Navdušuje ju čistost, ki se kaže na vsakem koraku in v vsakem mestu. Ljudje so prijazni in tolerantni, vendar pa nas opišeta tudi kot nekoliko plašen narod. Povesta še, da dobro govorimo angleško, tako mladi kot tudi starejši, prav tako smo pripravljeni pomagati vedno in povsod.  

BREZ AVTA NE BI ŠLO

Dekleti sta se na pot odpravili v petek z avtobusom, saj nimata izpita za avto. Prevoz do Logatca sta načrtovali prek spleta in se odločili, da se bosta na pot odpravili okoli poldneva. V Logatec sta pripotovali po dobri uri vožnje in se najprej odpravili do turističnega informacijskega centra (TIC), saj na spletu nista našli veliko informacij o kraju. V prostorih TIC ju je pričakala informatorka Renata, ki jima je najprej dala nekaj osnovnih informacij, zemljevidov in brošur, nato pa ju vzela pod svoje okrilje. »Lahko bi rekla, da sva imeli poseben tretma. Renata je pričakovala najin obisk in naju skupaj z možem popeljala po naravnih znamenitostih. V Logatcu si težko privoščiš ogled naravnih in drugih znamenitosti, če nimaš avtomobila. Če ne bi bilo Renate, si najverjetneje ne bi uspeli ogledati in doživeti vsega, kar sva,« razlagata Indre in Claudia. »Težava je predvsem v tem, da v mestu ne ponujajo izposoje koles, pa tudi avtobusi med vikendom ne vozijo tako pogosto kot med tednom,« še doda Indre. Renata je dekleti najprej povabila na kavo v kavarno, ki se nahaja blizu gradu. Ob kavi so prijetno klepetali, dekleti sta povedali tudi, kaj ju zanima in kaj bi si želeli ogledati. Potem so se sprehodili okoli gradu in po bližji okolici ter se počasi odpravili do gostilne Turk, kjer so si privoščili kosilo. »Renata nama je priporočila lokalno hrano. No, pravzaprav je vprašala, ali želiva sami izbrati hrano ali nama lahko pripravi meni presenečenja. Odločili sva se za meni presenečenja. Pokusili sva ocvrt zrezek z odličnimi prilogami, nato pa še vaniljevo kremo z breskvami. Odlično je bilo,« pove Claudia.  

gostišče turk
Osebni arhiv
Hrana, ki sta jo pokusili, ju je navdušila.

HIŠKE HOBITOV

Po kosilu so malce posedeli, nato pa so se odpravili do stare hiše v bližini, v kateri je predstavljeno življenje nekoč. Muzej na prostem je ponujal pogled na črno kuhinjo, skromno jedilnico in majhne sobice z majhnimi okni ter na kaščo in skrinje, v katere so nekoč spravljali stvari. Nedaleč stran so si ogledali še cerkev. Claudia in Indre povesta, da se jima je zdel zanimiv vhod v notranjost, ki poteka skozi cerkveni stolp. Nedaleč stran jima je Renata pokazala še kamnite shrambe, v katere so spravljali zelenjavo in sadje za čez zimo in ki jih nekateri uporabljajo še danes, prav tako so spomeniško zaščitene. »Videti so zelo prikupne. Te hiške, ki so raztresene po hribu, so naju spomnile na film Hobit, v katerem majhni Hobiti živijo v prav takšnih hiškah,« v smehu razlagata Indre in Claudia.  

shrambe
OSEBNI ARHIV
Shrambe so ju spomnile na hiške iz filma Hobit

LETELI V VETROVNIKU

Dan se je počasi začel prevešati v večer, po kar dolgem sprehodu in nekaj ogledih pa sta dekleti ponovno začutili željo po hrani. Skupaj z Renato in njenim možem, ki se jim je pridružil med potjo, so se odpravili do okrepčevalnice Zvonček. Naročili so veliko ploščo z lignji in krompirčkom ter ob nekaj kozarčkih piva naredili načrte za naslednji dan. Renata jima je predlagala, da obiščeta vetrovnik oziroma zračni tunel, ki omogoča letenje. »Povedala je, da gre za eno boljših aktivnosti, ki jih lahko turisti doživijo v Logatcu, in tudi nama se je zdela ideja odlična. Razložila nama je, da v radiju 500 kilometrov ni podobne naprave in da je prva podobna šele v Budimpešti. Težava pa se je pojavila pri ceni, saj stane letenje v vetrovniku 50 evrov na osebo, medve pa sva imeli omejeno količino denarja. Renata je povedala, da bo poskušala urediti nekaj popusta,« razlaga Claudia. Klepetali so vse do poznih ur, se smejali in predvsem uživali. V poznih urah sta Renata in njen mož Claudio in Indre pospremila do gostilne Jeršin, v kateri sta nato prenočili. »Da, skoraj sva pozabili povedati. Sobo sva rezervirali prek spletne strani booking.com. Ponudba v Logatcu ni velika, še težje je dobiti sobo za eno noč. Veliko hostlov, gostišč in hotelov je tudi precej zunaj Logatca, kar pri naju ni prišlo v poštev. Vendar sva vseeno uspeli najti sobo v središču mesta. Gostilničar, ki naju je sprejel, je bil zelo prijazen. Soba je bila lepo opremljena in čista,« pove Claudia.

cerkev
OSEBNI ARHIV
Najmanjša cerkev se zapuščena sramežljivo skriva.

ZAPUŠČENA NAJMANJŠA KAPELA

V sobotnem jutru sta se dekleti najprej odpravili v središče mest, kjer sta si ogledali mestno tržnico, ki je Claudii delovala precej skromno, Indre pa je dejala, da je bilo na tržnici mogoče kupiti vse, kar pač v tem času ponuja narava, in da se ji ponudba ni zdela tako skromna. Po ogledu sta se vrnili v gostišče, si privoščili odličen zajtrk in poklepetali z osebjem. Prosili sta, ali lahko za nekaj časa podaljšata odjavo in pustita stvari na recepciji, osebje pa jima je prijazno ugodilo. Okoli pol 11. ure ju je prišla iskat Renata, ki jima je obljubila, da jima bo razkazala še nekaj naravnih znamenitosti Logatca. Odpeljala ju je do spomenika, postavljenega v spomin na posadko ameriškega bombnika, ki je strmoglavil leta 1944, od koder je tudi krasen razgled na celotno mesto. Renata jima je pokazala še vojaško oporišče, nato pa so se sprehodili skozi gozd mimo skakalnic do najvišjega hriba v bližini Logatca, imenovanega Sekirica. »Logatec niti ne potrebuje toliko kulturno-zgodovinskega turizma, menim, da bi bilo dovolj, če bi se omejili na turizem v naravi, ta je čudovita. Na Sekirici sva posneli precej panoramskih fotografij,« pove Indre. Sprehodili so se tudi mimo kmetije s konji, ki sta jih dekleti lahko celo pobožali, do zapuščene stare in najmanjše cerkve, ki je prej v »razsulu« kot pod spomeniškim varstvom. Tam sta si s čudežno vodo, ki izvira pod cerkvico in ohranja večno mladost, umili obraz, se vmes še ustavili v trgovini s spominki, nato pa so se odpravili na kosilo, kjer so ju postregli s kuhanimi klobasami, žlikrofi, ajdovo kašo in svinjsko pečenko. Po kosilu so se odpravili še do vetrovnika, v katerem sta se dekleti celo zastonj lahko preizkusili v letenju. »Nepozabna izkušnja. Zares. Mislim, da nikoli ne bom pozabila najbolj norega občutka, ko prav zares letiš,« razlaga Claudia. Po vznemirljivem letenju sta se dekleti počasi odpravili proti Ljubljani. Renata ju je pospremila do železniške postaje, kjer so se poslovili in se zahvalili drug drugemu za odlično družbo. »Lepo je bilo, hvala. Slovenija nama je zdaj še bolj pri srcu,« v smehu povesta Indre in Claudia.