maturantski ples

Helena Blagne se ga skoraj ne spominja več

Andreja Comino / revija Zarja
6. 5. 2017, 14.25
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Predzadnji petek v aprilu zvečer je bil posebno doživetje za Heleno Blagne.

Helena Blagne pravi, da v njenem času maturantski ples ni bil nekaj tako 'modnega', kot je to postalo pozneje.

Čeprav je pela po največjih dvoranah, kjer se ji je klanjalo domače in tuje občinstvo, tokrat aplavz ni bil namenjen njej, temveč njenemu edincu Kristijanu, dijaku ljubljanske Gimnazije Bežigrad. Postavni 18-letnik, ki je dobesedno že zdavnaj zrasel mami čez glavo, je užival v svojem maturantskem večeru. Njegova mama, ki le redko ostane brez besed, pa je povsem molče in z orošenimi očmi spremljala njega in njegovo soplesalko, kako sta se odvrtela v odraslost.

»Najbolje je vzgajati z zgledom in urejati stvari s pogovorom,« je Helena zaupala svoj recept za uspešno starševstvo.

»Svojega maturantskega plesa se ne spominjam prav veliko. Pa ne zato, ker bi bila pozabljiva ali kaj podobnega, temveč zato, ker maturantski ples v mojem času ni bil nekaj tako 'modnega', kot je to postalo pozneje. Veliko bolj je šlo za nekakšen obred, iniciacijo v obdobje odraslega življenja. Obleko sem si s pomočjo mame sešila sama. Izbira v trgovinah je bila takrat klavrna, kroji pa precej matronasti. Blago, ki je bilo na voljo, pa je bilo vrhunsko,« se spominja Helena, ki je obiskovala ekonomsko gimnazijo na Jesenicah. Maturantsko obleko je seveda shranila. Pozneje je postala »žrtev« manjše modne preobrazbe za enega od njenih prvih glasbenih nastopov.

Zametki zdrave samozavesti

Seveda pa ni pozabila soplesalca. »V stikih res nisva ostala, saj gre življenje svojo pot,« pravi. Še bolj pa se spominja, kakšna je bila takrat. »Že tedaj sem se znala postaviti zase. Vse skupaj je bilo sicer bolj otroško, ampak zametek, osnova je bila. Prava samozavest se pri človeku razvije pozneje. Pri rosnih maturantskih letih je bilo še bolj bahaštvo, toda na tej podlagi sem razvila zdrav odnos do sebe in okolja,« pripoveduje pevka in dodaja, da so se v zadnjih letih maturantski plesi precej spremenili.

»Danes gre veliko bolj za dogodek sam po sebi. Nekaj simbolike se je izgubilo oziroma se je prilagodila hitremu življenjskemu slogu, ki ga mogoče najbolj občutimo ob takšnih velikih trenutkih. Včasih je bil maturantski ples enkraten posameznikov vstop v novo življenjsko obdobje – odraslost. Razumeti morate, da mnogi mladi niso tako kot danes nadaljevali šolanja. Veliko se jih je zaposlilo. Tudi zato je bil pomen globlji, zavedanje pa veliko bolj prisotno,« pravi Helena, ki je kdaj pa kdaj na posebno povabilo tudi nastopila na kakšnem maturantskem plesu.

Matej Jordovič Potočnik
Za Heleno in Kristijana so bili zadnji dnevi in tedni hudo naporni.

Otrok v ospredju

Mladenič Kristjan poleg šole, treningov in priprav na maturantski ples opravlja še vozniški izpit, kar je še ena prelomnica na prehodu v svet samostojnosti in odraslosti.

»Na Kristijanovem plesu ne bom nastopala. (pogovarjali smo se pred velikim dogodkom, op. a.) Na sinov maturantski ples bom šla izključno kot ponosna mama,« se smeji pevka, ponosna na to, da je svojega edinca pripeljala na prag odraslosti. Seveda sta v letih skupnega sobivanja premagala tudi številne težave: »Vse družine imajo nesoglasja, povezana s šolo, obveznostmi, nalogami. Pogovor veliko uredi, predvsem pa je pomembno, da otroku zaupamo tudi, ko so težave,« je razkrila svoj recept za uspešno starševstvo.

Matura je velika prelomnica, sinu je položila na srce, da gre za njegovo prihodnost. Za njegovo življenjsko prelomnico. »Ne gre za fatalizem, vendar je pomembno otroku podati pomen nekaterih življenjskih preizkušenj. Kot sem že povedala, najin odnos otrok–starš temelji na zaupanju. Je pa tako, da mu veliko dovolim, pa tudi veliko zahtevam. Vem, kaj pomeni trdo delo in kakšne rezultate in uspeh lahko to prinese. Do zdaj se je več kot imenitno izkazal: ob tem, da trenira košarko, je še priden dijak. Kmalu ga čakata matura in vpis na fakulteto. Počakala bova te rezultate in potem ga bom tudi nagradila. Ko bo jasno, kako in kaj, se bova skupaj pogovorila o tem, kaj si želi in kaj potrebuje. Upam, da bova našla pameten kompromis, saj sta vzgoja in odraščanje ravno to – zdrava izbira med tem, kaj si otrok želi, in tem, kar potrebuje,« je povedala Helena, ki si je ob sinovem maturantskem plesu najbolj želela, da bi užival. To je bil njegov večer, eden tistih, ko starši samo opazujejo in se veselijo, da so njihovi otroci postali odrasli.