Nogomet

Njegovo kariero je zaznamovala nesreča, ki mu je vzela dekle

Tamara Pocak
4. 3. 2014, 08.25
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Med pripravami na spomladanski del sezone smo se tokrat odpravili na Primorsko, natančneje v Novo Gorico, kjer se nogometaši pod budnim očesom Luigija Apolonija že zavzeto pripravljajo na nove izzive.

Nikola Miljković

Z njimi tudi izkušen čuvaj mreže Alex Cordaz, ki je vrste goriških vrtnic okrepil pred začetkom sezone, svojo nogometno pot pa je začel pri ekipi, za katero strastno navija celotna družina, pri slovitem Interju. Njegova kariera pa je bila zaznamovana tudi z nesrečo, v kateri je pred osmimi leti izgubil svoje takratno dekle.

Tragedija, v kateri je z njim za volanom izgubil takratno veliko ljubezen v trčenju s tovornjakom, je leta 2006 zelo pretresla Italijo, še bolj pa njega, zato še danes o tej nesreči ne želi govoriti, vedno bo ostala črn madež v njegovem življenju. Potem ko se je po štiri mesecih brez nogometa vendarle vrnil na zelenice, se je kar nekaj časa iskal, iskal je svojo pravo formo in se, kot je kasneje tudi povedal, zelo spremenil. Z njim in v družbi našega tokratnega prevajalca, sicer fizioterapevta ekipe Erika Furlana, smo se srečali v prostorih novogoriškega kluba, ki ga je okrepil pred začetkom sezone. »Odraščal sem v majhni vasi, ki ima zgolj osemsto prebivalcev, nogomet pa sem začel igrati pri petih letih v Coneglianu, kamor me je pripeljal sedanji direktor nogometnega kluba iz Gorice Michele Del Cin, svojo pot sem nato nadaljeval pri Reggiani, dokler nisem prišel v Inter,« je začetek svoje poti opisal izkušen vratar Gorice, ki se poleg nogometa še izjemno navdušuje nad kolesarstvom.

Med športniki, ki jih je občudoval že v mladosti, je tudi sloviti in žal že pokojni italijanski kolesar Marco Pantani. »Njemu v čast sem si omislil tudi tetovažo pirata,« nam je večni spomin na športnika, ki je preminil pred natanko desetimi leti, pokazal Alex in dodal: »S tem športom se sicer nikoli nisem ukvarjal profesionalno, vendar se še posebej poleti zelo rad usedem na kolo. Mogoče bi se, če bi bil še enkrat mlad, ukvarjal tudi s tem,« je v smehu priznal starejši od obeh otrok v družini. »Imam še pet let mlajšo sestro, ki ima že dva otroka, se pravi, da sem dvakrat stric, in vedno sem vesel, ko vidim oba nečaka,« pravi goriški vratar, ki je na svojo mlajšo sestro še dandanes zelo navezan, vsak dan se namreč slišita, z veseljem se tudi spominja njunega otroštva.

Nogometne gene je Alex podedoval po svojem očetu, ki je na amaterski ravni brcal okroglo usnje in danes prav tako na amaterski ravni trenira vratarje. Na vprašanje, ali je bil že kot otrok vedno poln energije, je kot iz topa izstrelil: »Ne, ne, res sem bil priden otrok. Doma pravijo, da sem bil miren, z leti sem potem začel nagajati (smeh). S prijatelji smo naredili veliko neumnosti, težko bi izpostavil le eno stvar. Še zdaj se veliko zabavamo in šalimo, kadar se vidimo, res imam simpatično družbo,« je v smehu povedal naš sogovornik, ki je v otroštvu občudoval predvsem Walterja Zengo in španskega čuvaja mreže Santiaga Canizaresa. Odraščal je v družini, v kateri so vsi navijali za milanski Inter, tudi on pa se je te ljubezni do modro-črnih hitro nalezel, še več, že kot mladinec in nato tudi v članskih vrstah je imel priložnost, da za ta sloviti italijanski klub tudi zaigra.

Ker ima oče doma veliko posestvo, bi se verjetno ukvarjal s kmetovanjem in bi odprl restavracijo, neke vrste kmečki turizem. Imel bi svoje živali in prideloval zelenjavo, hkrati pa vodil restavracijo.
Vratar s kuhalnico
 
Nogomet je hitro postal daleč najpomembnejša stvar v njegovem življenju. Tako zelo, da je na stranski tir postavil tudi šolo. »V osnovni šoli mi je šlo kar dobro, nato pa sem se začel resneje ukvarjati z nogometom. Srednjo šolo sem tako končal šele kasneje po izpitih, petega letnika namreč nisem uspel končati, takrat sem bil že član Interja,« nam je zaupal Alex, ki bi, če se ne bi ukvarjal s športom, zajadral v povsem druge vode. »Ker ima oče doma veliko posestvo, bi se verjetno ukvarjal s kmetovanjem in odprl restavracijo, neke vrste kmečki turizem. Imel bi svoje živali in prideloval zelenjavo, hkrati pa vodil restavracijo,« nam je še postregel s tem zanimivim podatkom in dodal, da tudi sicer zelo rad kuha in preizkuša vedno nove jedi. »Pripravljam v bistvu vse vrste jedi, od raznih zrezkov, rib. Nekatere stvari mi sicer uspejo bolj kot druge, ampak to je ena od stvari, v katerih uživam,« je še pristavil naš sogovornik, ki je od majhnih nog sanjal o dnevu, ko bi lahko oblekel dres svojega ljubljenega kluba, ko pa se mu je ta želja že v mladinskih vrstah uresničila, vse skupaj ni doživljal s tako veliko evforijo, kot bi mogoče pričakovali.

Ne glede na to, da Interju v zadnjih letih ne gre dobro od rok, lahko rečem, da je Samir Handanović eden najboljših vratarjev na svetu.

Seveda me je na neki način spremenila tudi tista tragična nesreča. Nekateri dozorijo prej, drugi kasneje. Normalno je, da če se ti zgodi kaj takega, od takrat naprej vedno paziš na vse podrobnosti in malenkosti.

Kar strah ga je bilo

»V tistem obdobju, ko sem bil pri Interju, nisem občutil, kot da je to nekaj res velikega, veličine kluba se na neki način niti nisem zavedal. Šele kasneje, ko sem šel stran, sem drugače doživljal vse skupaj,«smo z njim obudili spomine na nekaj izjemno lepih sezon v tem klubu, čeprav dobre priložnosti za dokazovanje v članski vrsti ni dobil. Se pa je, kot velikokrat pove, veliko naučil od številnih odličnih nogometašev, s katerimi si je delil slačilnico. »Imel sem to čast, da sem bil v klubu skupaj z Ronaldom, pravim Ronaldom (smeh), vendar se je ravno takrat poškodoval. Poleg njega so bili tu še izjemni Juan Sebastian Veron, Adriano, Christiano Vieri, Javier Zanneti, prvi vratar pa je bil Francesco Toldo,« je naštel le nekaj izjemnih nogometnih imen, ki so črno-modri dres nosili takrat kot on, izven nogometnih igrišč pa se je največ družil z Marcom Materazzijem, Obafemijem Martinsom, s katerim sta bila skupaj že v mladinskih selekcijah, in tudi z Goranom Pandevom. »Sicer pa sem se z najboljšimi nogometaši družil bolj malo, saj so bile hitro težave, če so se pojavili kje v javnosti. Pogosteje pa sem se družil z nogometaši z mladinskih vrst.«Seveda je bilo prav posebno doživetje to, da je lahko treniral z enim od najboljših nogometašev vseh časov, ki se ga spominja kot predvsem zelo umirjenega nogometaša. »Bil je tudi izjemno močan, čeprav je bil Adriano tisti, ki je bil fizično najbolj podkovan. Spomnim se na primer, da sem se moral skoraj umikati, ko je streljal na gol (smeh) je še pristavil izkušen vratar, ki je pri Interju preživel štiri leta, pohvalil pa je tudi zdajšnjega čuvaja mreže ekipe iz Milana: »Ne glede na to, da Interju v zadnjih letih ne gre dobro od rok, lahko rečem, da je Samir Handanović eden najboljših vratarjev na svetu.«

Nato ga je pot vodila v kar nekaj manjših klubov v nižjih ligah, njegov preboj pa je preprečila tudi huda poškodba prsta. Presaditi so mu morali del kosti, ostala pa mu je brazgotina, ki ga še danes pogosto spomni na nesrečo. »Po tisti avtomobilski nesreči leta 2006 sem bil štiri mesece brez nogometa, nato pa sem šel v Treviso, kjer sem bolj kot branil sedel na klopi, ko pa sem spet dobil priložnost, sem se spet poškodoval, nakar je na koncu klub bankrotiral in sem se odločil, da grem v Lugano. Najlepše spomine do sedaj pa imam nedvomno iz Citadelle, kjer sem branil dve leti. Z ekipo smo se borili za obstanek v serie B, torej v drugi italijanski ligi, in na koncu nam je to tudi uspelo,« je povedal Alex, ki se zdaj v Sloveniji počuti skoraj kot doma. »Zelo mi je všeč tukaj, živim v Kromberku in zase pravim, da sem po tem času že pravi Kromberčan (smeh). Veliko se družim tudi s Slovenci, hitro sem se vklopil v to družbo, malo pa govorim tudi slovensko,«se je ves nasmejan pohvalil Alex.

Zdaj pazim na vsako malenkost

Na vprašanje, kaj najraje počne v prostem času, je odgovoril: »Malo sem začel brati, vendar ne preveč (smeh). Predvsem religiozne knjige so tiste, ki so me začele v zadnjem času vedno bolj zanimati. V tem trenutku na primer prebiram Koran, zanima me tudi scientologija. Poleg nogometa pa me najbolj zanima kolesarstvo, tudi na to temo rad preberem kakšno knjigo,«nam je še eno zanimivost o sebi razkril vratar Gorice, ki s svojim dekletom, ki ga velikokrat obišče tudi v Sloveniji, v bližnji prihodnosti načrtuje tudi naraščaj. »Zase bi lahko rekel, da sem vedno vesel, hkrati pa tudi miren. Zelo rad se tudi družim z ljudmi. Seveda me je na neki način spremenila tudi tista tragična nesreča. Nekateri dozorijo prej, drugi kasneje. Normalno je, da če se ti zgodi kaj takega, od takrat naprej vedno paziš na vse podrobnosti in malenkosti,« je še pristavil naš sogovornik, ki o prihodnosti po nogometu še ne razmišlja, saj ima, kot sam pravi, pred seboj še veliko vratarskih let.