Šestnajstletni Alen Preložnik iz Voličine pri Lenartu v Slovenskih goricah, kraju, ki šteje nekaj več kot 500 prebivalcev, je videti kot povsem običajen fant. Obiskuje 3. Gimnazijo v Mariboru, smer predšolska vzgoja, in zase pravi, da je povsem običajen najstnik, ki se rad igra s prijatelji, v prostem času pa, kot to počne večina mladeničev, posedi za računalnikom, se vozi s kolesom, občasno posesa stanovanje in kosi travo okoli hiše.
ZAHVALA TOMAŽU BARADI
Za hobi je v otroštvu v Lenartu v Slovenskih goricah začel trenirati karate oziroma borilni veščini kikboks in tekvondo, v tem času pa je »pod budnim očesom« trenerja Tomaža Barade postal najboljši na svetu. »Nedavno sem sodeloval na evropskem prvenstvu v kikboksu v Španiji, kjer sem med mladinci v kategoriji do 57 kilogramov zasedel tretje mesto. Letos pa sem dosegel drugo mesto na svetovnem prvenstvu v tekvondoju,« je fantastični uvrstitvi nanizal Preložnik. Lani jima je v kategoriji starejši kadeti dodal še naziv svetovnega prvaka v kikboksu v italijanskem Riminiju, bil je tudi tretji na svetovnem pokalu v tekvondoju na Jamajki in prvi na evropskem pokalu na Madžarskem.
VSAK DAN V TELOVADNICI
»Samo« tretje mesto nadebudni borec pripisuje prednostim irskega nasprotnika, ki je bil, kot pravi, nekaj centimetrov višji, kar se po prestopu v višjo kategorijo, kjer so tekmovalci stari med 16 in 19 let (iz starejših kadetov med mladince), v borbi precej pozna. »Nasprotniki so po navadi starejši in višji od mene, ampak tovrstne prednosti, če jih lahko tako imenujemo, poskušam nadoknaditi s svojo hitrostjo in znanjem,« je pojasnil Preložnik, ki v telovadnici trenira vsak dan. Čeprav je mladenič dosegel že skorajda vse, kar je mogoče, ima še vedno nekaj neizpolnjenih ciljev. Naziva svetovni in evropski prvak želi osvojiti v članski kategoriji tako v kikboksu kot tekvondoju, saj ima, poudarja, povsem realne možnosti.
ZAHVALA GRE STARŠEM
Preložnik sicer ostaja skromen mladenič, ki zunaj parterja ni še nikoli uporabil svojega znanja borilnih veščin. »Če sem iskren, niti ne bi želel,« priznava in dodaja, da mu številna zmagoslavja ne prinašajo denarnih nagrad, temveč zgolj zadovoljstvo v tem, kar obožuje. In tukaj nastopijo njegovi starši, ki mu finančno pomagajo ter ga vsak dan vozijo v Maribor na treninge in spremljajo na tekmovanjih.
»Zanimanje za borilne športe smo opazili v njegovem otroštvu, ko je rad gledal filme z borilnimi scenami. Obenem je v prvem razredu izrazil, da bi želel v Lenartu obiskovati šolo karateja, a je napredek dosegel, ko je začel trenirati pod okriljem Tomaža Barade, po katerem se še vedno zgleduje. Zdaj živimo z njegovim izobraževanjem v borilnih športih. Vsak dan sva jaz ali žena na cesti, saj ga voziva na treninge, vozim ga tudi na posamezne turnirje,« pravi oče Miran. Mama Aleksandra pa doda: »Sprva, kot najverjetneje mnoge mame, nisem bila najbolj navdušena, ko nam je Alen doma povedal, da želi trenirati borilne veščine. Zdaj, po toliko letih, sem nanj zares ponosna in ga spremljam skorajda na vseh domačih tekmovanjih, pa tudi v sosednjih državah, čeprav njegove borbe še vedno gledam tako rekoč 'skozi prste'.«
Z MISLIMI ŽE NA TEKMOVANJU
Sicer pa ima Alen v tekvondoju črni pas drugi dan in se pri tem ne bo ustavil, saj želi postati trener karateja. O zasebnosti pove, da za zdaj nima punce, ima pa zaradi doseženih uspehov več prijateljic na facebooku. V času, ko je Alen odgovarjal za Svet24, je priznal, da so njegove misli nekoliko že usmerjene k naslednjemu tekmovanju na Škotskem, kamor odhaja že jutri.
