Zimski športi

Preberite, kaj ga drži pokonci!

K.S.
23. 2. 2014, 19.39
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

»Bilo je nepopisno! Čeprav je treba pred kamero obvladati čustva in biti profesionalen, nisem mogel iz svoje kože in biti 'hladen kot špricar', ko pa je Tina peljala zmagovalno vožnjo. Videlo se mi je, da sem jo doživel zelo čustveno. Skupaj z gledalci smo doživeli nekaj neverjetnega!« se tistega sredinega jutra, ko je Tina Maze Sloveniji priborila prvo zlato olimpijsko kolajno, spominja voditelj, temperamentni Primorec Ervin Čurlič. Zanj je letošnje leto zaznamovano z okroglimi jubileji, povezanimi z olimpijskimi igrami.

Pred tridesetimi leti smo se s prijatelji odpravili na prve olimpijske igre v Sarajevo. Šli smo navijat za našega someščana Jureta Franka, ki je šest dni mlajši od mene. Takrat se mi še sanjalo ni, da bom deset let pozneje prvič komentiral olimpijske igre v Lillehamerju, « govori o neverjetnem naključju. Odrasel je v Lokvah pri Novi Gorici, kjer so bile zime radodarne s snegom in je tako kot Jure Franko treniral smučanje. Poškodba hrbtenice mu je preprečila nadaljnjo kariero in študij na takratni višji šoli za šport.

S starši so se tudi preselili v Novo Gorico, v bližino stadiona. Ervin se je tam navzel ljubezni do nogometa. Nekaj časa je celo treniral mlade nogometaše, sem ter tja pa je za časopise in televizijo pripravil kakšen športni prispevek, prvega leta 1984 za takratni TV Obzornik. »Novinarsko in komentatorsko pot sem prehodil samorastniško. Leta sem nabiral izkušnje in ostal zaprisežen svobodnjak. Na začetku sem vse svoje članke in prispevke pridno izrezoval iz časopisov in jih spravljal. Marsikdo mi ne verjame, da imam že skoraj trideset let delovne dobe,« pripoveduje Ervin, ki mu nekateri pravijo kar športna enciklopedija. Pravi, da ni težko veliko vedeti, če te stvari zanimajo in se poglobiš vanje. Od začetkov kariere se je delo spremenilo toliko, kolikor se je spremenila tehnologija. Zdaj vse poteka na računalniku, pri delu v studiu pa je kljub dobri pripravljenosti in načrtom, kako naj bi oddaja potekala, še vedno veliko improvizacije. Uspeh oddaje ni odvisen le od tega, kako se pripravi nanjo, temveč tudi od gostov. Po dolgih letih dela ga spoštujejo tako kolegi kot športniki. »Rad jih pohvalim, pa tudi povem konstruktivno kritiko. Pri športu stvari ne morejo iti samo navzgor. Včasih kljub trudu ni pravih rezultatov. Tudi to je treba ustrezno povedati,« je prepričan novinar, ki do zdaj še ni bil na nobenem olimpijskem prizorišču. Pokonci ga drži adrenalin, pravi, z njim pa se strinja tudi njegova žena. Če se mu nič ne dogaja, je kot prežvečena cunja, med obveznostmi pa mu po žilah steče adrenalin.

Veliko srce

Čeprav mu dela nikoli ne zmanjka, je tudi zelo občutljiv za okolico in zna zaznati ljudi v stiski. Večkrat se je že pridružil dobrodelnim akcijam, nekatere pa je celo sam organiziral. Pred olimpijskimi igrami v Torinu, ko je olimpijski ogenj prispel v Slovenijo, je na trgu, kjer se stikata slovenska in italijanska Gorica, organiziral dobrodelno akcijo, ki so se je udeležili otroci iz Sarajeva. »Pomagal je tudi Jure Franko. Bilo je nepozabno videti začudenje in zadovoljstvo na otroških obrazih,« se spominja. Zadnjih nekaj let pa sodeluje z društvom proti drogam Pelikan in fundacijo Vrabček upanja. Pripravljajo dobrodelni nogometni turnir in dvakrat se ga je udeležila celo Tina Maze. Delo je gonilo njegovega življenja in niti ne pomisli, da bi se preselil v Ljubljano. Najbolj mu ustrezajo milo primorsko podnebje in odprti ljudje. Zato je avto že leta skoraj njegov drugi dom. Med igrami pa je za dobra dva tedna postal Ljubljančan, saj je živel v hotelu nasproti televizijske zgradbe. Zdaj mu še bolj zmanjkuje časa za športno aktivnost, tako da bo nekajkrat manjkal na vadbi za seniorje. Poleti kondicijo vzdržuje še s plavanjem in kolesarjenjem, vse proste trenutke pa rad izkoristi za sprehod s kužkom mešančkom Gustavom. Zaveda se, da je dobra telesna pripravljenost ključna za dobro delo. Pritrjuje mu tudi 23-letni sin Jaka, ki gre po očetovih stopinjah, saj mu ne manjka več veliko do diplome na medijski fakulteti. Veliko snema, očetu pa je že dvakrat priskočil na pomoč kot snemalec.