Zabava

Preziram igranje vloge žrtve

STA
23. 10. 2013, 09.58
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Anja Golob je izdala zbirko Vesa v zgibi, s katero nadaljuje pesniško govorico, ki ne pristaja na polovičarstvo, kompromise. Kot je dejala v pogovoru za STA, naslov zbirke povzema občutek, ki po njeno določa življenje v svetu tukaj in zdaj: brezsmiselno visenje, vztrajanje v neprijetni, vsiljeni negibni legi, dokler ti ne poidejo moči.

Anja Golob (1976) je študirala filozofijo in primerjalno književnost. Je kritičarka, dramaturginja in pesnica. Po pesniškem prvencu V roki je zdaj izšla njena druga knjiga Vesa v zgibi.

Odločili ste se, da boste ob izidu v živo prebrali celo pesniško zbirko, vseh 30 pesmi. Odkod vzvod za to idejo?

Ideja izhaja iz naslova knjige Vesa v zgibi. Menim, da mora biti poezija v stiku s svetom, v katerem nastaja. Ko sem se vprašala, kakšno poezijo pišem, in našla stičnosti med posameznimi pesmimi, sem ugotovila, da je najbolj primerna krovna metafora "vesa v zgibi". To je gimnastični element, ki ga nisem bila nikoli v življenju zmožna izvesti, kar me je v osnovnošolski dobi precej frustriralo. Predstavljam pa si, ker sem bila v izvedbo prisiljena, kako grozljiv občutek je to; brezsmiselno visenje, vztrajanje v neki neprijetni, vsiljeni negibni legi, dokler ti ne poidejo moči. Tako vidim življenje tukaj in zdaj.

Odločila sem se torej, da poskusim izvesti veso v zgibi na metaforični ravni. Gre za neko vztrajanje, za poskus stika s poezijo v drugačni obliki, kakršne smo sicer vajeni z literarnih nastopov. Vprašanje je bilo, do kolikšne mere lahko zdržim jaz, do kolikšne občinstvo. Z branjem sem zelo zadovoljna. Med samim dogodkom je na ulici nekdo precej bučno igral na saksofon. Ker imam težave s koncentracijo, me je to seveda motilo, a zgodilo se je točno, kar se je moralo - bila sem prisiljena vztrajati.

In občinstvo z vami...

Iskreno sem hvaležna publiki, ljudem, ki so si vzeli čas in prišli. Tega nikakor ne jemljem za samoumevno. Je pa zoprn občutek, da sem kot pesnica postavljena v tako pozicijo. Opravljam svoje delo, ki bi moralo biti na isti ravni kot druga dela. Pa ni - jaz moram biti hvaležna. Pri nas je vloga pesnika popolnoma degradirana, a poudariti želim, da imam čez glavo jamranja in da igranje vloge žrtve preziram, ne glede na to, kdo me je vanjo postavil, sama ali okolje. Tematika nekaterih mojih pesmi je, recimo, lezbična, toda nikoli nisem želela izdajati pri GLBTQI založbah, niti nisem želela in nočem biti obravnavana s tem predznakom.

Zdaj boste sicer prepričani govorili prepričanim, toda morda povejte tistim, ki dvomijo. Zakaj umetnost v času, ko ljudje rešujejo osnovno eksistenco?

Temeljna diskrepanca, ki jo vidim, je, da se nam povsod, na vseh ravneh, dopoveduje, da umetnost ni potrebna, ker ljudje nimajo za burek. To dejstvo razumem in ga iskreno obžalujem, toda nič drugega nas ne bo rešilo. Nobenega veselja ni več do življenja, ker je skopljeno na vseh ravneh. Kjerkoli je mogoče, obstaja neka neimenovana avtoriteta, ki jo skrbi zgolj za profit. In točno to je razlog, zakaj bi bilo potrebno dreti v knjižnice, v gledališča, v vse inštitucije, ki imajo karkoli opraviti s kulturo. Ker smo ljudje, ne stroji. Sama ne želim živeti svojega življenja na najnižjih možnih obratih, ne pristanem na to. Zanima me, zakaj me stisne, ko nekdo na odru fantastično pove Shylockov monolog. Kako je lahko ta po več sto letih še vedno nekaj, kar te resnično vznemiri. Umetnost je po moje še edino, kar sploh ima kak smisel - kaj drugega ga pa še ima? Ali ima smisel, da lahko ena odločitev nekega človeka (slučajno župana Ljubljane) drži v šahu celo državo? Ali pa, ima smisel, da vsak dan za neko mašino delaš devet ur stvari, ki nimajo s teboj nič skupnega, pri tem pa moraš biti še dobre volje in srečen, da imaš službo? To pa ima smisel? Čemu naj bi imela poezija manj smisla od naštetega? Obstaja široko razširjen predsodek, da je nerazumljiva. Svetovala bi tem, ki ga zastopajo, da si vzamejo deset minut in ji dajo možnost. Prepričana sem namreč, da bi nam bilo neprimerno bolje, ko bi več ljudi bralo poezijo.

Tam, kjer naj bi literatura imela domicil, na Društvu slovenskih pisateljev, je predsednik nedavno z izjavo, o dosežkih pesnic, češ, kakšen uspeh, da sta kar dve med nominiranci za Jenkovo nagrado, poskrbel za precej vznemirjenja. In potem ga je stopnjeval, ko je dejal, da naj se s tem ukvarjate tisti, ki ste ga v odprtem pismu opozorili na neprimernost izrečenega.

Zakaj pa bi bili tam kaj drugačni? Očitno smo v zmoti mi, ki smo v svoji naivnosti predvidevali, da nekdo, ki prodaja svinjske polovice, pač ne more biti vegetarijanec. Glede pisma, ki sem ga sopodpisala, se strinjam s kolegom, ki je rekel, da je treba vsakič, ko se zgodi kaj takega, dvigniti glas in protestirati, naj bo še tako "benigno", naj obstaja še toliko opravičil za takšno izjavo. To je bil javni govor, za katerega človek odgovarja. Gospod Taufer se je imel v svojem odgovoru na naše pismo možnost popraviti, razložiti podrobneje, kako je mislil, kar je rekel, pa tega ni storil, nasprotno, le podkrepil je svoje besede. Priznam, to me je razočaralo.

Na zadnji Fabuli se je beseda ustavila tudi pri tem, da poezija dopušča največ možnosti za blef. Nekateri so se nasmihali, drugi negodovali, kaj menite vi?

Po moje obstajata v tem kontekstu dva tipa poezije, en je embalaža in en je poezija. Kar se tiče prve, lahko umestiš vanjo karkoli in tudi karkoli skriješ. Mene se taka poezija ne tiče in me niti slučajno ne zanima. Če bi v odzivih iz okolja zaznala, da jo pišem sama, bi s tovrstnim smetenjem nehala. Zame je poezija trdo delo, napor, v katerem se neiskrenost vidi, ker slabi izpovedno moč. Ne mislim, da je moja pozicija kakorkoli privilegirana in da je nekaj čudovitega, če lahko zase rečeš, da si pesnik in zviška gledaš na ljudi, ki zase pravijo, da poezije ne razumejo. Ne verjamem v navdih in ne zdi se mi, da je pisanje poezije neko strašno poslanstvo. Embalažna poezija izvira prav iz iz tovrstnih predpostavk. Ko bereš neko poezijo, vidiš, kaj je zadaj, in vidiš tudi, ko ni zadaj nič. Iritira me, ko se ta vljudno zapakiran nič prodaja kot poezija.

Iritiralo vas je tudi dejstvo, da kritiška refleksija izginja iz tiskanih medijev, saj imajo ti manj in manj denarja za honorarje zunanjih sodelavcev. Na ministrstvo ste naslovili pismo, v odgovoru so vas hoteli potolažiti, tudi s tem, da ni vse v njihovih rokah.

Kritiki so profesionalci in naj bi bili neka vmesna točka med umetniškim delom in občinstvom. Kritiki tozadevno omogočajo osnovno higieno kulturnega prostora. In kdo drug, če ne ministrstvo, lahko kaj naredi? Mediji so vsi na trgu, to so lastnine določenih interesnih skupin. Potem ti ministrstvo sporoči, da za to ni pristojno, ter te povabi, da s kolegi še malo razmisliš in se kar še kaj oglasiš, samo pa načrtuje v prihodnosti nekakšna brezplačnika o kulturi... Brezplačnika o kulturi! To je evfemizem. Ta situacija me spominja na človeka, ki, da bi si pozdravil pljučnico, jemlje pikovit. Kultura ni zastonj in ni mimogrede - ne gre za elitizem, gre pa za izkazan interes, za željo vložiti nek osebni napor, potruditi se. In zdaj naj bi refleksijo o kulturi prinašal nekakšen brezplačnik? Želela bi si, da sem kaj narobe razumela. Kakšno sporočilo s tem posredujemo? Kaj to pove o tematiki? Kdo bo to bral? Kdo bo to pisal? Kakšna bo raven? Kdo bo to plačal? Kakšen interes bo imel? Ideja se zdi popolnoma nedomišljena, nelogična in deluje resnično kot "krneki". Da jo lansira ministrstvo, mi pove vse in preveč, vsekakor pa dovolj, da od vsake nadaljnje debate vnaprej odstopam. "Tonemo," kot bi rekli EKV.

Če se vrneva k poeziji. Kako zdaj drugo knjigo čutite glede na prvenec?

Ta knjiga se mi zdi precej boljša od prve. V roki je bil pač prvenec in velik del njegovega namena je bil dosežen že s tem, ko je izšel, ker je moji poeziji tlakoval pot v javnost. Prva knjiga je bila zelo heterogena, tam zbrane pesmi so bile plod desetletnega dela. Drugo zbirko sem pisala dve leti in pol. Zbirka ni urejena po sklopih, se pa pojavljajo nekatere teme, ki me zelo zanimajo, na primer temi telesa in spola, ki sta tako ali tako ontološki in pogosta zadevata dvojino.

Kako odmerjate ironijo, da pesem ne zdrsi v nek, da ne rečem, štos.

Z ironijo ravnam po občutku. Nikakor ne uspe vedno, so nekatere pesmi, ki so ostale na tej primarni ravni in jih občinstvo dojema zgolj skozi vrhnjo plast vica, izpod katerega se to, kar sem mislila, da je spodaj, ne prebije. Tak primer je, recimo, Moja punca in moj fant, ki je zame izjemno boleča pesem, na branjih pa dosledno doživlja prešerne odzive in salve smeha.

Ali pesmi "preverjate" doma, s svojimi, ali šele na literarnem večeru? Jih kdaj, zaradi nasvetov/odzivov drugih spreminjate?

Preverjam, vsekakor. Vztrajam na kritičnih pripombah, na debati brez rezerve, na brezkompromisnem soočenju argumentov - samo s tem si lahko karkoli pomagam. Zgodi se, da kaj spremenim, absolutno, ampak dosledno se to zgodi na mestih, na katerih sem tudi sama v dvomih, ali stvar stoji, ali se razbere, kar se trudim izpisati. Na mestih, kjer sem prepričana, nimam kaj.