Zanimivosti

Izkušnja vrnitve v maternico

Alenka Cevc
28. 6. 2014, 19.03
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Ketzal Acosta Guzman, karizmatični 41-letni Mehičan iz Ciudada de Mexica, zadela odprtino potilnice, temazcala, in začne istoimenski obred. Žareči kamni v manjši jami, izkopani na sredini, začno oddajati toploto.

Šimen Zupančič

Potilnica, sezidana iz gline in s kupolo, na kateri je polmetrski sloj slame, obložena s folijo, ki zadržuje vlago in istočasno diha, je unikatna in narejena popolnoma ekološko. Nastala je pod budnim očesom Dhiraja Roschmanna iz Kunove, kjer se pod okriljem Centra Pachamama vse skupaj dogaja. Potem Ketzal poškropi žareče kamne in val sopare objame ves prostor. Iz trenutka v trenutek postaja bolj vroče, koža peče, občutek imam, da ne bom mogla dihati. Mehičan začne peti. To starodavno petje me potegne in za trenutek odpelje mojo pozornost stran od vročine in oteženega dihanja. Ko že mislim, da ne bom več zdržala vročine, nenadoma začutim val svežega zraka. Odprtina potilnice je spet odprta. Ampak to je šele začetek.

Za nami so šele »prva vrata« (obred sestavljajo štirje deli, od prvih do četrtih vrat), ki predstavljajo popolno znanje. Eden od udeležencev začne z lopato prinašati v prostor nove žareče kamne, ki jih potem z jelenjimi rogovi razporedijo po izkopani jami.  Ketzal nas neprestano sprašuje po počutju in opozarja, da zdaj lahko odidemo, kajti ko se bodo vrata ponovno zaprla, izhod ne bo več mogoč. Eden od udeležencev se odloči, da bo odšel. Vročina je zanj prehuda. Spet tema, začnejo se »druga vrata«, ki predstavljajo moč volje. V prostoru postaja še bolj vroče, Ketzal opravlja obred in s škropljenjem razžarjenih kamnov ustvarja še več pare. Iz sedečega položaja se počasi poležemo po tleh in iščemo stik s zemljo, ki je še blagodejno hladna. Z dolgim krilom, ki je že popolnoma premočeno od znoja in kapljic vode, ki jo je Ketzal poškropil po nas, si skušam čim bolj prekriti obraz in njegove štrline, da bi se zaščitila pred vročino. Počasi se začne v tisti temi plaziti vame strah. Bom zdržala?  Ogledujem si svoje strahove in se sprašujem, od kod vendar prihajajo, saj sem imela občutek, da sem jih v petnajstih letih raziskovanja svoje notranjosti že precej pospravila. Ketzal spet začne prepevati in spet mi petje pomaga, da »preživim«. Vrata se odprejo in hvaležnost, da sem še »živa«, je neizmerna. Potem pa novi kamni in dva udeleženca, ki odideta ven. Začnejo se »tretja vrata«, ki pomenijo preobrazbo. Še bolj je vroče, še bolj peklensko, občutim še več strahov, ki se pojavijo kar od nikoder. Predvidevam, da vsi niso moji, saj po tleh ležimo tesno skupaj, drug ob drugem, in v majhnem prostoru verjetno lahko začutim strah cele skupine. Ketzalovo petje je še glasnejše, a za moja ušesa je pravi balzam. Ne vem, od kod prihajajo prave besede, občutek imam, da tudi sama pojem v Ketzalovem indijanskem jeziku. Ko mislim, da res ne zmorem več, se odprejo vrata! Hvaležno vdihnem s polnimi pljuči. Neverjetno, kako se zavedam diha! V vsakdanjem življenju večino časa dihamo popolnoma avtomatično in se diha sploh ne zavedamo. Vsi duhovni mojstri učijo, da bi živeli veliko polnejše življenje, če bi dihali zavestno.
 
Smrt in ponovno rojstvo. Pred »četrtimi vrati«, ki predstavljajo smrt, prosim Kozmos, naj mi da moč, da »preživim«. Kot vsi tudi sama počasi naredim nekaj požirkov vode, ki nam jo ponudi Ketzal. Naj grem ven in končam to »trpljenje« ali pa naj ostanem notri, doživim »smrt« in se rodim v »novo« življenje? Kljub strahu mi nekaj reče, naj ostanem. In ostanem. Prinesejo še več kamnov, jama je čisto zapolnjena z njimi. Vrata se zaprejo, ovije nas nepredirna črnina. Vsi ležimo na tleh, dotikamo se drug drugega, kar nikogar ne moti, občutek imam, kot da si želimo pomagati, kot da bomo edinole skupaj preživeli. Začne se peklenski ples! Sopara, vročina, ki peče … Ketzal začne peti in vsi mi pojemo skupaj z njim. Zdaj se popolnoma nič ne kontroliram, vseeno mi je, kaj si kdo misli o meni, in začnem peti s polnimi pljuči. In v tem nisem sama. Nenadoma ustvarimo noro energijo. Vse strahove, ki so v meni, pomečem v vročino, naj zgorijo, jaz jih popolnoma nič ne potrebujem. Noro je, katarzično. Ničesar več ne čutim,  ni več teme, peklenske vročine, tam je samo čista zavest, prostor, kjer ni nikoli vroče, kjer ni strahov, kjer sploh ni ničesar. Preplavi me nepopisen mir. V tistem trenutku me poboža tudi svež zrak.  Konec je, preživela sem. Po vseh štirih se privlečemo iz potilnice in poležemo po travi. Občutki so božanski, zavedanje, da spet lahko diham s polnimi pljuči,  me spominja na ponovno rojstvo, v prenesenem pomenu besede seveda.

Različni občutki, vsem pa je skupno očiščenje. Udeleženci obreda se počasi začnemo vračati v življenje. Domačin Dhiraj in njegova žena Luz, Perujka, ki je bila z nami v temazcalu, nas pocrkljata z osvežilnim čajem in sadjem. Spontano posedemo v krog in glasno izmenjujejo svoje občutke, ki so različni, pravzaprav je vsak udeleženec popolnoma po svoje doživel obred. Vsem nam pa je skupna globoka hvaležnost, da smo zdržali, in občutek nekakšne fizične in duhovne čistosti po obredu. »Kot bi bil 'spucan' zunaj in znotraj,« reče eden od njih. Gospa Tonka, 77-letna Ljubljančanka, ki je potilnico zapustila po »drugih vratih«, se priduša, da bo zagotovo spet prišla in poskusila znova, »saj vsi rečete, da je vse v glavi. Bom prišla in še enkrat poskusila, ni vrag, da ne bom zmogla!« Za to bo imela priložnost vsako soboto, saj namerava Ketzal opravljati obred vsak teden.

Energije, ki delujejo dlje časa. Na koncu se nam Ketzal zahvali za uspešno opravljen temazcal. »Hvaležen sem za napor, ki ste ga čisto vsi vložili v to, da smo pripeljali obred do konca. Tukaj se ne igramo šamanov in čarovnikov, pri tem obredu vsi delamo zase, za svojo notranjo preobrazbo in duhovni napredek. Vsak mora delati sam in vsak ve, kaj je moral zažgati, vsak od vas tudi ve, kakšne strahove ima.« Opozori nas, da nas lahko po obredu obiščejo kakšne »čudne« sanje, saj se notranji procesi očiščevanja ne končajo takoj po prihodu iz potilnice, ampak na človeka delujejo dlje časa. Govori o tem, da smo premagali sami sebe, da smo se s tem, ko smo zdržali, na neki način žrtvovali. »Danes je svet že pozabil, kaj pomeni darovanje. V potilnici se tega ponovno učimo,«  pove blago, a hkrati zelo odločno. »Lepo je, da ste zdržali vročino, da ste bili dovolj trmasti, da ste se preizkusili z ognjem. S tem ste pokazali svoj trdni namen, da pri sebi nekaj spremenite. To potrebuje tudi mati Zemlja – ljudi s srcem, ljudi, ki lahko rečejo, jaz sem tvoja sestra, jaz sem tvoj brat … Svet potrebuje dobre in preproste ljudi!«

Nisem šaman. Ketzal Acosta Guzman je po poklicu bolničar, denar si služi kot glasbenik, skupaj z ženo Vesno, profesorico francoščine in slovenščine, prirejata delavnice latinsko-ameriške glasbe in tečaje španščine, Ketzal izdeluje tudi nakit. V Sloveniji je že tri mesece, še pred časom pa je pri nas preživel dva meseca. Z Vesno pričakujeta prvega otroka, za katerega si želita, da bi se rodil v Sloveniji.

Temazcal je starodaven sveti obred čiščenja iz Srednje Amerike, ki je star več tisoč let, izvajali so ga Olmeki, Tolteki, Azteki in druge etnične skupine v Srednji Ameriki. Obred se lahko izvaja kot proces očiščevanja telesa in duha, lahko pa je tudi priprava za druge, višje duhovne poti. »Poti, ki sledijo temazcalu, so malce težje, treba pa je delati korak za korakom,« deli z mano svoje znanje Ketzal. Na moje vprašanje, ali je nekakšen indijanski šaman, kategorično odvrne, da so šamani v Rusiji, on pa je »temazcalero«, tisti, ki zna izvajati obred. »Nisem čarovnik, nisem šaman, niti guru! Sem samo nekdo, ki izvaja obred tukaj, na tem koščku sveta. Vsi smo ljudje, vsi se enako potimo v temazcalu. Želim deliti to zdravilo, ki ga ponuja mati Zemlja, in moj namen je, da obred izvajam zastonj. Na mnogih koncih sveta je temazcal skomercializiran do konca, saj ga ponujajo tako rekoč v vsakih toplicah in ga izvajajo samo za tiste, ki ga lahko plačajo. To pa zagotovo ni bil namen mojih prednikov, ki so mi zapustili to znanje.«  Je proti temu, da se z duhovnim znanjem trguje, da se zlorabljajo moči rastlin, da se komercializirajo sveti kraji. Če udeleženci tako čutijo, se lahko Ketzalu po obredu zahvalijo s prostovoljnimi prispevki, lahko tudi s sadjem, hrano ali kakšnimi drugimi uporabnimi rečmi. Ketzal poudarja, da naj darujejo le tisti, ki tako čutijo.

Kakšni smo Slovenci? O Slovencih ta zanimivi Mehičan pravi, da smo dobri ljudje, ne gre pa mu v glavo, da si med seboj sploh ne pomagamo. »Vidim vas kot precej zaprte, težko se dotikate drug drugega. Skrivate bolečino, predvsem pa vam manjka smeha!« Izrazim pomislek, češ kako naj potilnica deluje očiščevalno tudi na nas, ljudi, ki smo se rodili na tem koncu sveta, ko pa je naša kultura tako zelo različna od srednjeameriške. Ketzal me ob mojem vprašanju pogleda v oči in v njih vidim dva vražička. Vpraša me: »Kako se počutiš po obredu?« Odgovor lahko strnem samo v eno besedo: odlično. Ketzal pa – vidiš, tukaj imaš tudi odgovor na svoje vprašanje.

Nekaj dni po tej izkušnji sem spisala pričujoč zapis. Lahko potrdim, da energije temazcala še kar naprej delujejo. Dogajajo se mi sicer vsakodnevne stvari, vendar jih razumem malce drugače, bolj zavestno. In potrjujem, da je res, kar pravijo o tem obredu: to je izkušnja vrnitve v maternico. V maternico Zemlje.