Piše: Branko Šömen

Humoreska: Glasnogovornik

Branko Šömen
24. 7. 2016, 21.50
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Cara in Cota sta bila vsa iz sebe. Govorila sta eden čez drugega, dvigovala pesti, vklenjene v lisice, in trdila, da nista kriva. Cincrlica ju je poslušal in ni verjel svojim ušesom. Kot namestnik ravnatelja policije še nikoli ni imel takšnega primera. A svojo funkcijo je opravljal že tri dni.

dreamstime
Književnik Branko Šömen je pred kratkim izdal knjigo humoresk z naslovom Prvi april. Večina humoresk je bila objavljena v našem časopisu, zdaj pa je napisal novo zbirko Nindri indri (Nekje drugje). Humoreske so nastale kot inačica Butalcev, le da v njih nastopajo Düplini iz Dündincev in Dündeki iz Dünda vesi, ki so živeli ali morda še živijo med Rabo in Muro. Humoreske so polne narečnih besed, ki pisanje še lokalno okrepijo in mu dajejo posebne razsežnosti.

»Zakaj sta se stepla?« je začel previdno vrtati vanju, saj so se vendar poznali, vrt pod kostanji je bil njihov drugi dom, pribežališče pred vsemi županijskimi nevihtami, političnim neurjem in zasebnimi zablodami. »Branila sva svojo človeško dostojanstvo, moški ponos, düplinski ugled,« je rekel Cara, in si obrisal krvave ustnice.

»Kdo je prvi začel?« je Cincrlica postavil vso stvar na začetek.

»Onadva«, je odgovoril Cara. »Midva sva se samo branila,« ga je dopolnil Cota.

»Napasti tujca ob belem dnevu, v središču mesta, na javnem mestu? To je prekršek, kakršnega v Düplincih še ni bilo. Ne rečem, da tresneš domačega človeka po čobaj, ker ga poznaš, ker ti gre na živce, toda negostoljubno premlatiti tujca kot vola, tega še nisem ne slišal ne videl.« Cincrlica je imel daljše predavanje, ker mu je bilo žal, da ni bil navzoč pri pretepu.

»Zamudil si na pivo in zgodilo se je,« je poskušal razložiti Cara.

»Kako se je zgodilo? Povejta počasi, konkretno, brez olepševanja!« je vztrajal Cincrlica pri svojem. Cara s presekano ustnico in Cota s podplutbo pod očmi sta se spogledala. Cara je dal prednost Coti, ki je bil huje premlačen od njega. »Sedela sva, kot sva navadno sedela, pila, kot sva navadno pila, dokler nista prišla dva gospoda, se usedla, ne da bi vprašala, ali se lahko. Midva pa sva bila sredi debate, ali je bog ali ga ni.«

Cincrlica mu je skočil v besedo: »Sta se predstavila?«

Cara je odgovoril: »Ne spominjam se. Eden je bil visok in suh, drugi prav tako, vendar z očali.«

Policist je vprašal: »Kaj sta hotela?«

Cara je besno rekel: »Hotela sta naju prevzgojiti! Naročil sem pivo, rekel Rezki: 'Prinesi še dve pivi!' in Rezka je pokimala in odšla. Tisti z očali pa je pripomnil: Reče se, lepo prosim še štiri piva!«

Cincrlica je onemel: »Zakaj štiri?«

Cara je izgubljal živce, obrisal si je z roko v lisicah kri z ustnic: »Zakaj? Zakaj? Prisklednika. Pa še tujca.«

Cincrlica: »Zakaj jima nista plačala, mi v Düplincih smo vendar gostoljubni!?«

Cota ga je pogledal z očmi, ki so sedele v temnih kolobarjih kot lokvanja na Muri: »Rekla sta: 'Gospa natakarica, bodite tako ljubeznivi in nama prinesite še dva golaža, pa naj bosta vroča in papricirana!'« Tisti brez očal pa je naročilo komentiral. »Vidita, tako se naroči. Vljudno, kulturno. Prišla sva, da vaju naučiva govoriti, se lepo obnašati, kulturno vesti!"

Cara ni bil visoko izobražen, nekaj pravil pa se je v življenju naučil: «Gospoda, prvo in prvo, prisedla sta brez vprašanja. Torej: nekulturno. Naročila sta si štiri piva, ko da midva mečeva denar v kanalizacijo. Torej: nekulturno. Naročila sta golaža na najin račun. Torej spet nekulturno. In zdaj bi vidva rada naju učila lepega vedenja!? Kdo sta vidva, dve mrcini, ki ju v Düplincih še nihče ni videl?«

Cota je nadaljeval zgodbo, ker so Caro zabolele ustnice: »Odgovorila sta precej domišljavo: 'Midva sva glasnogovornika. Namesto vaju sva naročila pivo in golaž. In na voljo sva vama, da vaju v vsem zamenjava, namesto vaju vljudno govoriva. Vi ste tukaj še vedno bogu za hrbtom, potrebujete pomoč, nasvet in vzgled. Vzpostavljava stik med vama in ljudmi. Saj tudi Bog ima na zemlji svojega glasnogovornika, papeža.«

Cara si je obliznil razsekane ustnice: »E, tu nama je prekipelo. Onadva bi bila rada papeževa, če ne celo božja glasnogovornika. Tako kot imajo politiki govorca, ki namesto njih mlati prazno slamo. Ti, Cincrlica, veš, da midva s Coto nisva priplavala po kisli juhi, zato sem ju vprašal, kdo ju je poslal, bog ali papež, pa sta odgovorila, da so ju nagovorili Düplini iz Dünda vesi. E, tu se je vljudna zgodba končala. Rezika je prinesla štiri piva in dva golaža. S Caro sva se spogledala in na en, dva, tri porinila njuni glavi v vroči, pekoči golaž. Kriknila sta, se vrgla na naju, začela mlatiti po nama. Ker sta imela golaž v očeh, nista dobro videla, kljub temu so naju njune pesti dosegle, malo razcefrale. Tistega z očali, ki je trdil, da sva tako zabita, da že od daleč zaudarjava po neznanju, sem udaril med očala, potem pa še enkrat. Gvüšno je gvüšno! Nato sta stekla z vrta, se spotoma zaletavala v stole, jih prevračala, iskala stranišče, da se očistita. Midva svaizginila na ulico, zagledala njun avtomobil,porezala gume.«

Cincrlica ju je gledal brez besed: »In kje sta zdaj? Moramo ju ujeti, obtožiti, zapreti.«

Cara in Cota sta zazijala: »Zakaj pa? Krivca sva midva?!«

Cincrlica jima je odklenil lisice. »Gremo ju iskat, s prerezanimi gumami nista prišla daleč. Obsojena bosta za besedni delikt, za žaljenje boga in papeža, za vsiljivost. Zapomnila si bosta svoj neplačani golaž!«

In so odšli. Niso prišli daleč, samo do vrta pod kostanji. Rezika je prihitela z računom. »Mislila sem, da sta pobegnila.«

Cara jo je opomnil: »Draga gospa Rezika, morali bi reči: 'Oprostite dragi gostje, s plačilom piva in golaža ste malo zakasnili. Bi bili tako ljubeznivi …' in tako dalje.«

Vsi so pogledali Caro. Rezka je pripomnila: A je to neka nova, evropska šola, ali še ena vajina zaje.ancija!?«

Cincrlica jo je prekinil: »Rezka, tri hladna piva in račun za vse, kar so gostje naročili, preden so pobegnili, ne da bi plačali.« Potem se je obrnil k Cari in Coti: »Ko spijemo, bomo aretirali glasnogovorca. Gotovo nista prišla daleč. Hvala bogu, Dünda ves je blizu!«

Vsi so se zasmejali, vsi so pili hladno pivo. Cara je s presekanimi ustnicami vprašal Cincrlico: »Ali bi bil lahko tvoj glasnogovornik?! To je neverjetno moderen, praktičen poklic. V imenu drugih vse dobiš, na tuj račun, in še važen si!?«

Cincrlici je vprašanje godilo. »Počakaj, da ju procesuiramo in izvemo, kakšne so njune manire, triki, znanje, kako moraš govoriti, kakšen nastop moraš imeti. Na začetku ti lahko rečem samo, da imaš prednost pri izbiri kandidata za mojega glasnogovorca.«

Oba, Cara in Cota sta vprašala: »Kakšno?«

Cincrlica je mirno odgovoril. »Nisi iz Dünda vesi.«

Cota je pripomnil: »Tudi jaz sem tukajšnji Düplin.«

Cincrlica je pokimal: »Da bi imel dva glasnogovornika?! To se pri nas še ni zgodilo. Bom videl, kaj bo rekel nimak vseh nimakov.«

Oba, Cara in Cota, sta si oddahnila: »Če boš njega vprašal, bomo postali prava kulturna tridimenzionalna trojka.«

Cota je filozofiral dalje: »Ti boš lepo sedel, gledal in poslušal.«

Cara ga je dopolnil: »Ali se boš pa brezskrbno kopal na kopališču, midva pa bova razlagala ljudem, kaj si mislil, kaj boš storil …«

Cincrlica ju je prekinil: «Vsi Düplini vaju poznajo. Nimata avtoritete, ljudje se bodo smejali in če se bodo smejali vama, to pomeni, da se smejejo meni.« Potem je malo pomislil: »Molčala bosta. Tako bodo vsi mislili, da sem pameten, da imam nekaj za bregom, nekaj skrivam, da vem več kot drugi.«

Pa sta Cara in Cota vprašala: »Kaj pa?!«

Cincrlica ju je pogledal: »To bosta vidva povedala! Saj sta moja glasnogovornika, mar ne!?«

V pogovoru so prišli do avtomobila s prerezanimi gumami. Ko so ugotovili, da se elegantno oblečena tujca ne skrivata v njem, so se vrnili na vrt. Zinka je brez besed prinesla vrčke piva. Cincrlica je po sedmem pivu omagal, zadremal, njegova glasnogovornika pa sta prepevala navzkriž in počez, se drla od zadovoljstva, da imata obljubljeni posel. Baje se je slišalo vse tja do Dünde vesi, do Vatikana. Tujca, ki sta hodila peš do vasi, sta si zatiskala ušesa od rjovenja Care in Cote. Ta dva sta bila pretrd oreh za prevzgojo, samo da gostujoča glasnogovornika tega nista znala. Tudi tega ne, da je Cincrlica sporočil v Dünda vesi, naj ju aretirajo, saj sta žalila papeža, s tem pacerkev, da ste žalila boga, s tem pa vse živo.

Mali slovar

tresneš – udariš;

čobe – ustnice;

gvüšno – gotovo.

Najbolj nedopustno in kaznivo pa je bilo, da sta poskušala nagovoriti dva resna človeka, da bi postala glasnogovornika in v imenu politikov lagala tistim, ki cenijo papeža, tistim, ki verjamejo v boga. In tako daleč naokoli nihče ni hotel biti v koži glasnogovorcev, Cara je hotel ostati, kar je bil, Cota se mu je pridružil, Cincrlica pa je uradoval dalje brez glasnih govornikov in Düplinci tega niso niti opazili niti občutili.