Kdo je kriv?

Trump za domnevno vpletanje Rusije v volitve krivi Obamo

STA/B.K.
27. 6. 2017, 07.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Ameriški predsednik Donald Trump je v ponedeljek prvič nedvoumno in jasno priznal, da verjame v rusko vpletanje v lanskoletne predsedniške volitve v ZDA. Za to pa je okrivil nekdanjega predsednika Baracka Obamo ter zahteval opravičilo za vse krivice, ki se mu dogajajo.

Profimedia
Donald Trump.

Trump je izstrelil nekaj tvitov in med drugim zatrdil, da vse preiskave njegove kampanje doslej niso odkrile nobenega dokaza, da je bil kdo od njegovih vpleten z Rusi. Obamo je obtožil, da ni storil skoraj nič proti ruskemu vpletanju v volitve, ker ni hotel pokvariti pričakovane zmage demokratske kandidatke Hillary Clinton.

Trump je doslej bolj ali manj odločno zanikal obtožbe na račun Rusije, po novem pa je vpletanje Moskve priznal in hkrati našel tudi krivca. Po njegovi logiki Obama ni storil ničesar, da ustavi Ruse, ker je pričakoval zmago Clintonove in obtožbe na račun Rusije bi v času kampanje pomagale Trumpu, zato je Obama molčal.

Obama res ni preveč javno poudarjal ruskega vpletanja v volitve, ker je Trump v pričakovanju poraza od samega začetka trdil, da je igra nameščena v korist demokratke in bi obtožbe na račun Rusije označil kot vpletanje Bele hiše v volitve. Ameriške obveščevalne službe so po volitvah potrdile, da so se Rusi vpletali z namenom, da pomagajo Trumpu.

Profimedia
Sean Spicer, tiskovni predstavnik bele hiše.

Trumpovi tviti ne bodo ustavili preiskave posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki skuša ugotoviti, ali je bila Trumpova kampanja povezana z Rusi, in sedaj po novem tudi, ali je Trump skušal ovirati to preiskavo, ki jo je označil za lov na čarovnice.

Trump je lani med kampanjo javno prosil Ruse oziroma njihove hekerje, naj najdejo izbrisano elektronsko pošto, njegov tiskovni predstavnik Sean Spicer pa je na ponedeljkovi bizarni novinarski konferenci Bele hiše zagotovil, da se je takrat le šalil. Bizarni zato, ker se je Spicer ali njegov šef odločil, da bodo poslej te konference le tonske brez video posnetkov.

Odločitev o tonskih konferencah naj bi bila posledica tega, da se dopisniki Bele hiše delajo preveč pomembne in pametne pred kamerami, brez katerih naj bi bili bolj osredotočeni na vsebino pomembnih tem. Učinek je bil seveda obraten in pol novinarske konference je šlo za prepire okrog prepovedi snemanja s kamerami.