Kot pravi Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS), pa znakovni jezik niso le znaki, sestavlja ga več dejavnikov. Od kretenj do mimike obraza, gluhi lahko govorijo tudi z očmi in pogledom ali artikulacijo govorne besede, ne nazadnje tudi s pantomimo. "To je jezik simbolov in pojmov in ima od 20 do 30 različnih sestavin. Vsak govorjeni jezik ima svojo znakovno različico, na katero pa vpliva kultura govornega jezika. Ameriška šola znakovnega jezika je sicer najvplivnejša, ker je tudi angleščina med najpomembnejšimi jeziki na svetu. Naj ponazorim razliko pri besedi šola. V angleščini je šola nekaj dobrega, znak zanjo je, da nekdo bere. V slovenščini pa je znak videti, kot da človeka nekaj davi, nekaj neprijetnega, ker so z gluhimi nekoč slabo ravnali."
Še več, tudi v slovenskem znakovnem jeziku obstajajo narečja, kretnje se razlikujejo od pokrajine do pokrajine, ob meji z Italijo je nekaj italijanskega vpliva, v Prekmurju pa madžarskega.
Slovar s 25.000 besedami
Pa vendar, ali obstaja tudi univerzalni jezik, s katerim bi se lahko med seboj sporazumevali gluhi po vsem svetu? "Da, a to ni jezik, imenujemo ga mednarodne kretnje. A te so dovolj le za res najosnovnejše sporazumevanje, za kaj več niso primerne," pojasnjuje Juhart.
Slovenski znakovni jezik v svojem slovarju trenutno premore okoli 25 tisoč kretenj, ki seveda posnemajo tudi dejansko dogajanje okoli nas, a žal država ne pomaga pri skrbi in financiranju razvoja tega jezika. Tudi ta se namreč razvija in spreminja, kot se spreminja govorjeni jezik. Teh 25 tisoč kretenj pa je približno toliko, kolikor obsega besedni zaklad otroka v tretjem razredu osnovne šole.
S tem se morajo torej gluhi znajti v vsakdanjem življenju, kar jim predstavlja veliko oviro. Besedni zaklad povprečnega Slovenca obsega okoli 100.000 besed, dnevno pa jih aktivno uporabljamo do 35.000. "Številne besede tako še nimajo kretenj, na leto dobi svojo kretnjo do okoli 2000 besed. Določene kretnje sčasoma izginejo in se pojavijo nove, saj se tudi znakovni jezik prilagaja spremembam v svetu. Vendar država ne namenja dovolj pozornosti temu, da bi tudi finančno spodbujala sistematični razvoj slovenskega znakovnega jezika. Naj še enkrat poudarim, naš znakovni jezik ni kot govorna slovenščina, ima verjetno več skupnega z drugimi znakovnimi jeziki kot z našim govorjenim jezikom."
V osnovi je torej bolj podoben kitajskemu ali japonskemu pisanemu jeziku, kjer z eno pismenko opisujejo več stvari, zato je bližje takemu načinu sporazumevanja. Kot pravi Juhart, lahko gluhi včasih z nekaj kretnjami povedo toliko, da z nekaj stavki pisanega jezika ne bi mogli zajeti celotnega pomena.
Znaki so bili prvi jezik
A tudi zgodovina znakovnega jezika je zanimiva. Dejansko je bil to prvi način sporazumevanja ljudi, še preden se je razvil govorjeni jezik, torej so se sporazumevali s kretnjami. Eden od začetnikov razvoja tega jezika pri nas je bil duhovnik Valentin Stanič, ki je živel v prvi polovici 19. stoletja. Z Dunaja je dobival knjižice in počasi začel gluhe učiti svojega jezika, da so lahko sledili bogoslužju. A vseeno so bili gluhi dolga desetletja zelo zapostavljeni. "Veljali so za manjvredne, kot nekakšna božja kazen, odrinjeni so bili na rob družbe kot nepotrebni ali kot breme. Zato se niso izobraževali, ostajali so nepismeni in so lahko opravljali le najslabše plačana dela. Če verjamete ali ne, tako je bilo pri nas zelo dolgo," opisuje Matjaž Juhart.
Leta 1880 so celo uradno prepovedali znakovno sporazumevanje v šolah. Starša Matjaža Juharta sta oba gluha, zato se je tega jezika naučil tako rekoč doma, ve pa povedati, da so njegovemu očetu v šoli celo zavezali roki na hrbet, da se ni mogel sporazumevati s kretnjami. Ali pa jih je pogosto dobil s šibo po prstih. Na drugi strani pa so v Angliji, Franciji in Skandinaviji že davno prej razumeli, da je znakovni jezik pridobitev za vso družbo, in so ga spodbujali, zato se še danes pri njih gluhi lažje vključujejo v družbo.
Dediščina negativnega odnosa do znakovnega jezika pri nas se pozna še danes, med vsemi invalidi so gluhi še vedno najslabše izobraženi, le en odstotek vseh gluhih ima univerzitetno izobrazbo, splošno slovensko povprečje je okoli 25 odstotkov.
V dveh letih do tekočega govora
Razmere se sicer spreminjajo, danes je v šolah mogoče spremljati pouk s tolmačem, a šele leta 2021 je bil v ustavo vpisan podčlen o rabi znakovnega jezika. V zakonu o osnovni šoli pa so dopolnili 16. člen, ki predvideva, da "za gluhe učence, učence s težko izgubo sluha in učence z gluhoslepoto šola poleg obveznih predmetov iz prejšnjega odstavka izvaja tudi pouk znakovnega jezika in jezika gluhoslepih".
A kot meni Juhart, bo do pravega uresničevanja opisanega preteklo še veliko časa, vmes pa smo Slovenci izgubili cele generacije gluhih, ki bi lahko prispevali veliko, a so bili zaradi neizobraženosti prisiljeni v opravljanje enostavnih del.
Koliko časa pa traja, da se človek nauči znakovnega jezika? Kot pravi Juhart, bi nekoga, ki ni gluh, v dveh letih naučili tekočega sporazumevanja, v enem šolskem semestru pa se je mogoče naučiti osnovnega sporazumevanja z nekaj tisoč kretnjami. Vseeno v naši družbi ta jezik še vedno velja za zelo nenavadnega in eksotičnega, Juhartu so se na primer v šoli posmehovali, v javnosti si s starši pogosto ni niti upal komunicirati na ta način.
Uporaben tudi za številne poklice
S svojima otrokoma pa je, še preden sta spregovorila, govoril neke vrste jezik otroških znakov; vsakdo pravzaprav "govori" s 100 do 200 znaki za gluhe, a tega niti ne vemo.
"V ZDA je to tretji najbolj priljubljeni jezik za učenje, saj ima veliko prednosti. Pri nas se ga radi učijo tudi mladi, nekateri so mi povedali, da tudi zato, da lažje 'plonkajo' med kontrolnimi nalogami. Uporaben je tudi za potapljače, padalce in še koga."
Trenutno znakovni jezik uporablja 1100 gluhih, imamo 68 tolmačev, medtem ko ga nekaj sto gluhih še vedno ne uporablja. Znakovni jezik je od leta 2017 tudi del nesnovne kulturne dediščine, gluhi pa si predvsem želijo, da bi se ga v družbi sistematično učili in ga razvijali. "Mnogi me vprašajo, zakaj ga sploh potrebujemo... potem se lahko enako vprašamo, zakaj potrebujemo slovenščino. Gluhi se zelo identificirajo z gluhostjo in tudi s slovenščino, zato si želimo nekaj pomoči države. Veseli bi bili z enim ali dvema odstotkoma denarja, ki ga država nameni razvoju govorne slovenščine; s temi sredstvi bi razvijali naš jezik, besedišče, gradivo za učenje," za konec pravi Juhart.
