Carmen manet

Težko je bilo verjeti, da bodo res zmagale

am
25. 7. 2017, 20.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Zmagovalni ženski pevski zbor Carmen manet se je po zmagi na tekmovanju Evrovizijski zbor leta 2017 že vrnil v domovino.

Reinis Rudzitis
Dekleta so nastopila pod dirigentskim vodstvom Primoža Kerštajna.

O zmagovalcu je odločala strokovna žirija: britanski skladatelj John Rutter, latvijska mezzosopranistka Elīna Garanča ter švicarski zborovski dirigent Nicholas Fink.

Že včeraj smo poročali o presenetljivi zmagi našega zbora Carmen manet, ki je v soboto osvojil prvo mesto na tekmovanju Evrovizijski zbor leta 2017 in tako ponesel kakovost in tradicijo slovenskega zborovskega petja čez meje naše države. Ob tej priložnosti so zmagovalke, ki so se že vrnile v rodno Slovenijo, strnile nekaj misli o zmagi: »Težko je bilo verjeti, da bomo res dosegli zmago na tako čudoviti prireditvi. Zbori so bili zelo dobri, a različni, programe pa je težko primerjati med sabo. Že med pripravami nam je nekaj tujih pevcev reklo, da smo njihovi favoriti, pa si vseeno nismo upali kaj dosti misliti na to. Osredotočili smo se na nastop in prav v zaključnem dejanju res vložili vanj vse svoje sile, koncentracijo in energijo. Izkazalo se je, da so našo energijo začutili tudi poslušalci v dvorani in pa strokovna žirija. Dihale smo skupaj in sledile zborovodji Primožu Kerštanju ter uspele Sloveniji prinesti zmago že na prvi izvedbi tega tekmovanja. Zelo smo ponosni na svoj dosežek. Produkcija dogodka je bila na visokem nivoju, vzdušje kljub velikemu številu nastopajočih prijetno in sproščeno. Zelo lepo je bilo videti, da se tudi drugi pevci veselijo z nami.«

Reinis Rudzitis
Naše pevke so bile po zmagi prešerno razpoložene.

VENČEK TREH PESMI

Naše pevke so nastopile z glasbo mladih slovenskih skladateljev Sama Vovka in Katarine Pustinek Rakar. Skladatelja sta svoji skladbi, ki sta prepleteni s slovenskim ljudskim izročilom, napisala prav za to priložnost. Skladba Adrca opisuje življenje ženske v slovenski ljudski pesmi, spremljevalni rekvizit v vseh pesmih je ruta (narečno adrca), ki je bila nekoč nepogrešljiv del ženske oblačilne podobe. Splet ljudskih pesmi se konča z vstajensko pesmijo Aj, zelena je vsa gora (peli so jo na velikonočni ponedeljek), ki simbolizira nov začetek in novo upanje. Skladba Ta na Solbici Sama Vovka pa se prav tako zgleduje po ljudskem melosu slovenske manjšine v Reziji, tudi njeno besedilo je v rezijanščini. Sodobna glasbena podoba vključuje tudi tradicionalno grleno petje, topot z nogami in ploskanje.