Zanimivosti

Resnica o Hitlerju in Hrvatih

R.T.
21. 5. 2015, 13.35
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Nobena skrivnost ni, da Adolf Hitler o slovanskih narodih ni imel najboljšega mnenja. Edina izjema naj bi bili Hrvati, ki jih je v pogovorih s svojimi tesnimi sodelavci občasno omenjal. A če so besede morda laskale, širši kontekst pokaže drugačno sliko. In čeprav hrvaške obale ni nikdar obiskal, se je dobro zavedal njenih potencialov.

Arhiv Svet24

Kot razkriva knjiga Hitler's Table Talk, naj bi tako nekoč dejal: »Če bi bili Hrvatje del Rajha, bi varovali mokrišča. Do njih se ne smemo obnašati, kot se sedaj obnaša Italija. So namreč zelo ponosen narod, zato bi morali priseči zvestobo meni neposredno. Le tako bi se lahko na njih v celoti zanašali.V Kvaterniku (Slavko Kvaternik, ustaški ideolog) vidim vse, kar so Hrvati – trdni v prijateljstvu, njihove obljube pa trajne.« Toda zgodovinske okoliščine kažejo, da je bila Hrvaška zanj bolj kot ne vir zastonjske delovne sile.

Po gotski teoriji naj bi Hrvati bili poslovanjeni Goti.

»Vsaki 30. moški je moral v Nemčijo na prisilno delo, marsikateri pa se nikdar ni vrnil. Iz območja Neodvisne države Hrvaške je tako odšlo kar 200.000 ljudi. Nacisti so izkoriščali tudi tamkajšnje naravne vire, Hitler pa je državo smatral za kolonijo,« je o tem dejal zgodovinar dr. Ivo Goldstein. Njegov kolega Tvrtko Jakovina pa je pristavil, da si je Hitler rad premislil in da je bil, čeprav o Slovanih ni imel najboljšega mnenja, svojim zaveznikom načeloma naklonjen. Za Slovane je bilo v njegovem imperiju načeloma odrejeno le eno mesto – bili so delovna sila, obravnavana kot trdobučni podeželani, kot je razvidno iz otroških slikanic tistega časa. Vendar pa je bil Hitlerjev odnos do njih spremenljiv. Najbližje so mu bili Bolgari; medtem ko je do Čehov gojil skrajno negativen odnos, pa so jo ti odnesli z najmanj izgubami. Zdi se torej, da je vse tiste, ki so mu bili ob strani, doletela »zgolj« pozitivna kazen. »Z Madžari je lažje upravljati kot z Romuni. Kakšna škoda, da ne moremo namesto njih postaviti Hrvatov,« je o ubogljivosti svojih podanikov nekoč sanjaril veliki vodja.

Skrite želje

»Z etničnega vidika se mi zdi privlačna ideja o germanizaciji Hrvatov. Vendar pa s političnega vidika ni izvedljiva,« je dejal Hitler. Nemškim državljanom se je v Neodvisni državi Hrvaški (NDH) godilo veliko bolje kot pa preostalemu prebivalstvu. »Ni jim bilo treba plačevati davkov, ni jim bilo treba v vojsko, izognili so se lahko celo zaporni kazni,« je dejal Goldstein. Po tem sodeč se zdi, da Hrvatje za Hitlerja laskavim besedam navkljub niso bili več kot le sredstvo za dosego cilja, ki je bil stvaritev nove Evrope, in ne njen enakopravni člen. Je pa v svojih pogovorih omenil idejo o gotskem izvoru Hrvatov. »Hrvatje nočejo biti smatrani za Slovane. Trdijo, da so potomci Gotov. Da govorijo slovanski jezik, je za njih le naključje,« je nekoč dejal Hitler.

Ni jim posvečal pozornosti

Po gotski teoriji naj bi torej Hrvati bili poslovanjeni Goti. Splitski naddiakon Tomaž iz 13. stoletja je govoril o tej teoriji, ki pa, se zdi, stoji na zelo trhlih nogah. »Ustaška oblast NDH se je hotela prikupiti svojim nacističnim vladarjem, zato so teorijo razglasili za uradno. Podpornikov je imela le malo, po vojni pa je pogosto bila tarča kritik in posmeha,« je razložil Jakovina. Zgodovinarji menijo, da bi lahko nekatere Hitlerjeve izjave zunaj konteksta Hrvatom laskale, a da je jasno, da NDH ni posvečal pretirane pozornosti.