Črna luknja je že bila aktivna, le nas še ni bilo, da bi to lahko spremljali. Astronomi trdijo, da je supermasivna črna luknja v jedru naše galaksije pred dvema milijonoma let izbruhnila s tako močno eksplozijo, da je prižgala 200.000 svetlobnih let oddaljen oblak.
'Utripajoče' črne luknje
Čeprav so znanstveniki tovrstne izbruhe v preteklosti že predvidevali, je tokrat prvič, da lahko te fenomene tudi potrdijo. Odkritje potrjuje, da lahko črne luknje 'utripajo' – prehajajo od maksimalne moči do nične v za vesoljske razmere kratkih časovnih obdobjih, torej v milijonih let.
Kot pravijo, zdaj vedo, da ko se je speči zmaj, katerega masa je štirimilijonkrat večja od Sončeve, zbudil, je zadihal s stomilijonkrat več moči, kot pa je premore danes. Dokaz za to je Magellanov tok – vodikov pas, ki se vije za dvema manjšima galaksijama, ki spremljata našo, Malim in Velikim Magellanovim oblakom, v katerih naj bi se sproščale velike količine energije.
Mirujoče stanje ni trajno.
Znanstveniki za tok vedo že od leta 1996, ko so prvič opazili njegov sij, niso pa razumeli vzroka zanj. Očitno gre za nekakšen zapis velikanskega izbruha energije iz supermasivne črne luknje na sredini naše galaksije. Območje okrog črne luknje, ki se imenuje Strelec A, je zelo gost vir radijskega sevanja, to pa še posebej naraste, kadar manjši oblaki plina padejo na vroč disk materije, ki se vrtinči okrog črne luknje.
Odkritje, da se črne luknje lahko prižigajo in ugašajo, samo potrjuje, da so bo enako zgodilo s tisto sredi naše galaksije, prav tako pa je veliko zvezd in oblakov plina, ki lahko zaidejo na omenjen vroči disk. Astronomi so že prepoznali oblak, imenovan G2, ki naj bi tja zašel na začetku naslednjega leta. Kot pravijo, se že veselijo ognjemeta. 
