Pogled za milijon evrov

V obmorski hiši Zmaga Jelinčiča

Alenka Sivka / Zarja
2. 7. 2017, 14.36
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Z Zmagom smo si zaželeli obiskati njegovo novo obmorsko hišo v Žusterni pri Kopru, s čudovitim razgledom, velikim zemljiščem in nad cesto med Koprom in Izolo, ki so jo zaprli za promet. Takoj je bil za »popotovanje« od Ljubljane do Kopra in z Matejo sva ga vzeli v avto. Zmago je človek, s katerim se lahko pogovarjaš o čemer koli. Še največ pa o slovenski politiki.

Mateja J. Potočnik
Zmago pred hišo, na terasi, s katere je razgled po skoraj vsej slovenski obali.

Zmago pred sodiščem

»Dobro jutro. Ali me lahko pobereta ob 8.30 pred sodiščem na Tavčarjevi?« je sporočal njegov prvi SMS usodnega dne zjutraj. Hm, Zmago je spet na sodišču, kaj je zakuhal tokrat, mi je seveda šlo skozi glavo. Sporočila sem fotografinji, naj ga pobere pred sodiščem, in glej zlomka, tudi ona je pomislila isto. Pa ni bilo to. Zmago je na Tavčarjevo pripeljal kolo v popravilo. In začel se je naš križev pot. Križev zato, ker smo takoj padli v gnečo na obvoznici proti morju, na ogled Zmagovega bivališča tik ob morju, ki je že ob nakupu zemljišča povzročilo mnogo vročih zapisov in davčnih ukrepov. Pa tudi mnogo vročih ponudb, nam pove Zmago, za zemljišče so mu ponujali precej denarja, država pa mu je za nakup zaračunala kar precejšen davek. Moral je prodati skoraj vse numizmatične zbirke, da je »preživel«. 

Politika, zatem še malo politike

 Z Zmagom v avtu je ... no, povprašaš ga, kako sta hčeri, pa konča pri politiki. Povprašaš ga po ženi Moniki, pa konča s politiko, saj žena dela pri Jankoviću. S fotografinjo tako izveva za nešteto političnih ozadij, za katera morda niti nisva želeli vedeti. Ali o njih pisati. Čeprav bi bilo Zmagu vseeno, če jih napiševa, pravi. »Tako pač je pri nas,« konča marsikatero popoprano zgodbo. 

O hčerah Aleksandri Tisi in Aleksiji Iris izvem, da hodita še v osnovno šolo in da gresta kmalu obe po boljše znanje angleščine v London, preko Zveze prijateljev mladine. Da sta živahni, nagajivi punci, kot morajo otroci pač biti. Zmago je prepričan, da je treba otrokom omogočiti čim več znanja, predvsem tujih jezikov (tudi latinščine, ki odpira glave), da bodo lahko študirali in pozneje tudi delali v tujini, saj se boji, kakšna bo Slovenija čez nekaj let. Kakšna bo do naših potomcev. 

Zmago predsednik?

Zmago še razmišlja, ali bi se jeseni podal v boj za predsednika države, saj pravi, da je sedanji predsednik malce neresen, ko se »fotografira na stopnicah v tujih državah, namesto da bi nas dostojno zastopal«. Pravi tudi, da bi se on »odločno postavil za svoj ugled in ponos, če bi ga kakšen tuj državnik ogovoril z Borat namesto z Borut«. Ker pa meni, da bo Pahor vseeno znova postal predsednik, čeprav »vozi katrco« in se »gre frizerja, smetarja in še kaj«, bolj resno razmišlja o parlamentarnih volitvah, na katerih ima dosti več možnosti, da s prenovljeno stranko SNS zasede vsaj štiri mesta v parlamentu. Pove še, da bo tokrat v poziciji, ker se bo dalo tako več narediti, več doseči. 

Mlajša skače, starejša kuha

Želim si malo bolj zasebnega pogovora, pa ga spet povprašam po ženi Moniki. Pove mi, da spet skače s padalom, čeprav si je pred časom pri skoku zlomila križnico, kar je huda poškodba. Zdravljenje traja dolgo, a Monika spet skače. Pred kratkim sta se ji med skoki ubila dva dobra prijatelja. Starejša hči, Aleksandra Tisa, noče skakati, je bolj prizemljena in rada kuha, medtem ko ima mlajša Aleksija Iris očitno v krvi željo po adrenalinu, tako kot mamica, saj je pri devetih letih že skočila s 4000 metrov. Zmagu ponagajam, da Monika očitno ne dobi dovolj vznemirjenja pri njem, če ima potrebo po skakanju. Zmago odvrne, da so pač »čudna družina«. Obe hčeri radi streljata, se še pohvali Zmago. S puško, pištolo in revolverjem. Družno ugotovimo, da je njihova hiša varna. »Za nas je,« se smeje Zmago. Vprašam ga, ali ju kaj moti razlika v letih, Monika je namreč precej mlajša od njega. »Ugotovil sem, da je starostna razlika dobra, če hočeš imeti stabilno družino. Ko je moški starejši, gleda na svet drugače. Takrat marsikaj potrpiš, razumeš, znaš se mirno pogovoriti. Ko si mlajši, se kar obrneš in odideš. In to ni dobro. Za sabo imam že en zakon, ki je zdržal samo devet mesecev. (s pokojno igralko Berto Bojetu, s katero sta imela sina Klemna, op. a.) Ženske je treba crkljati, brez tega ni nič. To da tudi moškemu dober občutek. Tudi sam sebi se zdiš boljši. Pocrkljaš jo s kakšno novo oblekico, z majhnimi stvarmi. Tudi na otroke gledam drugače zdaj, ko sem starejši. Sem bolj zaščitniški, ker dobro poznam svet. Nanje preži vedno več nevarnosti, tudi v Sloveniji. V šoli ju učijo, da ne smeta govoriti resnice, če ta ni lepa, a jaz ju učim nasprotno. Resnica je vedno najboljša.«

Mediaspeed
Zmago Jelinčič z ženo Moniko.

Kaj Zmago počne, odkar je v pokoju?

»Pišem knjige. Strokovne, numizmatične, filatelistične ali pa zgodovinske. Ravno pišem knjigo o južni železnici. Zagotovo ne bom pisal romanov, za to nisem dovolj dober. Rad pa iščem skrita dejstva in skrite lepe stvari o slovenski zgodovini.«

Počasi se le pripeljemo do parcele. Zmago jo je pred nekaj leti kupil na dražbi, poleti, ko so bili vsi politiki, »vsa velika gospoda«, kot jim pravi Zmago, na morju ali na potovanjih po svetu. Na prodaj sta bili dve parceli, kupil je večjo. »Ko je gospoda prišla s potovanj, je čisto znorela. Poskusili so vse, da bi me spravili ob zemljišče. Začelo se je dokazovanje, od kod mi denar. Ker sem zemljišče napisal na ženo, so naju obdavčili z 287.000 evrov davka, ki sva ga morala plačati v enem mesecu, sicer bi dali zemljišče znova na dražbo. Politično-pravna opcija je že čakala, da bi kupila to zemljišče za pol cene. Moral sem prodati zbirke. Plačal sem zadnji dan. Klicali so me še dolgo potem, ali bi prodal vsaj polovico zemljišča, a seveda nisem bil za to. Sem se bom preselil, tu bom živel. Vsak dan bom zjutraj pod figo popil en špricer in nekaj malega prigriznil, ob enajstih pa bom šel na rob terase, na kateri zdajle stojimo, in bom rekel: »Evo vam kur...!« (smeh)

Vila z razgledom

Parcela je pravokotna, ogromna. Zmago seveda noče govoriti o številkah, a nama celotno zemljišče vseeno ponosno pokaže. Leta 2011 naj bi Monika zanj odštela 576.000 evrov. Pod parcelo teče cesta, ki je nekoč povezovala Koper in Izolo, potem pa so jo ob odprtju predora Markovec zaprli in je postala pešpot. Kolesarji, ki so vozili mimo, so vsi po vrsti s prstom kazali na hišo in glasno komentirali kolegom: »Glej, Jelinčičeva hiša!« Očitno so dobro obveščeni.

Hiša je res nekaj posebnega

Ogromna, dvonadstropna, z velikimi zatemnjenimi steklenimi stenami. Zmago nama prijazno razkaže razkošno notranjost, no, razkošno po velikosti, saj je še nedokončana: v zgornjem nadstropju, ki ima dostop z zgornje ceste, kjer smo parkirali, bodo spalnici za obe hčeri in zakonska spalnica, po stopnicah se spustimo v pritličje, kjer bo velika dnevna soba s kuhinjo, na eni strani bo Monikina »delovna soba« ali morda soba za fitnes, na drugi strani pa Zmagova ali »gospodova soba«. Z obeh nadstropij, višjega ali nižjega, je čudovit razgled na morje, pošalili smo se, da ima Zmago razgled na celotno slovensko obalo. Najširši pogled je prav iz zakonske spalnice. Iz dnevne sobe, ki bo v pritličju, bo izhod na teraso, na travo, na dvorišče pred hišo, na levi strani hiše bo velik bazen, ob bazenu pa izhod na stare stopnice, ki vodijo do ceste in čez njo prideš do morja.

Kopalcev ob našem obisku ni bilo prav veliko, samo nekaj se jih je namakalo in prav tako radovedno strmelo v hišo in Zmaga, ki so ga seveda vsi prepoznali. Zmago je ponosno hodil od terase do terase in dobrovoljno upošteval Matejina navodila za fotografiranje. Obe z Matejo sva bili prevzeti nad lepoto razgleda, nad velikostjo hiše in zemljišča ter njegovo lego, nad moderno zasnovo, nad sodobnim istrsko-primorskim slogom, pravzaprav nad vsem. Zmago nama je sicer malo potarnal, da je imel nekaj zapletov s prvotnim arhitektom vile, za katerim zdaj popravljajo nekaj napak. Prav lahko sva si predstavljali, kako bodo Zmago in družina morda v dobrem letu lahko začeli uživati vse lepote, ki jim jih bo ta hiša ponujala. Razkošje, zračnost, morski zrak, ugodno podnebje, čudovite razglede. Živo si predstavljam Zmaga tam pod figo, drevesom življenja, kako počasi srka svoj špricer in se mu j… za ves svet.

No, če se bo znova vrnil v parlament, si bo užitke ob morju malce priškrnil, a pravi, da se počuti odgovornega za prihodnost Slovenije, saj »smo Slovenci blagoslovljen narod, ob vseh pogromih nad nami, neumnostih, ki so jih naredile vlade, politiki, smo še vedno tukaj. Plemiški naziv je dala moji družinski liniji Marija Terezija za boj za pravično stvar leta 1756, stric Zorko je bil ustanovitelj Tigra, v času druge svetovne vojne so bili moji starši na pravi strani, bili so v zaporih, taboriščih, borili so se in preživeli. V zadnji, osamosvojitveni vojni sem se boril za Slovenijo. Včasih se vprašam, ali sem se boril za pravo stran. A dolžan sem svojemu rodu, svojim prednikom in svojim potomcem, da ohranim to linijo. Nihče mi ne more reči izdajalec. Nikoli in nikdar. Vedno se bom boril za Slovenijo, čeprav včasih pljuvam po državi, a nikoli po domovini.«