Kaj nas čaka?

Zlom transporta, kopičenje zalog in zamujene žetve: dobrodošli v prehrambeni krizi

B.K.
14. 5. 2020, 09.55
Posodobljeno: 14. 5. 2020, 10.07
Deli članek:

Kljub zadostni količini hrane mnogim svetovnim državam grozi lakota.

Profimedia
Sejanje pšenice v Rusiji poteka nemoteno. A izvoz je zaenkrat v celoti ustavljen.

Naše kašče so polne in žetvena sezona se je ponekod šele začela, a kljub temu svetu grozi pomanjkanje, cene živil pa ponekod strmo rastejo, poroča ameriški časnik The Wall Street Journal.

Kriza ponudbe in povpraševanja

Vstopamo v obdobje prehrambene krize, čeprav je hrane še vedno dovolj, opozarjajo pri Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO). Na eni strani imamo namreč krizo povpraševanja v revnejših državah, kjer je izguba delovnih mest med epidemijo znižala tudi kupno moč prebivalstva. Uvožena hrana je postala predraga, kar pomeni, da se manjša tudi trg za izvoznike. Na drugi strani imamo krizo ponudbe, saj so protikoronski ukrepi preprečili prve letošnje žetve in ustavili mnoge dobavne poti, kar pomeni, da je ponudba nekaterih živil premajhna glede na povpraševanje. Slednjega je zvišalo tudi panično nakupovanje nekaterih izdelkov tako na individualni ravni kot na ravni držav.

Cene osnovnih živil, kot sta denimo riž in pšenica, so v nekaterih delih sveta poskočile. V revnem Južnem Sudanu je po podatkih FAO cena pšenice zrasla za 62 odstotkov v primerjavi s februarjem. Cene tapioke, ki je v državi ravno tako eno izmed osnovnih živil, pa za 41 odstotkov. V Indiji so cene krompirja ponekod poskočile tudi za 27 odstotkov, v Mjanmaru pa je cena čičerike zrasla za 20 odstotkov.

Program združenih narodov za hrano ob tem opozarja, da bi lahko do konca leta lakota zadela več kot 35 svetovnih držav, na novo bi lahko bilo lačnih tudi do 130 milijonov ljudi.

Zaustavitev gospodarstva povzročila motnje v transportu

Velik problem predstavljajo motnje v transportu. Zaradi protikoronskih ukrepov je kapaciteta ladijskega tovornega prevoza upadla za 30 odstotkov, letalskega pa za kar 35 odstotkov. Ob tem so mnoge države suspendirale delo carin in zaprle luke ter letališča. Tovor ob prihodu zato več dni ali tednov sameva, kar onemogoča transport hitro pokvarljive hrane, kot je denimo sadje.

Profimedia
Indijski delavec razporeja vreče riža v skladišču. Upad izvoza je ponekod tudi 20-odstoten.

Motnje v izvozu hrane so velike. V Indiji, ki z rižem zalaga praktično ves svet, so nekateri proizvajalci zabeležili do 20 odstotni upadec izvoza. Vietnam, ki je sicer tretji največji izvoznik te žitarice, pa je v marcu popolnoma ustavil ves izvoz. Znatne omejitve pri izvozu riža sta uvedla tudi Mjanmar in Kambodža.

Nič bolje se ne godi pšenici. Rusija, ki izvozi največ tega žita na svetu, je prejšnji mesec ustavila ves izvoz. Ta bo ustavljen vsaj do julija. Romunija, Ukrajina in Kazahstan so prav tako omejili prodajo pšenice.

Kopičenje: druga stran problema

Ob tem mnoge države, ki so neto uvoznice hrane, to zdaj panično kopičijo v skladiščih. Egipt, ki je sicer največji svetovni uvoznik pšenice, navadno te ne uvaža med lastno sezono žetve. A letos je že kupil velike količine francoskega in ruskega žita. Egiptovske oblasti nameravajo namreč svoje žitnice napolniti z dovolj pšenice za osem kriznih mesecev. Velik nakup Egipta se je že poznal na cenah.

Premožnejše države imajo še bolj ambiciozne cilje. Tajvan ima tako namen svoja skladišča hrane napolniti z dovolj rezervami za kar 21 kriznih mesecev. Podobne ambicije imajo tudi na Japonskem in v Združenih arabskih emiratih.

To iz globalnega prehrambenega trga izriva revnejše države, predvsem tiste v podsaharski Afriki. Te namreč nimajo ne skladiščne infrastrukture za kopičenje težje pokvarljive hrane, niti dovolj kupne moči, da bi pri nabavah lahko konkurirale premožnejšim državam.

Pomanjkanje hrane je v preteklosti že večkrat povzročilo globalne politične nemire. Nenazadnje je ravno to bil eden izmed poglavitnih razlogov za izbruh tako imenovane arabske pomladi. Niz protestov v arbaskih deželah je namreč podžgal ravno protestni samozažig tunizijskega kmeta Mohameda Bouazizija leta 2010.