Zanimivosti

Znani Slovenci svoje otroke oblačijo v prestižne obleke

A.R.K.
14. 6. 2014, 14.16
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Potrebujejo naši otroci najnovejši model poslovnega mobilnika, na katerem do nezavesti igrajo igrice? Bodo v oblačilih prestižnih blagovnih znamk v šoli uspešnejši? O oblačenju otrok in njihovem modnem okusu smo poklepetali s tremi znanimi slovenskimi mamicami: pevko Tinkaro Kovač, časopisno urednico in modno poznavalko Teo Hegeduš ter organizatorko koncertov Chantal Van Mourik Guštin, ženo pevca Mihe Guština - Guštija, pokukali pa smo tudi v Hollywood, kjer v petkah racajo že šestletnice, izbrskali, zakaj je deklice škodljivo oblačiti v rožnato, in za mnenje o vsem tem poprosili še šolsko psihologinjo.

Arhiv Obrazov

Udobnost je na prvem mestu

»Pri nakupu oblačil za sina in hčer sem pozorna predvsem na kakovost, praktičnost in udobnost, vse bolj pa me zanima tudi etična stran mode. Garderobe, ki je tako poceni, da tistim, ki jo izdelujejo, ne omogoča dostojnega življenja, ne kupujem. Ker imata oba otroka lastne in zelo jasne ideje o tem, kaj želita nositi in česa ne, estetsko merilo prepuščam njima. V zadnjih letih sem se modro naučila, da se o tem ni vredno prepirati,« se nasmehne Tea Hegeduš.

Tudi Chantal pri otroških oblačilih prisega na udobje: »Naša mlajša se pogosto igrata na prostem, sta veliko na kolesu, skiroju, rolki, plezata po drevesih in podobno, zato je poleg udobnosti pomembna tudi vzdržljivost oblačil. Pa barvita morajo biti. Črna in temne barve pri nas niso priljubljene. Žal je pomembna tudi cena, še pomembnejši pa izvor cenejših oblačil. Načeloma se trudimo v trgovinah kupiti čim manj.«

Tinkara Kovač gleda na to, da so materiali čim naravnejši, saj je te preprosteje vzdrževati, ter na barve in vzorce: »Ne maram oblačil, ki so potiskana in je otrok v njih kot neki reklamni pano za modne muhe. Prav tako mi ni všeč, da nekatere mame svoje otroke oblačijo, kot da bi bili odrasli. To me res zelo zmoti, saj je dandanes tega v našem okolju čedalje več.«

Spoštovati je treba otrokov okus in želje, nadaljuje, ker se v oblačilih počuti drugače, kot bi se mi. Pri njih doma imajo tudi kotiček za kostume iz pravljic. »Tam si damo duška in se oblačimo, igramo predstave, plešemo.«

Tudi Teina otroka vesta, kaj jima je všeč: »Če se pri ceni, praktičnosti in dejanskih potrebah gibljeta v dogovorjenih okvirih, jima prepuščam izbiro.« Pri Guštinovih sicer ne kupujejo mnogo, »ker veliko dobimo od prijateljev in sorodnikov, pa tudi pri tem imajo otroci prosto izbiro, kaj bi radi nosili in česa ne«.

Tudi znani reciklirajo

Starši oblačila starejših otrok pridno hranimo za mlajše ali pa jih podarimo prijateljem in sorodnikom. Tudi znani Slovenci niso izjema: »Mlajša otroka nosita oblačila najstarejšega, pa tudi od bratranca, sestrične, soseda, prijatelja ... Če so oblačila, ko jih prerastejo, še uporabna, gredo naprej k prijateljem, včasih pa tudi nazaj k darovalcu, če imajo tam še kakšnega mlajšega kandidata. Oblačila, zlasti za mlajše otroke, torej krožijo med nami,« razlaga mamica treh otrok, Chantal Van Mourik Guštin.

Arhiv Obrazov

Tudi pri Tinkari Kovač je podobno. Mlajša hči »nosi čisto vsa oblačila starejše, razen tistih s preluknjanimi koleni, pa še na njih se kdaj znajde kaka rožica ali pikapolonica, da jih zakrpamo in naredimo nove kose oblačil. Ko jih preraste, jih podarim naprej tistim, ki jih potrebujejo in nimajo denarja, da bi si jih privoščili. Tudi s prijateljicami si že ves čas izmenjujem obleke. Nekateri kosi so preživeli že več kot pet dojenčkov, pa so še vedno čisto v redu.«

Tea je s shranjevanjem otroških oblačil, kot se pošali, delala račun brez krčmarja, saj hči noče nositi bratovih fantovskih oblačil. Je pa modna poznavalka v otroških oblačilih, ki jih najmlajši izredno hitro prerastejo, prepoznala poslovno priložnost in ustanovila »malo reciklažnico, v kateri v spletni trgovini po simboličnih cenah prodajamo otroška oblačila z oblikovalskim podpisom iz druge roke«.

Sodobna kultura hitre in poceni mode, ki jo spodbuja naša potreba po vedno novih in cenejših cunjicah, z nezadržno hitrostjo uničuje planet, njegove naravne vire in ljudi ropa osnovnega dostojanstva, je prepričana. »Modna reciklaža je etična izbira, na katero prisega čedalje več ljudi. Na začetku sem prodajala le oblačila svojih otrok in otrok prijateljic, danes pa v reciklažnico prinašajo otroška oblačila iz vse Slovenije, v njej pa kupujejo tudi tujci.«

Arhiv Obrazov

Povej mi, kaj nosiš ...

Tega, da otroci pogosto zasmehujejo vrstnike, ki nimajo najnovejšega mobilnega telefona ali oblačil s podpisom kakšnega znanega modnega oblikovalca, naše sogovornice na lastne oči še niso opazile, čeprav se o tem veliko govori.

»Dejstvo je, da šola ustvarja subkulture, te pa imajo svoje identifikacijske atribute. Tako je bilo in tako bo,« pravi Tea Hegeduš. V osnovni šoli si otroci ne želijo izstopati, ampak hočejo biti enaki drugim, razmišlja. »Včasih so si želeli nekaj, česar iz takšnega ali drugačnega razloga (večinoma finančnega) niso mogli imeti – če karikiram, recimo majico D&G; danes pa velika večina otrok nosi H&M. Ta je dostopen vsem, kar zagotovo zmanjšuje otrokove frustracije. Lahko rečemo, da šolska kultura pri nas – drugod je zgodba drugačna – pravzaprav podpira nizkocenovno uniformiranost namesto modnega elitizma dražjih blagovnih znamk.«

Arhiv Obrazov

Tudi Chantalini otroci še niso imeli nobenih slabih izkušenj: »Pri starejšem sinu, ki ima zdaj 14 let, nisem nikoli opazila česa takega. Seveda so bila obdobja, ko je bila kar naenkrat popularna neka blagovna znamka, a ne toliko, da bi bil otrok brez te znamke izločen iz družbe. Verjamem pa, da so v vsaki šoli skupine otrok, ki druge ocenjujejo na podlagi oblačil, ampak tako je bilo tudi, ko sem v šoli hodila jaz. Moč take skupine je zelo odvisna od želje otroka, da bi bil njen del. Na podlagi svojih izkušenj lahko rečem, da je najboljše, da se ne zmeniš za te 'modele'.«

Hčerki Tinkare Kovač sta še premajhni, da bi se zapletali v tako konfliktne okoliščine, toda pevka ni neobčutljiva za družbeno klimo: »Na lastne oči zasmehovanja še nisem opazila, sem pa o tem že slišala. In ni mi všeč.« Za takšno stanje so po njenem odgovorni kapitalizem in mediji, zlasti televizija, ki nas preveč prevzamejo: »Premalo se poslušamo, premalo si gledamo v oči.«

Arhiv Obrazov

Uniforme: za ali proti?

Rešitev položaja nekateri vidijo v uvedbi šolskih uniform, ki bi otroke po videzu izenačile. Vendar vse ni tako preprosto. »Ideja, da bi se neenakost v šoli odpravila s šolskimi uniformami, je resnično naivna in smešna. Bodo tudi očetom prepovedali, da otroke v šolo pripeljejo z mercedesi, in mamam, da v šolsko avlo vstopijo z Guccijevo torbico? Popolnoma jasno je, da je edini način za odpravo neenakosti v izobraževalnem sistemu odprava družbene delitve, to pa je popolna iluzija. Sicer pa: šolske uniforme so pripomoček elitističnih šol in so namenjene izražanju pripadnosti blagovni znamki – šoli. Ne, uvedbe uniform res ne podpiram,« je odločna Tea Hegeduš.

Proti njim je tudi Chantal Van Mourik Guštin: »Absolutno sem proti. Moji otroci imajo izrazit lasten slog oblačenja in tega ne bi rada spremenila. Navsezadnje je to tudi način, kako izražajo svoj jaz. V šolah od otrok še prevečkrat pričakujemo, da se dobesedno zlijejo z okoljem, z uniformo pa bi to samo še dodatno potrdili. Vsi otroci so unikati in menim, da morajo imeti možnost svojo osebnost izražati tudi s svojim videzom, kjer koli in kadar koli.«

Arhiv Obrazov

Na drugi strani se zdijo uniforme Tinkari Kovač dobra ideja, predvsem zato, ker se otroci prevečkrat oblačijo kot odrasli: »Jaz sem za! Prav bi bilo. Udobno, vsi enaki, brez hierarhije, nobenega afnanja. Nekoč sem nastopala na neki osnovni šoli. Deklica, stara deset let, je imela dolge nalakirane nohte, bila je naličena, imela je razporek na hrbtu, minico in čipko. To absolutno ne gre in tega ne bi smeli dovoliti. Najprej seveda doma starši, če ne, pa bi se tudi to rešilo z uvedbo uniform. Otroci naj bodo otroci, čim dlje.«

Pomembno je, da se otroci v družbi vrstnikov počutijo dobro, in verjetno ni nič narobe, če včasih ob kakšni njihovi želji tudi popustimo in dovolimo, da pri nakupu obvelja njihova volja. Še pomembnejše pa je, da se zavedamo, da otroka najnovejši pametni telefon ali superge prestižne blagovne znamke ne bosta osrečila, vsaj dolgoročno ne. Živimo v svetu, ki je poln reklamnih panojev in kjer nam na vsakem koraku kdo kaj prodaja.

Tekamo od supermarketa do butika in nazaj, naši medsebojni odnosi pa so siromašnejši kot kdaj prej. Prava umetnost je v teh časih vzgojiti otroka, ki bo znal prijatelje ceniti zaradi tega, kar nosijo v sebi, in ne zaradi tistega, kar imajo na sebi. Za to se je vredno truditi, je pa težko. Pravzaprav bistveno teže od nakupa novega oblačila ali najnovejšega mobitela.

Jerneja Kocman, šolska psihologinja

Otroke naučimo sprejemati drugačnost brez obsojanja

Za mnenje o oblačenju slovenskih otrok smo povprašali diplomirano psihologinjo Jernejo Kocman, ki dela v eni od osnovnih šol na Celjskem.

Pri kateri starosti postanejo otroci občutljivi za to, kaj nosijo? Ne mislim na barvo, ki jo imajo na sebi, ampak na znamke svojih oblačil.

Otroke lahko včasih že v vrtcu, tam nekje od tretjega, četrtega leta, zalotimo pri pogovoru o blagovnih znamkah oblačil in obutve. Že pri tej starosti se radi pohvalijo, da imajo kaj novega, da so starši za neko oblačilo dali veliko denarja in da so ga kupili v tej in tej trgovini. Seveda to ni pri vseh otrocih, odvisno je pač od vzgoje in vrednostnega sistema staršev.

Arhiv Obrazov

Je pomembno, da otroku že v rosnih letih dovolimo, da si kdaj sam izbere svoja oblačila, da kupimo nekaj, kar mu je všeč?

Zagotovo ni s tem nič narobe, saj ga s tem učimo samostojnosti in sposobnosti lastnega odločanja. Vendar je pri tem otroka treba pravilno usmeriti: z njim se moramo pogovoriti o finančnih zmožnostih, o tem, da nekatera oblačila zelo preplačamo samo zaradi napisa na njih, o tem, kaj zares potrebuje in česa ne, in podobno. Tudi odrasli radi nosimo oblačila, v katerih se dobro počutimo, in verjetno tudi nam ne bi ustrezalo, če bi jih kdo nakupil namesto nas in nam ukazal, da jih moramo nositi, pa naj so nam všeč ali ne. Vendar je pri nakupu treba upoštevati svoje zmožnosti in to dopovedati tudi otroku.

Kje vidite glavne krivce, da so otroci že v osnovni šoli obremenjeni z blagovnimi znamkami? Lahko vso odgovornost pripišemo staršem?

Starši so prvi in najpomembnejši model, ki ga otrok opazuje in posnema. Če neka mama teče v trgovino vsakič, ko v reviji ugleda novo kremo, kos oblačila, čevlje ali kaj podobnega, s prijateljicami razpravlja o znamkah izdelkov in opravlja ljudi, ki niso oblečeni po najnovejši modi, otrok tudi sam odrašča v potrošnika, kakršnega si želijo trgovci. Svoje naredi tudi oglaševanje, saj so reklame za igrače, čevlje in obleke stlačene v premore med risankami, v revije za otroke ... In ne nazadnje: tudi če starši ne dajejo prednosti znanim blagovnim znamkam in skušajo otroka obvarovati pred pretiranim in nepotrebnim potrošništvom, se otrok prej ali slej sreča s pritiskom vrstnikov. Temu se lahko uspešno upre samo, če ima za to postavljene ustrezne temelje v družini.

Kaj menite o uvedbi šolskih uniform? Bi to kaj rešilo?

Šolske uniforme bi otroke sicer izenačile po videzu, vendar bi se še vedno vedelo, kdo je premožnejši od drugih. Tudi šolske uniforme so namreč oblačila, ki bi jih moral nekdo kupiti. In po navadi so to starši. Tako bi spet nastale težave, saj nekateri za nakup ne bi imeli dovolj denarja. Poleg tega bi bili otroci v uniformah samo v času pouka, popoldne – na igrišču, v glasbeni šoli, na treningih in podobno – pa bi težava ostajala ista. Rešitev ni v tem, da naredimo vse otroke enake, ampak v tem, da jih naučimo sprejemati drugačnost brez obsojanja.