Danijel Dragojević je bil s Korčule, iz mesta Vela Luka, kjer se je rodil januarja 1934 skupaj z bratom Ivanom. Oba brata sta bila pisatelja. Ivan, ki je umrl avgusta 1999, je avtor več romanov. Zaradi romana "R2", v katerem opisuje partizanske zločine, je bil preganjan za časa prejšnjega režima.
Dragojević je gimnazijo končal v Dubrovniku, diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Njegova poezija je bila prvič objavljena leta 1956 v splitski reviji Možnosti.
Objavil je okrog dvajset knjig
Dragojevića so kritiki že za časa njegovega življenja razglasili za klasika. Bralce je navduševala tako njegova osebnost kot njegove pesmi, saj se je odločil ostati molčeč do konca življenja, Vse, kar je hotel povedati javno, je povedal v svoji poeziji. Intervjujev ni dajal, medijev se je kot avtor knjig izogibal, je pa kot urednik pustil pomembne sledi v oddajah o poeziji na Hrvaškem radiu; dolga leta je urejal oddaje "Poezija naglas", "Dnevniki in pisma" ter "Bibliovizor".
Ne glede na to, kako načitan je bil, ne glede na to, kako zelo so bili njegovi naslovi iskani, so založniki izdali njegove knjige le v eni nakladi, ker je tako želel on osebno. Njegovih knjig ne boste našli niti v antikvariatu. Skoraj vsako knjigo je izdal pri drugem založniku. Le izjemoma je sredi šestdesetih let izdal dve zbirki zapored v tedanjem podjetju Naprijed in dve knjigi, ki ju je izdal pri Frakturi, pesniško zbirko »Nekje« in nato "Kasno ljeto". Niti želel ni, da bi bile njegove knjige javno predstavljene.
Na splošno je bilo o Danijelu Dragojeviću malo znanega. Vztrajal je pri zasebnosti, izogibal se je mikrofonom in kameram. Je dobitnik številnih nagrad, med drugim Goranove nagrade 2005 za knjigo Zamor, nagrade Vladimir Nazor 1981, Zmajeve nagrade 1981 za knjigo Ogljikova doba, nagrade Branka Miljkovića za knjigo Prirodopis leta 1974 ter številne druge nagrade. Vendar je sčasoma tudi prenehal sprejemati nagrade. Tako je leta 2019 zavrnil prejem Nazorja za življenjsko delo.
