Trenira v domačem skednju!
Čeprav je bil Tomy Mihičinac kot otrok zelo drobcen fant, je imel prav posebno lastnost – trmo.
Glede na to, da je bil vedno poln energije, je le to sproščal tudi v dijaškem domu, precej drugače kot vrstniki. Nekajkrat je obiskal fitnes, kjer ga je še najbolj navdušila boksarska vreča, tako da se je po prijateljevem nasvetu odpravil na prvi trening boksa. Tam je trener Slobodan Andželić (nekdanji trener hrvaškega reprezentanta Željka Mavroviča) odkril njegovo športno nadarjenost in ga usmerjal po pravilni poti pravega boksarja. Tomyja je med tem zanimalo tudi, če bi znal stati na rokah. Minili so tedni in meseci vaj. Vse dokler se ni vrnil v domači kraj, kjer si je v domačem skednju ustvaril prostor za vaje in pripomočke iz vsakdanjih stvari, kot so stopnice, lestev, cev, pnevmatike, blazine, stoli, opeke, vrv in drugo). Takšen način je ohranil vse do danes, ko je dodajal in izvajal zahtevnejše in nevarnejše elemente.
Kako poteka vaš vsakdanji dan, glede na to, da dosegate vrhunske dosežke?
»Nekateri mi ne boste verjeli, ampak tako kot vsak tudi jaz opravim vsakdanji delovnik osem do deset ur, nato pa se takoj odpravim na trening, ki traja v povprečju do štiri ure do šestkrat na teden. Se pravi, da treniram skoraj vsak dan razen nedelja je moj čas za 'lenarjenje'. Treniram pa tako, da se v ponedeljek, sredo in v petek vozim v Novo mesto na gimnastiko in akrobatiko, ob torkih pa v Ljubljano na Pole dance. Ob četrtkih treniram v domačem skednju odriv in kaskaderske skoke, ob sobotah pa vaje na vodoravni in navpični štangi. V primeru nastopov se tudi malo prilagajam oz. zamenjam kakšen trening, načelno pa sloni vse na naštetem zaporedju. V kratkem bom dodali še dva različna športa, ki bosta še povečala privlačnost mojih šovov. Zvečer, preden zaspim, pa si vedno preberem kakšno športno raziskavo, ki jo ponavadi tudi preizkusim.«
Od kod vam tako močna volja in vsa ta energija?
»To je eno najpogostejših vprašanj, ki me doleti skoraj vsak dan, ampak najbolj zanimivo je, da ne poznam odgovora. To je tako kot npr. človek, ki ima rad čokolado in ga ta tudi vedno spravi v nekakšen trans, ko jo okusi. Tako je z mojimi treningi! Enako kot pri čokoladi je tudi pri meni. Ko nekaj dosežem, želim še več … in več in mogoče je ravno to tisti skrivni recept, ki me žene naprej ... No, malce k vsemu prispevajo tudi moje sanje.«
Ko sva ravno pri čokoladi, veliko je govora tudi o pravilni prehrani? Glede na to, da ste sladkosned, se je težko temu upreti, ne?
»Hm, menim, da pojej toliko sladkega, kolikor boš potem pripravljen 'pokuriti', torej porabiti. Če posplošim, nič miganja – nič sladkega! To je pri meni stalna spodbuda za napornejše trening. Drugače je za povprečnega rekreativca pomemben pravilen razpored hrane, da ob minimalnem gibanju še izgublja odvečno težo oz. jo pridobiva ... Odvisno od želja (potrebe) posameznika. Osebno sem zelo velik jedec vse hrane. Gledam le, da ob vsej hrani zaužejem veliko kakovostnih beljakovin, vitaminov in seveda ogljikovih hidratov.«
Slišali smo, da vam očitajo prepovedane snovi. Kaj je zdaj res in kaj ne?
»To pa so skriti posebneži! Ponavadi kaj takega vedno slišim od tretje osebe, nikoli pa naravnost! Vsak, ki me dobro pozna, ve, da česa takega ne bi nikoli vzel, ker mi preveč pomeni zdravje - in iz podobnega razloga tudi ne pijem ter ne kadim. Pri Slovenicih je že v veljavi (navadi), da ne prenesejo boljših (uspešnejših) ljudi od (okoli) sebe, pa ni pomembno, na katero področje se obnemo. Poudarjam pa, da sm vedno na razpolago za test v svoj bran, namreč tisti, ki zgubi svojo trditev, plača test, pa potem vidimo, koga bo po žepu zaradi jezika peklo …!«
Ljudje se radi zgledujejo po drugih. Je tudi pri vas v igri kakšen vzornik?
»Nimam vzornika, delam, kar čutim, in seveda poberem, kar vidim od najboljših. Vsak je v nečem dober, zato od vsakega vzemeš le najboljše, in če to združuješ, si ti pred njimi! Seveda pa največ poudarka dajem na unikatnost, saj točno tega, kar ponujam v svojih šovih, ne vidite nikjer v Sloveniji, saj je raznolikost moja prednost.«
Če se malo bolj poglobimo na tehnično področje treningov, kdo skrbi za vas?
»Glavni, ki skrbi za mojo moč in seveda za vse preostale fizične priprave, sem seveda sam, saj z vsemi pridobljenimi izkušnjami in izrednim poznavanjem svojega telesa vedno dosegam maksimalen izkoristek in s tem seveda učinek. Za tehnični del gimnastike in akrobatike imam pa z lanskim letom trenerja. Za drog pa imam razen hrvaškega Pole Dancerja, ki mi je v štartu pomagal, še pomočnike iz kluba, ki spremljajo in popravljajo mojo ustvarjalnost. Tako da napredek dosegam na vseh področjih.«
Znano je, da so pri športnikah zelo pogosto prisotne poškodbe. Kako je s tem pri tako nevarnih športih, kot so vaši, še posebej kaskaderstvo?
»Oh, poškodbe ... Nihče jih ne mara, ampak včasih se jim pa res težko izognemo. Že če samo hodimo, se lahko hitro spotaknemo, kaj šele ko počnemo nevarne stvari. Za razliko od drugih delam več ali manj z glavo. Na vsakem treningu poskrbim, da se primerno zaščitim oz. obvarujem, da bi preprečil poškodbo. Zato eno stvar tokilo časa treniram, dokler je res ne obvladam. V rokavu imam kar nekaj zahtevnih elementov, ki jih pripravljam za nadaljne šove. V Sloveniji še nisem zasledil, da bi jih izvajal na trdih tleh, zato raje počakam, da bo bodo stoodstotno izvedljivi. Na splošno pa z večjimi poškodbami nimam težav. Sem in tja se najde kakšna rana, buška, zvin in če lahko potrkam se tu tudi konča …«
