Zarja

Rak se zažira v Posočje

Carmen Leban
23. 4. 2015, 12.32
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Že dolgo vemo, da je rak postal bolezen sodobnega časa. To pripisujemo predvsem nezdravemu življenju in onesnaženemu okolju. Potemtakem je presenetljivo, da je toliko raka dojk v Posočju, ki sodi med naravne bisere. Tam za rakom dojk zboli vsaka sedma ženska, skupaj je to kar za 30 odstotkov več bolnic, kot je slovensko povprečje. Ženske na tem območju so zato združile moči in ustanovile Društvo za boj proti raku na dojki. Zgodbo o tem, kako se je spopadla z rakom dojk, nam je zaupala tudi Barbara Klinkon.

Nejc Fon
Pridružite se nam!
Predsednica novoustanovljenega Društva proti raku dojk Posočje Doroteja Bastituta: »Želimo pomagati obolelim, in ta pomoč ni zdravstveno delo, temveč pomoč v obliki organizacije in nasvetov pri vsakdanjih strahovih ter težavah, ki spremljajo bolezen. Želimo delovati vzgojno, da bi raka dojk odkrili v začetni fazi, saj je rezultat zdravljenja odvisen od stadija bolezni. V Posočju žal tudi tu nismo dobri, še vedno odkrijemo rakaste spremembe prepozno. Da bi ženske spodbudili k samopregledovanju in rednim zdravniškim pregledom, organiziramo razna predavanja. Naučili jih bomo zdravega načina življenja in s tem zmanjšali pojavnost raka, saj lahko z zdravim življenjskim slogom preprečimo kar 60 odstotkov raka dojk. Kot društvo želimo sodelovati v nevladnih in političnih institucijah ter vplivati na zdravstveno politiko, da bi bila diagnostika in zdravljenje za te bolnike sodobna in čim bolj dostopna. Prav gotovo je tudi nedostopnost pregledov eden od razlogov za pozno odkrivanje raka dojk in s tem večjo umrljivost. Zato pozivamo, da se nam pridružite v čim večjem številu, da bomo slišani. Društvo je prostovoljno, brez članarine. Vsi delamo v njem prostovoljno.« 

Zatrdlino je zatipal mož. »Dokler se te rak ne dotakne in ne zboli nekdo, ki ga poznaš, si prepričan, da se tebi to ne more zgoditi. Tako je bilo tudi z menoj,« je začela Barbara Klinkon, 39-letna mama dveh šoloobveznih deklic, starih osem in dvanajst let, ki je bila vedno prepričana, da živi zdravo, se zdravo prehranjuje, ne nazadnje živi v Posočju, ki sodi med najbolj neokrnjena območja v Sloveniji.

»O raku dojk sem sicer nekaj vedela, saj sem se udeležila tudi predavanja. Po njem sem si nekaj časa redno pregledovala dojki, sčasoma pa sem to opustila. Na to, da je nekaj narobe, me je opozoril mož, ko je lani konec aprila zatipal zatrdlino na eni izmed dojk in rekel, da moram takoj na pregled. Nisem izgubljala časa, nemudoma sem šla h ginekologinji. Takoj mi je bilo kristalno jasno, da je nekaj hudo narobe, to sem razbrala že z obraza zdravnice. Pojasnila mi je, da ni usposobljena za to, da bi dajala zaključke, vendar pa naj čim prej obiščem specialista. Vse se je odvijalo s svetlobno hitrostjo. Pri ginekologinji sem bila v petek, v ponedeljek sem bila naročena na mamografijo. Tisti konec tedna je bil zame najdaljši v življenju. Najhuje je, ko te razjedajo dvomi in si želiš, da so sumi neupravičeni. Specialist ni ovinkaril, naravnost je povedal, da je treba zatrdlino odstraniti, ne glede na to, ali je rakasta ali ne. Mojih dvomov je bilo konec čez dva dni. Rezultat je bil šokanten – rak. Rečeno je bilo, da bo treba odstraniti del dojke in prvo varovalno bezgavko, kar bo pokazalo, ali se rak morda ni že razširil. Po tednu dni, ko sem bila na prvem pregledu, je sledil drugi šok: treba bo odstraniti vse bezgavke in dojko. Ko izveš tako novico, se ti zamajejo tla pod nogami, svet se začne sesuvati. Vendar se nikoli nisem vprašala, zakaj ravno jaz. Pomagal mi je podatek, da je umrljivost bolnic z rakom dojk čedalje manjša in da so možnosti za ozdravitev velike. To mi je dajalo upanje.«

Nobenih skrivalnic, o bolezni je treba govoriti

»V petek sem bila prvič na pregledu pri ginekologinji, čez teden dni sem se po operaciji že vrnila iz bolnišnice, po mesecu dni sem bila drugič operirana. Z možem sva se odločila, da se bova izognila skrivalnicam. Najprej sva se o bolezni pogovorila s hčerkama, nisem je skrivala niti pred okolico. Povezala sem se z ženskami, ki imajo podobne izkušnje, jih spraševala za nasvete, se veliko pogovarjala s prijateljicami in tistimi, ki so mi blizu. Tudi če me je na ulici o bolezni vprašal kakšen bežen znanec, se pogovoru nisem izogibala. Spopasti se je bilo treba s kemoterapijami in obsevanji. Prvih je bilo šest, drugih 25. Zadnja je bila 31. decembra lani. Takrat sem si rekla, jutri vstopamo v novo leto in to je čas za nov začetek, začela bom pisati novo zgodbo. Te terapije niso lahke, še posebej če se moraš za vsako voziti v sto kilometrov oddaljeno Ljubljano. A sem jih sprejemala kot nujno zlo, v upanju, da bom ozdravela. Vsi moji so mi vlivali neizmerno moč. Hvaležna sem prijateljicam, ki so me vozile na terapije, hodile z menoj na sprehode in me bodrile. Če sem govorila o bolezni, mi je bilo lažje, saj sem tako dala iz sebe tesnobo. Ob tem sem se večkrat spomnila misli, ki pravi, da je človeku naloženo toliko, kot lahko nese, potem je pa na tebi, ali se zlomiš ali ne. Pozitivno mišljenje ti daje moč in zagon.«

Nejc Fon

Kdo je pomemben, če ne ti sam?

»Šele ko zboliš, začneš delati pri sebi in se zaveš, da si najpomembnejši. Sedaj znam reči ne in se zavedam, da si najprej ti, potem pa vse drugo. Če sebe ne boš cenil, te tudi drugi ne bodo. Že prej sem se veliko gibala in jedla zdravo, zdaj pa temu posvečam še več pozornosti. Vsak dan si vzamem čas, grem na sprehod, uživam v vsakem dnevu posebej. Če pogledam nazaj, ugotovim, da se nisem obremenjevala s takimi malenkostmi, kot je denimo izguba las. Nadela sem si lasuljo, sedaj pa imam že svoje lase. Mnogi niti ne vedo, kakšna kalvarija je za menoj, in mislijo le, da sem se bolj na kratko postrigla. Vsem ženskam, ki se srečajo z rakom, svetujem, naj si po postavljeni diagnozi vzamejo čas za razmislek in naj pridobijo več strokovnih mnenj. Kljub zahrbtni bolezni je odločitev o poteku zdravljenja vaša. Naj se o tem pogovarjajo, naj svojo bolečino in dvome dajo iz sebe, potem bo vse lažje,« je povedala borka Barbara, ki je s svojim pozitivnim pristopom dober zgled.

En sprehod na dan ...

Erika Tuta, specialistka za ginekologijo in porodništvo, na vprašanje, zakaj je toliko raka v Posočju, nima posebnega odgovora, razen da tam še ne deluje program Dora: »Pojav raka dojk naj bi bil seštevek dedne nagnjenosti in vpliva okolja. Znanstveniki predvidevajo, da je 60 odstotkov raka dojk moč preprečiti z življenjskim stilom. Svetujejo ohranjanje primerne telesne teže vsa obdobja življenja (v maščevju ženske se namreč tvori hormon estrogen, ki vpliva na pojav raka dojk, pa tudi maternice, črevesja). Priporoča se aktivno življenje, prepleteno s športnimi aktivnostmi – že enourni sprehod na dan zmanjša tveganje za pojav bolezni za 14 odstotkov. Pomembna je zdrava prehrana z veliko zelenjave, sadja in maščob – ribe, oreščki, avokado (mediteranska dieta). Nista pa priporočljiva kajenje in čezmerno uživanje alkohola. Denimo, dve merici alkohola dnevno povečata tveganje za obolelost kar za 40 odstotkov.«

V Sloveniji je sicer kar 70 odstotkov raka dojk odkritega s samopregledovanjem, po petdesetem letu starosti pa k zgodnjemu odkrivanju zametkov bolezni pripomore mamografija na dve leti. V Posočju kljub večji pojavnosti raka dojk še vedno ni vzpostavljen nacionalni program Dora, ki ženske aktivno poziva na preglede z mamografijo. V Sloveniji v povprečju za rakom dojk zboli 110 žensk na sto tisoč prebivalcev, v Zgornjem Posočju pa kar 170. Šokanten je tudi podatek, da manj kot 50 odstotkov bolezni odkrijejo v zgodnji fazi, zato je tudi stopnja preživetja manjša.

Nejc Fon

Povem tako, kot bi želela, da povedo meni

»Zdravnik sooči pacienta z boleznijo in kdorkoli se je že doživel to, ve, kako težko je človeku pogledati v oči, vedoč, da se mu sesuvajo tla pod nogami, saj je ogroženo njegovo življenje. Pri tem skušam biti predvsem človek. Povem odkrito in kar se da sočutno, tako kot bi želela, da povedo meni, če bi se znašla v vlogi pacientke. Ob tem skušam dati pacientki moralno podporo ter ji vliti pogum in upanje, da se je vredno boriti. Zdravljenje raka dojke je za vsako bolnico zastavljeno zelo individualno, odvisno je od različnih lastnosti raka (velikosti, vključenosti bezgavk, hormonske odzivnosti). Vsaka bolnica ima svojo pot, na kateri je zelo pomembna podpora tako bližnjih kot medicinskega osebja. Pomembno je tudi spoštovanje želja bolnice, pa čeprav jih včasih ne razumemo ali se z njimi ne strinjamo. Naša dolžnost je, da preverimo in poskrbimo, da bolnica razume svojo izbiro. Podpora pomeni, da smo ob njej in da je v tistem hipu najpomembnejša,« je povedala zdravnica Erika Tuta, ki se že vrsto let srečuje s stiskami bolnic v Zgornjem Posočju.