Ni upanja, da bi bilo bolje

Bolj kot vojne in bolezni nas ogroža podivjano vreme

Sonja Grizila/Zarja
7. 1. 2018, 19.00
Deli članek:

Prizori pustošenja, ki jih za seboj pušča podivjano vreme, so čedalje pogostejši in se ne dogajajo samo drugod, ampak tudi pri nas, pretreseni pričevalci so naši ljudje in slabo plačani neprespani gasilci protestirajo proti naši vladi.

Shutterstock

Že nekaj časa je jasno, da je z vremenom čedalje slabše in da nebeški bes udarja tudi v krajih, ki neurij, poplav, vetrolomov, žleda in suše skoraj niso poznali. Med zadnjimi neurji so bili številni prebivalci odrezani od sveta, na Jezerskem so se zatekli v šolo, in najbrž ni daleč čas, ko bodo potrebne evakuacije tako kot na Portugalskem ali v Kaliforniji, kjer stotisoči bežijo pred požari z najnujnejšim v kovčku.

Se bomo v prihodnje bolj bali vremena kot bolezni in bomb, sprašujem meteorologinjo mag. Tanjo Cegnar, ki s svojim značilnim nasmeškom po kratkem premisleku pravi »da«. Torej ni nobene tolažbe, da se je kdaj v zgodovini, vsaj tisti, ki jo imamo raziskano, dogajalo kaj takšnega in potem minilo? Odgovor je – ne.

Ranljivejši

Ob poplavnem Renu gradijo hiše s pritličji, ki jih je mogoče po povodnji z lahkoto očistiti in razkužiti, pohištvo pa pravočasno in brez težav umakniti v višja nadstropja.

Bila sem novinarka začetnica, ko je v Pomurju toča stolkla polja, veter je podiral drevje in razkrival strehe, in starejši ljudje so mi pretreseni pripovedovali, da takšnega razdejanja niso doživeli vsaj petdeset let. Danes mi česa takega seveda ne bi mogli reči, saj se vremensko pustošenje dogaja vsaki dve, tri leta, pa tudi večkrat v enem letu – pomladanski pozebi sledi poletna suša, vse skupaj pa dokončajo toča in poplave. »Seveda so bili tudi v preteklosti ekstremni vremenski pojavi s hudimi posledicami, toda ne tako pogosto kot zdaj. Je pa res, da danes vremensko pustošenje občutimo huje kot nekdaj, saj živimo tesno skupaj, imamo veliko več premoženja in infrastrukture in škoda je seveda veliko večja,« pravi sogovornica.

Katastrofa v dveh stopinjah

Seveda se je vreme spreminjalo tudi v preteklosti, ko človek še ni tako močno posegal v naravo, a so se spremembe dogajale počasi. »Zdaj je v Sloveniji v povprečju za dve stopinji topleje kot pred petdesetimi leti, sliši se malo, v resnici pa je zelo veliko. Ena stopinja več pomeni sedem odstotkov več vlage v ozračju! Jasno je dokazano, da so vročinski valovi poleti pogostejši, trajajo dlje in so intenzivnejši. Dni, ko  temperatura na našem območju doseže in preseže 35 stopinj, je bilo v tem stoletju opazno več kot v 50. letih prejšnjega stoletja. Drug pokazatelj so zelene zime, pa intenzivnejši nalivi in daljša obdobja suše, tudi dve leti zapored, kar se v preteklosti ni dogajalo,« pravi Cegnarjeva in pribija, da segrevanje podnebja ne pomeni, da nimamo prodorov zelo hladnega zraka, in velikokrat se zgodi, da so ti zelo hitri.

Bi vendarle lahko ukrepali?

Filozof Slavoj Žižek je zapisal, da ima ekološko obnašanje posameznikov, ko ločujemo odpadke, varčujemo z energijo, recikliramo in pridelujemo bio, približno tolikšen vpliv na globalno segrevanje kot nogometni navijač, ki navdušeno skače pred televizorjem v domačem fotelju in je prepričan, da s tem pomaga svojemu moštvu na igrišču. Kot posamezniki lahko za silo varujemo bližnje okolje, kako pa se lahko učinkovito borimo proti globalnim trendom? »Človeštvo bi največ naredilo – ampak to je čista utopija –, če bi ukinili vso proizvodnjo vojaške opreme, s tem bi prenehali tudi konflikti, ki močno posegajo v naravo. Druga možnost so obnovljivi viri energije, ki pa so tudi omejeni –  vetrne elektrarne delajo, kadar je veter, sončne elektrarne, kadar je sonce, geotermalna energija je stabilnejša, zelo spremenljiv vir je tudi voda, saj se poleti gladine rek tako znižajo, da je včasih ogroženo življenje v njih. Stabilen vir je nuklearna energija, a se je mnogi bojijo zaradi nekaterih nesrečnih dogodkov,« našteva sogovornica.

Kaj storiti, da bi zavrli maščevanje narave, ki je čedalje bolj kaotična in nepredvidljiva? Rešitev je lahko edino politična in veljavna za ves planet, tega se sicer že dolgo zavedamo in na svetovni ravni sprejemamo sporazume, ki pa jih nekateri podpisujejo s figo v žepu. Ali tudi odklanjajo, kot predsednik države, ki sodi med največje onesnaževalce, Donald Trump, ki je odstopil od Kjotskega sporazuma in se ne udeležuje konferenc, ki potekajo zdaj, češ da bo Amerika našla boljše rešitve.  Medtem pa orkani pustošijo po državi, požari v Kaliforniji so ta mesec že dosegli bogataške rezidence v predmestju Los Angelesa. »Spomladi je bilo videti, da bo sezona orkanov nad Atlantikom povprečna ali celo podpovprečna, potem se je začel ocean ogrevati in orkani so se začeli vrstiti, pustošili so tudi po kopnem. V Kaliforniji je letos pogorelo več kot dvakrat toliko površin kot lani, po hudi suši je bila namreč zima neobičajno mokra, trava se je razbohotila in se v vnovični suši posušila. Suha trava pa je zelo vnetljiva,« pojasnjuje sogovornica. 

Geoinženiring

Vreme je v razvitem svetu pomemben morilec, samo v decembrskih požarih na Portugalskem  je umrlo 36 ljudi, stotisoči pa bežijo pred orkani na varno, in ko se vrnejo, nimajo več ničesar, razen blata in ruševin. Maščevalna narava nas sili v vremensko begunstvo z nejasnimi možnostmi za azil.

Kar naprej se pojavljajo teorije zarote, ki trdijo, da imajo v razvitih državah vreme v oblasti in ga lahko uporabijo namesto atomske bombe, pri tem pa jim ne bi mogel nihče pripisati krivde. Podobne so trditve o kemtrejlih, dolgih plinastih repih za letali, ki naj bi bili polni strupov in težkih kovin, ki tudi vplivajo na vreme in želijo zdesetkati prebivalstvo. Ena in druga teorija ne zdržita osnovne logike (kam se bodo pa povzročitelji sami umaknili, glede na to, da na edini vesoljski postaji življenje ni prav udobno) in kako razložiti, da vreme divja povsod, ne le po »sovražnih območjih«?

Kako daleč smo torej z zgodbami o »ustvarjanju vremena«? »Razbijemo lahko meglo in oblake na manjših območjih, recimo na letališčih, kar pa je zelo drago,« pravi sogovornica. Ideje o  poseganju v vreme izhajajo predvsem iz nekdanje obrambe pred točo (ki je opuščena), ko so v oblake streljali rakete ali pa jih z letali posipavali s srebrovim jodidom. »V teoriji je to možno, vendar bi bil treba snov vnesti v natančno določenem času razvoja oblaka in tudi v natančno določen del oblaka. To bi zmogla samo okrepljena vojaška letala ali letala, ki jih znanstveniki pošiljajo v orkane, da ne govorimo o usposobljenosti pilotov. Skratka, neizvedljivo je. V večji meri so se pojavile teorije o geoinženiringu po konferenci v Kopenhagnu, ko so nekateri prišli na dan z idejami o ogledalih, ki bi odbijala sončne žarke, pa da bi zameglili morja, da ne bi izhlapevala … Sredstva za takšne poskuse bi bila ogromna, nihče pa ne ve, kako bi učinke kontrolirali, saj zdaj že vemo, da marsičesa ne moremo predvidevati in da narava zmot ne oprosti. Kako smo povzročili ozonsko luknjo? Iznašli smo industrijske pline, ki za nas niso nevarni, nismo pa vedeli, da samo pri tleh. Ko so se dvignili dovolj visoko v atmosfero in prišli v stik z nizko temperaturo in ledenimi kristali, so začeli razpadati in so poškodovali ozonsko plast. Čeprav je uporaba teh plinov že nekaj časa prepovedana, se ozonska luknja še zmeraj pojavlja, ker imajo ti plini dolgo življenjsko dobo. Kaj pa če bi z novimi posegi povzročili nepopravljivo škodo?« Že s posegi v vodotoke smo ponekod naredili več škode kot koristi, saj se reke in potoki po »sanaciji« pač razlivajo drugje. Celjani so zdaj varni pred Savinjo, zato pa so še bolj ogroženi prebivalci ob reki proti Laškem.

Kako se lahko ubranimo? 

Narediti moramo točno to, kar nam že dolgo dopoveduje klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj – moramo se prilagoditi in ne čakati, da bodo vsi modreci sveta ugotovili, kako zadeve popraviti. Ker se jih ne da, z ukrepi, ki veljajo za ves planet, jih lahko samo zavremo. V svojih okoljih pa lahko naredimo recimo vodne  zbiralnike, ki bodo zajemali vodo takrat, ko je je preveč in je nevarna, prav pa bo prišla v sušnih obdobjih. Ampak takšne ideje se nam zdijo še zmeraj predrage, čeprav vsako leto porabimo 100.000 milijonov več od prejšnjega leta za odpravljanje posledic vremenskega pustošenja.

Seveda bomo morali spremeniti način gradnje, ki bo z eno besedo trdna, vendar tudi ustrezno dražja. Le kako se more pod tridesetimi centimetri snega podreti streha na novem skladišču v Nemčiji? Tako pač, da so načrtovalci pozabili, da v tej državi pada pozimi sneg, zelo verjetno pa so tudi izvajalci varčevali pri materialih, ugotavlja stroka. V Los Angelesu so šele zdaj, ko je ogenj dosegel hiše imenitnikov, ugotovili, da bi moral biti okrog naselij vsaj dvestometrski pas brez rastlinja, le takšen tampon bi lahko zaščitil hiše.

V prizorih, ki smo jih te dni videvali,  je kar nekaj lekcij, ki se jih bomo morali bolje naučiti. Drevesa se podirajo na daljnovode, na ceste, v vodotoke, ki potem še bolj poplavljajo, predvsem pa na – hiše. Nam res ne pride na misel, da je velikanska smreka, ki ima površinske korenine in se torej prej podre kot dobro ugnezdeni listavci, neprimerno okrasno drevo ob hiši? Očitno bodo morali v lokalnih skupnostih natančneje pregledati, kje je največja nevarnost, marsikatero je namreč mogoče odstraniti brez večjih stroškov.