Kdaj ste začutili dar brezmejnega komuniciranja?
Že kot deklica sem bila odprta za energije in večino časa me je obkrožal svet mrtvih, le da tega kot otrok nisem tako imenovala. Dar je blagoslov in breme, kakor človek vzame. Menim, da je to, kar počnem, moja dušna pot, poslanstvo, ki ga opravljam z dušo in srcem. To je moje življenje. Se je pa treba prilagoditi določenim stvarem ali se navaditi na to ... Običajen dopust zame ne obstaja, miren rojstni dan ali včasih običajna kava. Tega ni, saj kamorkoli grem, tam so. Mrtvi. Kamor pogledam, me kličejo, mi kažejo stvari, mi govorijo.
Umrli pridejo k vam sami od sebe?
Da, umrli pridejo z živimi. Povedano drugače, kamor gremo živi, tja gredo tudi umrli. Zato mi ni treba duš klicati, ker pridejo same. Določenih spretnosti se še učim, kot recimo, da ni popolnega odklopa na dopustu. To je proces. Nič ne gre z danes na jutri. Čeprav sem družabne narave, se zaradi obilice prisotnosti duš umrlih redno umikam v svoj svet. Zelo rada imam mir, tišino. Ne da se mi govoriti. Postanem puščavnik. Potrebujem umik od vseh in vsega. Najbolje se počutim doma.
Čeprav sem družabne narave, se zaradi obilice prisotnosti duš umrlih redno umikam v svoj svet. slika Urška srčno odsvetuje klicanje duhov s ploščo ouija ali drugimi pripomočki, ker nikoli ne veste, kaj in koga prikličete. citat Urška Puš, medij Zame je prvi november vsak dan. Žalujemo vse življenje, umrlih se spominjamo ves čas, na pokopališče pa, če hodimo ali ne. Nihče od mrtvih nima blokca, da beleži obiske na grobu. Živijo v naših srcih.
Prepričanje, da se duše kliče, torej ne drži?
Ne, ne drži. Pravi medij ne potrebuje od stranke nobenih podatkov, ne od živih ne od mrtvih ter nikoli in nikdar ne kliče nobenih entitet. Ob naročilu vzamem osebno ime in telefonsko številko. Vsak medij ima svoja pravila in norme, ki se jih drži. Dosledna sem pri tem, da če dobim od zgornjih navodilo, da nekdo ni pripravljen na reading – termin, ki ga uporabljamo za srečanje oziroma drugače rečeno pogovor z umrlimi –, ga zavrnem. Na readingu so primarno pomembni umrli, kar pomeni, da kot posrednik prenesem vse, kar mi mrtvi povedo, pokažejo, dajo za občutiti, povonjati ... Moja naloga ni, da interpretiram sporočila, zgolj predam pokazano, povedano in občuteno. Reading je kot zlaganje sestavljank. Od stranke je odvisno, kam bo delčke umestila. Pogovor se lahko snema, kar je v pomoč in uteho stranki, saj bo z večkratnim poslušanjem prišla še do določenih odgovorov, ki jih na srečanju ni hotela ali ni slišala.
Obstajajo pri komuniciranju z mrtvimi kakšne etične norme?
Podatki, ki so posredovani na uri srečanja, so intimne narave in ostanejo v pisarni, razen če želi stranka prenesti informacije še komu od žalujočih. Imam par pravil: na prvem srečanju nikoli ni zastavljanja vprašanj, razen če to eksplicitno ne izrazijo mrtvi, da so torej pripravljeni odgovarjati na vprašanja. Vsakomur, ki se naroči, povem, da se mrtvim ne postavlja pogojev in zahtev, ampak se zgolj posluša, kaj imajo za povedati. Na primer nekdo reče pokojni babici, če ne boš omenila moje zapestnice, je vse skupaj laž. Pomembna lekcija za nas vse je, da umrli ne delujejo po naših željah in zahtevah, temveč po tem, kar oni menijo, da moramo slišati. Ne delam readinga »firbcem«, ampak pomagam ljudem na poti žalovanja. Reading je namenjen žalujočim. Ne odzivam se »firbcem«, ki bi klicali Nikolo Teslo ali Michaela Jacksona.
Kdo so vaše najpogostejše stranke?
K meni prihajajo moški in ženske, ki so v večini. So različnih izobrazb, iz različnih okolij in različnih koncev Slovenije, nekateri pridejo na reading iz tujine. V pisarni sem imela od zdravnikov, ministrov, terapevtov, psihologov, učiteljev, glasbenikov, ekonomistov, mehanikov, čistilk in tiskarjev do študentov, otrok v družbi staršev, upokojencev ... Največ obiska je v ciljni starosti od 25 do 55 let.
Kaj je najpogostejši vzrok, da si ljudje želijo vzpostaviti stik s pokojnimi?
Največkrat se ljudje za reading odločijo, ker jim je umrl nekdo od bližnjih ali smrti nekoga ne morejo preboleti. Za nekoga je to otrok, za drugega partner, za tretjega starš ali dober prijatelj, mentor. Ljudje imamo in ustvarjamo različne odnose in različno žalujemo. Oglasi se lahko ena duša ali več. Navadno se oglasi več duš. Ene na kratko, druge na dolgo.
O čem se stranke želijo najpogosteje pogovoriti s pokojniki?
Pogovor z umrlimi se lahko dotika preteklosti, to je navadno v primerih, ko ima kdo od žalujočih občutek, da je ostalo kaj nedorečenega med njim in umrlim ali se krivijo za kaj, kar obžalujejo, se oklepajo zamer in jeze. So pa tudi pogovori, ki so usmerjeni v sedanjost in prihodnost.
V kašnem stanju so ljudje med seansami?
Nekateri so takoj sproščeni, drugi so sprva trdi kot kamen. Veliko se smejemo in tudi jokamo. Lepo je videti ljudi, kako zlagajo koščke sestavljanke in se jim ob koncu pogovora spet svetijo oči ter dobijo nazaj nasmeh na obraz in upanje v srce. Za vsakomer pride pogovor, ko je enkrat doma. Zato je pomemben posnetek. Jaz sem med seanso na volj umrlim, tako da na telesu občutim vse njihovo, način smrti, potek bolezni, veselje, žalost, bolečine …
Kaj pa, če se sami potrudimo poklicati duhove?
Klicanje duhov odsvetujem. Je nevarno, če to počnejo ljudje, ki se ne zavedajo razsežnosti univerzuma, moči entitet, človeške neumnosti, radovednosti in predrznosti. Klicanje je poseg v druge dimenzije. Zgolj za primerjavo, mediji smo le most med fizičnim in duhovnim, pri klicanju pa z vso silo vpademo v svet najrazličnejših entitet. Lahko si želite priklicati pokojno mamo in boste dobili entiteto, ki se predstavlja za vašo mamo, a v resnici je zadaj precej bolj temna energija. Srčno odsvetujem klicanje s ploščo ouija ali drugimi pripomočki, ker nikoli ne veste, kaj in koga prikličete.
Se pokojniki tudi sami trudijo priti do nas?
Umrli z nami konstantno vzpostavljajo stik. Puščajo nam znake prisotnosti, nas usmerjajo in vodijo. Vsak lahko komunicira s svojimi najdražjimi za mavrico, ker gre za stkane vezi, ki jih ni mogoče pretrgati. To lahko počnejo prek meditacije, sanj ali avtomatskega pisanja. Je pa to spet nekaj, kar zahteva izostreno intuicijo, odprtost za spiritualni svet in sploh pripravljenost verjeti v nekaj več. Beseda vera tu nima zveze z religijo.
Je kakšno od srečanj z umrlimi na vas naredilo poseben vtis?
Vsako srečanje je posebno. Unikatno. Vsak človek je unikaten, z umrlimi je imel posebno vez. Bila so seveda srečanja, ki se jih bolj spominjam zaradi humorne narave predajanja sporočil umrlih ali zaradi sporočil samih.
Kličete tudi koga od »svojih«?
Ni zastonj, ko rečejo, da je kovačeva kobila bosa, hahaha. Imam stik s svojimi umrlimi, a na drugačen način kot z ostalimi.
