Nogomet

Kje se je izgubil Cimerotič?

Robert Balantič
30. 12. 2013, 10.16
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Je igralec, ki je zaznamoval slovensko prvoligaško prizorišče. Na več načinov. Bil je ljubljenec navijačev, toda v zadnjem času se je za njim izgubila tako rekoč vsaka sled. Preprosto je mrknil. Kje je in kaj počne Sebastjan Cimerotič? Mnogi ste gotovo prepričani, da pri 39 letih ni več nogometno aktiven, a ste se ušteli.

Arsen Perić

Ker se še vedno podi za žogo. In preigrava! Ne med veterani. Resda v nižjem kakovostnem razredu tekmovanja, pa vendarle. Povrhu ne v domovini, ampak pri severnih sosedih v dresu moštva Nassfeld Hermagor. Predsednik kluba je nekdanji odlični smukač Armin Assinger, ki zdaj Avstrijce navdušuje in osrečuje kot voditelj izjemno priljubljenega razvedrilnega televizijskega kviza Lepo je biti milijonar.

FC Nassfeld Hermagor. To je že leto in pol klub Sebastjana Cimerotiča, ki še kar najprej vztraja na nogometnem igrišču. Pa četudi v avstrijski nižjeligaški družbi. »Drži, da ne igram več na profesionalni ravni, da je to daleč od tega, ampak še vedno igram. Zakaj? Iz preprostega razloga, kar imam rad nogomet. Ker ga obožujem. Čeprav sem star 39 let, se še vedno počutim dovolj sposobnega tekmovati z veliko mlajšimi od sebe. Motiva je še vedno dovolj, brez tega seveda nikakor ne gre. Potrebuješ ga tudi, če hočeš s prijatelji na mali nogomet,« je uvodoma povedal nekdanji slovenski reprezentant.

Kar zadeva prihodnost izbrane vrste, sem optimist. Imamo dovolj kakovostnih igralcev, da bo prihodnost še lepša, navdušuje me predvsem Kevin Kampl. Prepričan sem, da bo prihajajoči kvalifikacijski cikel znova uspešen.

A zakaj v Avstriji, zakaj Cimeta ni na slovenskih igriščih? Najbrž ne zaradi denarja? »Ne, nikakor ne. Kje pa! Prepričan sem, da bi bil pri nas deležen takšnih in drugačnih pripomb. Češ, kaj mu pa je, da pri teh letih še vedno vztraja in podobno. Nočem se primerjati z nikomer, na pride mi niti na misel, toda če Ryan Giggs še vedno lahko igra v premier ligi, zakaj ne bi mogel jaz na amaterski ravni. Leta niso pomembna. Dokler se bom počutil tako dobro, bom pač igral. In še naprej v Avstriji, kjer sem naletel na pravšnjo mero spoštovanja, v klubu se dobro počutim, sodelovanje je odlično. Zlasti s predsednikom Arminom Assingerjem, ki me vedno znova uspe pregovoriti, naj še malce vztrajam in pomagam ekipi. Res se izjemno razumeva in bržkone bova sodelovala tudi po tem, ko ne bom več igral nogometa. Na kakšen način, o tem se še pogovarjava,« odgovarja Sebastjan Cimerotič.

Nassfeld oziroma Mokrine so veliko smučarsko središče. So del premij morda tudi smučarske vozovnice? »Ne, niso, a so vedno na voljo,« se je nasmejal mojster preigravanj in nadaljeval: »Toda verjemite mi, da doslej nisem unovčil še niti ene. Ker smučanje pač ni moj šport, zato pa lahko pridejo na svoj račun kakšni prijatelji, ki se na smučeh počutijo boljše od mene.«

Kako pa se nogometaš Hermagorja počuti ob pogledu na slovensko prvoligaško lestvico po prvem delu sezone? Maribor je na prvem mestu, njegova Olimpija je šele šesta. »Hja, to ni  redu ... Vsi, ki nam je Olimpija pri srcu, bi si seveda želeli, da bi bilo drugače. Bilo bi lepo, da bi bila spet kdaj na vrhu, a se bojim, da bomo na to čakali še kar nekaj časa. Ker je očitno, da pri zeleno-belih nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Nekaj preprosto ne 'štima'. Pogosto se zdi, da so Green Dragonsi še edini na želeni ravni. Na drugi strani pa Maribor iz sezone v sezono vztrajno raste, napreduje in je postal stabilen klub, vreden vsega spoštovanja.«

Zlatko Zahovič je prišel v klub in vse postavil pred dejstvo: 'Ali bo tako, kot hočem jaz, ali pa ne bomo sodelovali.' Prepričal jih je, da je njegova vizija prava in da je treba na vsakem koraku na vsak način in za vsako ceno slediti zastavljenim smernicam. Sliši se preprosto, pa ni. Niti po naključju. Ker je za kaj takega treba prevzeti odgovornost, treba si je upati sprejemati odločitve, takšnih ljudi ni veliko. Še zlasti pri nas. Povrhu ima avtoriteto, ljudje mu zaupajo, in ko je tako, se pač zgodi, kar se je v Mariboru.

Ne le na domačem prizorišču. »Uvrstitev v šestnajstino finala lige Europa je velika stvar. Zelo velika. Ne le za Maribor, za ves slovenski nogomet. To je zares izjemen dosežek. Že to, da nikomur iz prostorov nekdanje skupne države ni uspelo, kar je Mariboru, pove dovolj. Vsi nekdanji velikani - Dinamo, Partizan, Hajduk, Zvezda - so ostali v senci slovenskih prvakov. Še nedolgo nazaj na kaj takega nismo upali niti pomisliti. To je dokaz, da se načrtno in garaško delo obrestuje. Vsi v Ljudskem vrtu si zaslužijo vse pohvale.«

Nogometno vzdušje v štajerski prestolnico je popolnoma drugačno kot v Ljubljani. Ne le zaradi rezultatov. »V Mariboru vse mesto stoji za klubom, vsi dihajo za uspehe vijoličaste ekipe, Ljubljana pa je specifična. Ne vem, zakaj, toda je. Kot da se ne bi mogli odločiti, kateri od številnih športov je prednostni. Malce bi košarke, malce hokeja, pa ženskega rokometa, odbojke ... Na tak način je okoli kateregakoli kluba težko ustvarjati želeno ozračje.«

Se lahko v nogometnem zmajevem gnezdu kaj spremeni s prihodom Saša Udoviča? »Čas bo najboljši pokazatelj,« pravi Sebastjan Cimerotič, ki poudarja, da na sončni strani Alp bržkone še dolgo ne bo nikogar, ki bi se lahko postavil po robu režiserju mariborskega vzpona: »Ne, ne verjamem, da bi Zlatko Zahovič v bližnji prihodnosti lahko dobil kakšno resnejšo konkurenco. Ne verjamem, da se bo kmalu našla takšna oseba. Je edini, ki je prišel v klub in vse postavil pred dejstvo: 'Ali bo tako, kot hočem jaz, ali pa ne bomo sodelovali.' Prepričal jih je, da je njegova vizija prava in da je treba na vsakem koraku na vsak način in za vsako ceno slediti zastavljenim smernicam. Sliši se preprosto, pa ni. Niti po naključju. Ker je za kaj takega treba prevzeti odgovornost, treba si je upati sprejemati odločitve, takšnih ljudi ni veliko. Še zlasti pri nas. Povrhu ima avtoriteto, ljudje mu zaupajo, in ko je tako, se pač zgodi, kar se je v Mariboru.«

Uvrstitev v šestnajstino finala lige Europa je velika stvar. Zelo velika. Ne le za Maribor, za ves slovenski nogomet. To je zares izjemen dosežek. Že to, da nikomur iz prostorov nekdanje skupne države ni uspelo, kar je Mariboru, pove dovolj. Vsi nekdanji velikani - Dinamo, Partizan, Hajduk, Zvezda - so ostali v senci slovenskih prvakov.

In kdaj bi Maribor lahko izgubil primat, ki ga ima v zadnjih letih? »Uf, najbrž ga ne bo še lep čas. Močno upam, da ga bo enkrat Olimpija vendarle zrinila z vrha, vendar je res, da trenutno kaže zelo slabo. Bojim se, da bo prej uspelo komu drugemu, ker imamo kar nekaj pozitivnih primerov. Zavrču kljub majhnosti okolja uspevajo čudeži, občudujem njegove dosežke, v Novi Gorici so s sodelovanjem s Parmo storili korak naprej, tudi Koper je spet čedalje uspešnejši, v Velenju prav tako dobro delajo. Res močno upam, da bomo kmalu kaj podobnega lahko govorili tudi o Olimpiji,« je odvrnil Sebastjan Cimerotič.

Za konec smo se dotaknili še izbrane vrste. »Z vrnitvijo Srečka Katanca se je na srečo marsikaj spremenilo, znova smo postali spoštovanja vredna reprezentanca. Pokazal je, da je pravi strokovnjak, ki ga slovenski nogomet še kako potrebuje. Vesel sem, da je prepričal Milivoja Novakovića, da se je vrnil, prav tako kot vse ostale igralce, da morajo vedno in povsod dati vse od sebe. Pa smo spet pri avtoriteti, brez nje mu to gotovo ne bi uspelo. Fantje mu zaupajo, verjamejo njegovim besedam in sprejemajo njegovo razmišljanje, kar je nadvse pomembno. Kar zadeva prihodnost izbrane vrste, sem optimist. Imamo dovolj kakovostnih igralcev, da bo prihodnost še lepša, navdušuje me predvsem Kevin Kampl. Prepričan sem, da bo prihajajoči kvalifikacijski cikel znova uspešen. Da bomo igrali na evropskem prvenstvu v Franciji,« je v optimističnem tonu zaključil Sebastjan Cimerotič.