala namestiti filter. Lahko si sicer pomagamo tudi s filtrirnim vrčem. Pomembno je namreč popiti dovolj vode. Bogdana pravi,  da si privošči tudi kakšen kozarec vina.

 Zarja št. 1, 10.6.2015