Zanimivosti

Humoreska: Zakon

Branko Šömen
21. 8. 2016, 21.50
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Mnogi ljudje so se srečali s kazenskim zakonikom, z naravnim zakonom in družinskim zakonom. Vsi zakoni so škodljivi za zdravje, nekateri puščajo za sabo še hujše posledice.

dreamstime
Krona vsega je bila nenadna, nepremišljena odločitev, da jo bo peljal pred matičarja, če bo želela, tudi pred oltar, v upanju v lepše življenje za dva.

Cincrlica je bil samo enkrat poročen: prvič, zadnjič in nikoli več. S svojo zakonsko tragedijo se ni nikoli hvalil, skrival jo je v sebi, z leti je ponosna bledela, se zanesljivo pridružila drugim nepomembnim čustvenim spozabam. Poročil se je nenadoma, nikomur v korist, sebi v nesrečo. Kot iz navade se je napil, se znašel v ženski družbi, duhovičil, tekmoval, kdo bo zlil vase več brizgancev. Ženska, ki je tekmovala z njim, je popustila v pitju in zavajanju, kasneje pa tudi v fazaneriji, kjer se je spozabila, dovolila, da ji je slekel krilo in ji obljubljal neumnosti, da mu niti sraka ne bi verjela. Krona vsega je bila nenadna, nepremišljena odločitev, da jo bo peljal pred matičarja, če bo želela, tudi pred oltar, v upanju v lepše življenje za dva.

Cincrlica se je malo umiril, kajti brez denarja si ni mogel privoščiti stalnih obiskov na javnih mestih, kjer so točili pijačo. 

Prva dva dneva sta minila v treznosti, opravičilih, razlagah, obljubah in generalni zablodi, potem je Cincrlica nezadržano začel drseti v težko psihične stanje, ni se več znal telesno in duševno obvladati, padal je po moralnih stopnicah kot pijanec z nebotičnika. Preveč stopnic, precej spodrsljajev, na koncu se je znašel na dnu. Postal je lažnivec, lagal je sebi, ženi, prijateljem in potem znova prijateljem in sebi. Ženo je izpustil, saj mu je rekla, da laže, še preden odpre usta. Vrtel se je v krogu kot pes za lastnim repom: domov je prihajal zjutraj, vedno z drugačnimi opravičili, teatrskimi gestami, enkrat je posnemal Charlieja Chaplina drugič Busterja Keatona.

Prvo opravičilo je bilo celo duhovito, enkratno do te mere, da je bilo neponovljivo. Zjutraj je prišel domov ves skrušen, pijan, enostavno je odšel v kot spalnice in brez besed pokleknil. (Keatonov nemi humor!) Trajalo je nekaj minut, da je žena ugotovila, da kleči, da se kesa, mu med smehom oprostila netopirjev let v nočno življenje. Obljubil ji je, da se bo popravil, da bo jutri drugačen. Pa se je zgodilo, da se je zapil s Caro in Coto. Ko je prišel domov, je bila žena v postelji, vendar ni spala. Vzel je stol, ga primaknil, se usedel, zazrl vanjo. Žena ga je vprašala, kaj hudiča počne, Cincrlica je odgovoril, da želi sedeti v prvi vrsti, ko se bo začel družinski cirkus. (Chaplinova šala!)

Minilo je nekaj dni. Na vrtu pred Zvezdo je bila vrtna veselica, slavili so preimenovanje gostišča nazaj v predvojni Krono. In Cincrlica ne bi bil Cincrlica, če ne bi bil navzoč, hotel je celo govoriti, vendar ga je neka ženska potegnila k sebi, nato je padel v objem druge ženske in nato še tretje, da se do konca prireditve ni mogel iztrgati iz njihovih objemov.

Ko je prišel domov, je imel po obrazu, celo po velikem nosu, odtise ženske šminke. Preden ga je besna, ljubosumna žena lahko karkoli vprašala, jo je počil po riti in rekel: »Ti si naslednja!« Trajalo je nekaj časa, da se je njena zadnjica ohladila, da je pozabila na njegove nezveste udarce, ki so ji parali srce, čustva in druge odvečne stvari.

Cincrlica se je malo umiril, kajti brez denarja si ni mogel privoščiti stalnih obiskov na javnih mestih, kjer so točili pijačo.

Potem je prišla v Düplince skupina mladih zgodovinarjev, ki so bili lovci na preteklost. Najbolj so jih zanimale stare stenske kmečke ure. Cincrlica je dojel, da je prišla njegova srečna minuta. Razložil jim je, da je pri njih ura v stari cerkveni slovenščini vöra, ki lahko pomeni tudi religiozno opredelitev, torej je lahko tudi vera. Povestničarji so mu verjeli. Sedeli so na vrtu pred Krono, Cincrlica jim je razlagal, velikodušno širil znanje o mestu, skozi katero sta nekoč potovala Ciril in Metod, zdaj pa živita v mestu Cara in Cota, premikajoča se spomenika düplinske preteklosti in sedanjosti. Specialistka za starine ju je hotela spoznati, Cincrlica ji je obljubil, že vinjen, izgubljen v času in realnosti, da jo bo odpeljal k njima.

Imel pa je drugačne namene. Odvlekel jo je k sebi. Ko sta se ulegla v posteljo, je ženo poprosil, naj se dela, ko da mu je sestra! To je bilo tako neizmerljivo žaljivo, da je žena zjutraj odšla na zeleni vlak in v krajih na desnem bregu Mure poiskala novo srečo, manj nezvestega moža. Kdo ve, če ji je to uspelo. Cincrlici zagotovi ni: življenje mu je postalo enolično, počenjal je vse mogoče reči, ukvarjal se je s tisoč poklici, bil je celo bolšji dreser, samo da bi pozabil, kako je bilo v zakonu, kako si več ne bo dovolil, da bi se to ponovilo.

Do včeraj je bil svoje sreče kovač, zdaj je postal svoje sreče precizni mehanik, življenje ga je potegnilo za sabo, in to v divje politične brzice, iz katerih je bilo teže pobegniti kot iz družinskega zakona. Namesto civilnega, družinskega zakona se je posvetil najprej miličniškim prekrškom, po naključju je postal celo namestnik ravnatelja düplinske policije: ni več živel po zakonitih načelih poštenja, marveč po nedorečenih paragrafih pravice.