Novice Svet24

Če te takoj na začetku malce zbodem: ko človek prebira tvoj življenjepis, ga lahko ob naštevanju vse te klasičnoglasbene izobrazbe in nastopov bere skoraj kot »Kdo bo naslednji Wolfgang Amadeus Mozart?«, javnost pa te zdaj pozna in sodi predvsem po tem, ali si bil boljši Vili Resnik od Miša Kontreca ali ne. Kaj nam to pove o časih, v katerih živimo?

Kaj naj to pove? To nam pove, da to tako pač gre. Saj je bilo tudi vnaprej jasno, da bo tako. Znan obraz ima svoj glas je pač oddaja, ki zanima veliko ljudi. No, bi si pa vseeno drznil upati, da me poznajo še po čem drugem kot po Viliju Resniku.
Nedvomno, konec koncev je za tabo že trinajst let zelo uspešne televizijske kariere. A ko človek bere tvoj spletni CV, zelo močno začuti, da je klasična glasba še vedno tvoja prva ljubezen in tudi nosilni steber tvoje identitete.
Res je. S to glasbo se ukvarjam že od malega, posvetil sem ji največ časa – ne nazadnje sem iz nje tudi magistriral! A če se ukvarjaš z več rečmi hkrati, se moraš sprijazniti, da se nobeni ne moreš posvetiti stoodstotno. Da ne bo pomote: ker me že od malega zelo zanima imitacija, me zelo zanima tudi oddaja Znan obraz ima svoj glas. Moje vodilo je že dolgo, da se je treba v življenju čim več zabavati in predvsem nobene reči ne jemati preresno.

Pa imaš morda za tiste, ki stvari jemljemo bistveno preresno, kakšen konkreten nasvet, kako jih ne jemati preresno? Ker najbrž se vsi lahko strinjamo, da jih ne gre jemati preresno. Le da smo se nekateri zataknili pri kako.

Predvsem se je treba malo potruditi. Nobena stvar ne pride sama od sebe. Meni se morda od vsega zdi najpomembnejše, da se izogneš negativno nastrojenim ljudem. Na misel mi recimo ne pride, da bi koga brihtal in mu kar koli razlagal ali ga morda celo skušal spremeniti! Vsak se počuti, kot se pač počuti. In jaz se počutim tako, da moram vedno čim prej stran od nosilcev negativnega mišljenja. Ker v taki klimi, kot je sedanja, se človek hitro ... zapaca.

Tvoj nasvet je torej: obkrožite se z veselimi ljudmi?

Ja, pa prav res, veš! Tudi prijatelje si mora človek zelo skrbno izbirati.

Te še prav posebej. A vrniva se še malo k tvoji novi pevski karieri. Bi lahko tvoj preklop na pevske imitacije med vrsticami brali tudi kot znak tega, da se je politična satira pri nas izpela? Ali pa vsaj malce upehala?

Ne bi rekel, da se je izpela. Še kako jo potrebujemo. Je pa res, da je bila sama politika pred trinajstimi leti, ko sem stopil na sceno, bistveno drugačna od sedanje. Bistveno drugačna. Takrat so se naši voditelji javnosti predstavljali veliko bolj dostojanstveno, kot se predstavljajo zdaj. In zato jih je bilo na neki način mnogo lažje satirizirati.

Hočeš reči, da je sedanja garnitura že tako skupek takih karikatur, da jih je skoraj nemogoče karikirati?

To v marsičem drži. Danes je šlo vse v tako negativno smer, da se je treba neprimerno bolj potruditi kot nekoč. Kot imitatorji smo danes pogosto kar malo zbegani glede tega, v katero smer naj oddaje sploh zapeljemo, ko so pa vendar politiki sami sebi postali najboljša satira.
Nekaj zelo podobnega mi je lani poleti razlagal Sašo Hribar. On je takrat razmišljal, da bi veljalo v satiri razviti empatijo do naših vodilnih politikov, saj bi bil to glede na pravičniški gnev v ljudskih srcih morda najizvirnejši obrat od vseh ...

Zanimivo. Moj instinkt je, da bi veljalo biti do politikov kvečjemu še ostrejši kot prej. Ampak to je za zdaj res samo instinkt. V resnici nam preprosto še ni uspelo zadovoljivo in trajno rešiti problema, kako karikirati tako radikalne karikature, kot so danes naši politiki.

Več preberite v tiskani izdaji mesečnika Sedem.