Zanimivosti

Župnik, ki si upa prirediti tudi modno revijo

Simon Rosc/M.J.
4. 2. 2014, 11.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Dori – župnik, ki je pred leti v šentrupertski cerkvi nad Laškim priredil modno revijo, zaradi katere je moral oditi v Berlin. Je eden prvih duhovnikov, ki je svoje ovčice navduševal s sproščeno pastoralo in vedno upal na glas pokritizirati slovensko Cerkev. Z nami je spregovoril nekaj besed, med drugim tudi o župnikovih kuharicah.

Grega Wernig

V tujino vas je 'odnesla' modna revija. Zakaj ste se takrat odločili za ta korak?

Vedno sem bil povezan z modo, saj je bil moj oče krojač. Do mene so takrat prišli fantje z idejo, da bi naredili modno revijo v cerkvi. Ideja se mi je zdela izjemno dobra, zato sem jim dal priložnost. Seveda sem prej to preveril tudi pri cerkvenih dostojanstvenikih na škofiji, ki niso imeli ničesar proti. Šele pozneje se je začelo zapletati, ker so se pritoževali okoliški župniki. Njim sem bil že pred tem trn v peti, ker sem imel nekoliko drugačno, predvsem bolj sproščeno pastoralo.

Torej ste najprej dobili dovoljenje od škofov, nato pa so vam obrnili hrbet?

Tako je. Tega nisem hotel delati čisto na svojo vest, zato sem jih prej vprašal in potem to tudi čisto mirno naredil.

Ali ste morda v tujini zasledili modne revije v cerkvah?

Tega je v Nemčiji po župnija izjemno veliko. Predvsem so popularne otroške modne revije. Pri njih je to nekaj samoumevnega, tako da sem se potem resno vprašal, kaj je pri nas narobe. Cerkev je predvsem prostor druženja in ne samo molitve. Važno je, da se ljudje v cerkvi dobro počutijo, da lahko tam sami kaj naredijo in povedo.

Ali ste na podlagi tega, kar ste prestali, kritični do Cerkve na Slovenskem?

Vedno sem bil kritičen do vsega tega, kar sem vedel, da škodi Cerkvi. Cerkev se mora tudi odpirati ljudem, mora se prilagajati. To je tudi bistvo našega oznanila, saj ljudi kličemo k svobodi, jih osvobajamo vsega slabega. To je proces, in če Cerkev ta proces ustavi s konservativnimi ali nemogočimi metodami, potem jih je treba kritizirati.

Kako gledate na celibat?

Celibat je duhovniku ena pomoč, da ima več časa za svoje delo in ljudi. Na drugi strani pa je velika ovira. Vsi smo ljudje, vsi imamo enake cilje in tukaj smo za marsikaj prikrajšani. To nam tudi velikokrat mečejo naprej, da govorimo o stvareh, ki jih nismo nikoli doživeli. Prepričan sem, da bo tudi celibat doživel spremembo. Počasi bo prišlo do tega, da bo izumrl.

Večkrat slišimo, da se med kuharico in župnikom nekaj plete. Kako vi gledate na takšne 'odnose'?

Cerkev je vedno tolerirala kuharice, kar je zanimivo, in če je župnik imel vseskozi eno kuharico, mu nihče ni ničesar očital, kljub temu da so bila predvidevanja, da živita skupaj kot mož in žena. Dvakrat sem bil kaplan pri župniku, ki je imel kuharico, in takšnega odnosa nisem zasledil. Sem pa imel težave predvsem s prvo, ker je lepo skrbela za župnika, zame pa ne. Je pa potem druga zelo lepo skrbela zame, ker je videla, da rad jem.

A ste imeli sami kdaj kuharico?

Ne. Potem bi se pa raje poročil, ker tudi kuharice potem od župnika zahtevajo neki red. Kar je normalno. Če ti kuha, potem pričakuje, da boš ob neki uri doma, isto kot žena od moža.

Kje so večji grešniki, pri nas ali v tujini?

Vsepovsod smo isti grešniki. Mogoče je razlika le v tem, da so v tujini prej pripravljeni z grehom razčistiti. Pri nas skušamo čim dlje nekaj prikriti, da se le ne bi razvedelo.

Zdi se, da ste župniki vedno prisotni, vedno na voljo, da nikoli ne greste na dopust. Ali to drži?

To drži. Redki so duhovniki, ki si vzamejo dopust samo zase. Duhovniki se dosti žrtvujejo in je to velikokrat prezrto. Če že gredo na dopust, gredo z otroki ali učenci verouka, organizirajo letovanje. Tudi sam grem na primer z nogometaši. Ampak mislim, da je to dobro, ker smo sami in nimamo družin.