21-letna Gaja Filač

Netipična zvezdnica, ki se je pri devetih letih soočila z nenadno očetovo smrtjo

Andreja Comino / Revija Zarja Jana
26. 10. 2019, 16.55
Posodobljeno: 26. 10. 2019, 18.26
Deli članek:

Čeprav je stara komaj 21 let, je za lepo temnolasko iz idilične vasice Krka, kjer so le kilometer stran od hiše njene mame snemali nanizanko Reka ljubezni, zavidljiva igralska kilometrina.

Revija Zarja
Gaja Filač

Gaja Filač obiskuje šele tretji letnik AGRFT, a je že nastopila v številnih filmih. Prav te dni so premierno predstavili najnovejšega, drugi del družinske komedije Košarkar naj bo. Gaja je iskreno spregovorila o odraščanju z deset in enajst let starejšima sestrama, igralko Sašo Pavlin Stošič ter stilistko in mojstrico ličenja Andrejo, o očetovi nenadni smrti, mami, ki jo podpira na njeni poti, osamosvajanju in tudi negotovi prihodnosti mladih.

»Film Košarkar naj bo mi je prijetno spremenil življenje. Že na snemanju prvega dela smo se povezali z igralci, spoznala in zbližala sem se z ljudmi, ki jih občudujem in spoštujem, saj so pravi profesionalci vsak na svojem področju in zelo topli ljudje. Čisto vsak projekt, pri katerem sodelujem, je zame novo bogastvo. Zelo sem hvaležna, da sem stopila še korak dlje in smo z glavnima junakoma Rantom in Smodlakom oziroma Matijo Brodnikom in Klemenom Kostrevcem še poglobili prijateljstvo,« je zadovoljna Gaja, od malega samosvoj, živahen in radoveden otrok. Na odraščanje na Krki ima lepe spomine. Starša sta jo pustila, da je raziskovala okolico, bila prava razbojnica, radovedna, neustrašna in neomajna. »Rada sem skakala in kopala po blatu ter raziskovala. Še zdaj, ko veliko delam in se v ljubljanskem vrvežu malo izgubim, najraje pobegnem na Krko, kjer se umirim in spet najdem stik s seboj. Vem, da bom tam vedno prišla k sebi, ne glede na to, kaj se mi dogaja v življenju.« Do četrtega razreda je gulila šolske klopi v Ivančni Gorici, nato pa so jo vpisali v šolo v Ljubljani. Že od malega sta jo veselila ples in nastopanje. Skorajda ni bilo šolske proslave, ki je ne bi vodila ali v njej vsaj nastopila. Gimnazija Poljane je bila logična izbira za nadaljevanje šolanja. Pečat v Gajinem življenju je pustilo obdobje mamine nezaposlenosti, zato si je nekaj časa želela »varne« službe in bolj predvidljive kariere ter razmišljala o študiju prava ali kriminalistike. Vendar je kmalu prišla do sklepa, da je bolje slediti srcu in početi nekaj, kar te veseli in ti povzroča metuljčke v trebuhu, kot pa delati nekaj iz nuje in brez pravega navdušenja. Od nekdaj sta jo zanimala tudi psihoterapija in filmska režija, vendar je na koncu prevladala ljubezen do igre.

Življenjske prelomnice, na katere te nihče ne more pripraviti 

Gaja je najmlajša hčerka v družini. »Moja mama je zelo pogumna ženska, ki ji za ljubezen ni bilo nič težko narediti. Tako je, denimo, nekaj časa živela v Novem Sadu in vzgajala moji enajst in deset let starejši sestri Sašo in Andrejo. Po ločitvi se je vrnila v Slovenijo, našla novo ljubezen, mojega očeta, zgradila sta hišo na Krki in pri 36 letih je rodila še mene. Ves čas sem bila obkrožena z ljubeznijo. Ker sta bili sestri toliko starejši, sta šli že kmalu študirat v Ljubljano in sem odraščala kot edinka, saj sta domov prihajali le ob koncih tedna,« se spominja Gaja. Vse štiri ženske so si značajsko zelo različne. So pa vse temperamentne, kar občasno povzroči nesoglasja med njimi. Vendar kadar nastopi kriza, je vse v hipu pozabljeno in stopijo skupaj. Dobro vedo, da se lahko vedno zanesejo druga na drugo, ne glede na to, kako težke življenjske preizkušnje jih doletijo. »Za to zavedanje povezanosti in podpore sem zelo hvaležna, saj vem, da če se mi zgodi najhujše, imam tri krasne ženske, ki mi bodo vedno priskočile na pomoč in ponudile svojo ramo,« je zadovoljna Gaja, ki se je že precej zgodaj, še kot otrok, soočila z ločitvijo staršev. Kasneje, pri devetih letih, pa z nenadno očetovo smrtjo. »Na to te nihče ne more pripraviti. Zame je bil šok, a takrat sem bila še otrok in se nisem toliko zavedala dokončnosti smrti. Da nekoga, ki ga imaš rad, ne bo več nazaj. Po ločitvi sem ga velikokrat obiskovala v Hrvatinih, kjer si je ustvaril nov dom in od koder se je podajal snemat filme. Kasneje, ko sem že nekoliko zrasla in začela raziskovati, kaj vse je počel, sem se šele dodobra zavedela, kakšne mojstrovine je naredil. Sodeloval je pri uspešnicah Emirja Kusturice Oče na službenem potovanju, Underground, Arizona Dream, Rdečem boogieju in drugih. Morda me je tudi to malce spodbudilo, da sem se odločila za ustvarjalno pot. Sem pa vse preizkušnje, ki so me doletele, jemala kot del življenja. Poskušala sem jih predelati in se ne smiliti sama sebi ali se spraševati, zakaj se mi to dogaja. Tako pač je in treba je živeti,« je modra in praktična Gaja. Od vsakega človeka, ki vstopi v njeno življenje, vzame tisto, kar ji je pri njem všeč. Pri očetu je bila to ljubezen do umetnosti, pri mami, da se vedno znova zna pobrati, veliko je naredila brez podpore moških, pri sestri Saši občuduje drznost in pogum, da sledi svojemu srcu, pri drugi sestri, Andreji, pa jo navdušujejo njena toplina, empatija in posluh za sočloveka. Andreja ji je z veseljem priskočila na pomoč pri izbiranju obleke za filmsko premiero, saj sama temu ne posveča velike pozornosti.

Gaja je namreč zelo netipična zvezdnica, ki ima pri vsaki stvari rada vsebino in ne zgolj površinskosti. Občuduje močne ženske. Lepota pri njej ni posebno cenjena. Pri ljudeh najprej opazi osebnost in značaj. Prepričana je, da tudi ne prav privlačen človek lahko postane lep, če ima tak značaj, pa z lahkoto prižiga iskrice s svojo notranjo žerjavico in ne s pravilnim nosom ali popolno kožo.

AGRFT je šola za življenje

Gajazelo uživa v svojem življenju. »Zelo sem zadovoljna  s študijem na AGRFT. Imam čudovita mentorja in krasen razred. Odkar študiram, se mi zdi, da sem dobila veliko stvari, ki so me dopolnile kot osebo, me izboljšujejo kot človeka in igralko. Ni vse skoncentrirano na igralski poklic, ampak na življenje. Zame je AGRFT šola za življenje. Od nekdaj sem se vajena truditi, tako da redno opravljam vse študijske obveznosti.« Samostojnost je visoko na njeni lestvici vrednot. Enači jo s ponosom. Trudi se, da bo še samostojnejša. »Precej mirneje živiš, če se ne naslanjaš na nikogar drugega kot sam nase. Pri vseh študentih, pa tudi drugih mladih, se mi zdi dobro, da se naučijo ravnati z denarjem. Da se zgodaj zavedo, da denar ni nekaj samoumevnega, ampak zelo hitro izgine, če z njim ne razpolagaš pametno. Fino se je čim prej zavedeti, da življenje niso samo rože, da starši niso dolžni skrbeti za otroke do konca življenja, ampak je vsak sam kovač svoje usode. Ko se enkrat naučiš odgovornosti, lahko počneš kup stvari in se imaš fino.« Svoj prvi denar je zaslužila pri 15 letih z mladinskim celovečernim filmom Rdeča raketa. Vendar se ji ni zdelo toliko pomembno, da ima v denarnici svoje evre, temveč jo je bolj v veselje spravljalo to, da je del krasnega projekta, da je snemala in ustvarjala. Z leti se to ni bistveno spremenilo. Bolj kot denar jo navdušuje občutek, da bo sodelovala pri nečem novem.

Netipična študentka 

Mlada igralka nima tipičnega študentskega življenja, ne razmišlja samo o tem, kako se bo imela fino, na katero zabavo ali potovanje bo šla. Je precej umirjena, ceni in potrebuje svoj mir ter čas zase. Ker ima precej natrpan urnik, se je naučila dobro organizirati. Zaveda pa se tudi, da vse obveznosti zmore le, če je v dobri kondiciji. Za to pa potrebuje tudi veliko počitka, zdravo življenje, kakovostno hrano. »Moje telo bo preneslo dvanajst ur obveznosti le, če bom nanje pripravljena tako fizično kot psihično. Moja odgovornost je, da za to poskrbim. Želim kar največ odnesti od študija, zato na predavanja in vaje prihajam pripravljena ter primerno spočita. Za to pa poskrbim s športom, druženjem z ljudmi, ki so mi blizu, pobegi v naravo. Lotevam se vsega, kar mi prinaša mir.« Kar precej časa preživi v samoti, saj ji prija in se v njej ne počuti osamljene. Zadnje leto je (srečno) samska. Filmi so ji prinesli popularnost, vendar se ne izpostavlja na družabnih omrežjih. »Fantje se mi vsake toliko javljajo s kakšnim simpatičnim sporočilom, vendar so običajno precej mlajši od mene in na te stvari ne odgovarjam. Tako se izognem njihovim pričakovanjem, ko bi si morda napačno razlagali mojo prijaznost. Iz pisanja bi se hitro razvila kakšna povabila za kave, pa razgaljanje moje zasebnosti. Tega pa ne želim. Raje vidim, da o meni govori moje delo, zasebnost pa čuvam zase. Zato se tudi izogibam intervjujem,« razloži mlada igralka, ki je na svoji koži občutila usodo mladih. Zaveda se, da ima srečo, da je kljub mladosti toliko angažirana. Ve, da je delovnih mest malo, da je težko dobiti priložnost. Rešitev za to je vztrajanje. »Pomembno je, da ne odnehaš in obupaš. Ob tem pa ostaneš zvest samemu sebi, imaš dostojanstvo. Dogaja se, da nekdo da mladim priložnost, hitro pa se pojavi tudi izkoriščanjeVse to je šola, da se naučiš postavljati meje, četudi je kdaj neprijetno in težko reči ne. Tudi zavrnitve te ne smejo potreti. Vedno je treba iti naprej. Zna biti zelo težko, vendar se da. Če v nekaj verjameš, si močno želiš in za to garaš, pridejo uspehi. O  tem mi je težko govoriti, saj ne vem, kaj bo z mano čez pet let. Življenje so hribi in doline, vse je nepredvidljivo. Ko ti enkrat uspe, lahko v naslednjem hipu padeš. In nato se je treba pobrati iz črne luknje. Jaz to storim tako, da sedem h kavi in se pogovorim s seboj. Pogledam, kje sem v preteklosti delala napake, in naredim načrt za naprej. Treba je biti tudi objektiven, kaj je v tvoji moči, da storiš, in na kaj nimaš vpliva. Ni prav, da se kriviš za vse. Ni res, da si neuspešen zato, ker si slab. Morda si bil samo ob nepravem času na nepravem mestu. V našem poklicu se to dogaja ves čas. Zato je objektivno ocenjevanje situacij, v katerih se znajdemo, toliko pomembnejše. Da te ne požrejo negativne misli, kajti potem se res le stežka skoplješ ven,« razloži, kako se pobira, ko ji ne gre najbolje. Takrat ji pomaga tudi šport. »Ples je vedno najboljši antidepresiv,« sklene.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica