Novice Svet24

Nov dokumentarni film razkriva, kako je filantrop z začetka 20. stoletja skušal z diplomacijo in s podkupnino nemškega cesarja in zadnjega pruskega kralja Viljema II. Nemškega prepričati v mir. Andrew Carnegie (25. 11. 1835 – 11. 8. 1919) je bil vajen uspeha, zato se po tistem, ko ameriški predsednik Theodore Roosevelt ni hotel pristati na njegov načrt, ni več pobral. Na Škotskem rojeni Carnegie je zapadel v hudo depresijo, sčasoma pa ga je na cedilu pustilo še zdravje.

Wikipedia

Njegova rojstna hiša v Dunfermlineu.

Ameriški sen

Dokumentarni film Andrew Carnegie: Krpe za bogastvo, moč za mir bo premierno predvajan na Mednarodnem filmskem festivalu v Edinburgu. V njem je prikazano magnatovo življenje od rojstva v kolibi v Dunfermlineu, potovanja v Novi svet z njegovo obubožano družino v iskanju ameriškega sna leta 1840, pa do bogastva, s katerim se je lahko v tistem časom meril le malokateri Zemljan. Producentka Sonita Gale je dejala: »Carnegie je bil prepričan, da lahko prepreči vojno. Kajzerju je ponudil več milijonov funtov vreden paket, ki pa je bil zavrnjen. V Nemčijo je mirovne odposlance pošiljal vse do začetka vojne. Bil je eden najbogatejših ljudi, nevajen odpora. Ko je vojna torej izbruhnila, je obupal. Zavezal se je tišini, pozabil na prijatelje in se iz Škotske preselil nazaj v Ameriko. Zapadel je v depresijo, umrl je zlomljen mož.« Podobno je dejal tudi Sir Tom Hunter, ustanovitelj Sports Divison – Carnegie naj bi bil prepričan, da bo lahko preprečil vojno. »Vse svoje bogastvo bi dal, da vojna ne bi izbruhnila,« je dejal Hunter. Kar je paradoksalno, saj je njegov jeklarski posel bil ključnega pomena pri proizvodnji orožja in ladij za ameriško mornarico.

Wikipedia

»Če bi Andrew Carnegie živel danes, bi vso svojo energijo porabil za ustanovitev mednarodnega mirovnega gibanja, ki bi za vselej opravilo z vojno.« - David Nasaw, Carnegiejev biograf

Pihanje na cesarjevo dušo

Zaradi svojega vpliva v poslovnem svetu je bil prepričan, da bo do živega prišel tudi nemškemu cesarju. Potem ko je poskušal na svojo stran spraviti ameriškega predsednika Roosevelta, da bi začel nova poganjanja za mir s kajzerjem in njegovim bratrancem kraljem Edvardom VII. Britanskim, je Carnegie stavil na obvezno arbitražo med narodi. Vendar pa Roosevelt v utopični načrt ni verjel. Čeprav je tajkun financiral afriški safari v zameno za pogovore s kajzerjem, so ti bili zgolj površinski. Nemškemu cesarju Carnegiejevih ponudb ni želel posredovati, saj so se mu zdele absurdne. Kralj Edvard VII. Britanski je umrl, Nemci so začeli kazati svojo moč, svet pa se je odzval.

Vse za mir

Kot je dejal David Nasaw, Carnegiejev biograf: »Če bi Andrew Carnegie živel danes, bi vso svojo energijo, ves svoj denar, razum in karizmo porabil za ustanovitev mednarodnega mirovnega gibanja, ki bi za vselej opravilo z vojno.« Leta 1913 v Haagu odprta Carnegiejeva mirovna palača, kjer so se srečevali svetovni voditelji, stoji še danes. Carnegie je v svoj dnevnik zapisal: »Moje telo slabi, a upanje ostaja, da bo nekega dne z mednarodnim sodiščem za mir vojna pregnana s tega sveta. Tisti dan bo zaznamoval trenutek, ko človek ne bo več ubijal človeka.«