Na robu zmožnosti

Ivica Kostelić po podvigu s Slovencem Mihom: Tega ne želim več ponoviti

T.L.
3. 5. 2017, 21.15
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Na smučeh in v izrednih razmnerah sta v 19 dneh prehodila 550 kilometrov.

Facebook
Miha in Ivica.

"To je bila najtežja stvar, ki sem jo preživel v svojem, lahko rečem, špartanskem življenju. To je bila največja pustolovščina, po kateri se je v meni nekaj spremenillo," je za hrvaški Večernji list dejal Ivica Kostelić, ki je skupaj s Slovencem Mihom Podgornikom v 19 dneh na smučkah prehodil 550 kilometrov grenlandske snežne “puščave”.

Miha Podgornik je sin mnogo prezgodaj umrle znane ultramaratonke Ruth Podgornik Reš. Z Ivico je lani prečkal že Islandijo.

Ivica in Miha se še nahajata v vasici Isortoq. Ivica je povedal, da je po koncu ekspedicije spal 20 ur. Ivica in Miha sta cilj dosegla v nedeljo, vračata pa se v četrtek. Te dni sta veliko spala, jedla in okrevala po izjemnem naporu. Tudi letalske povezave niso vsakodnevne, je za hrvaški časnik še povedal Ivica. 

Pustolovščina na Grenlandiji bi morala biti zanj le priprava za osvojitev Severnega in Južnega tečaja. Pa temu ne bo tako. Ivica zdaj pravi: "Razmišljal sem o tem. No, po tej izkušnji me to ne zanima, ker sem se soočil z mejami mogočega. Zame je bilo to pretežko in tega ne bi želel ponoviti. Niti najslabšemu prijatelju ne bi tega želel". Upokojeni hrvaški smučar je sicer telesno izredno vzdržljiv, v svoji karieri zdržal 12 operacij le na enem kolenu, svoje telo pa je velikokrat gnal do skrajnih meja vzdržljivosti.

Izredno: minus 30 stopinj Celzija in veter s 120 km/h

Med ekspedicjo so bili kar štirje dnevi, ko je temperatura padla pod minus 30 stopinj Celzija, le enkrat pa jima je veter "pomagal" in pihal v hrbet. Kljub težkim vremenskim razmeram sta morala pot ves čas nadaljevati, saj sta imela s sabo dnevno omejene zaloge hrane in pijače ter sta morala vsak dan opraviti točno določen del poti.

Sta pa bila dva dni prisiljena počivati: en dan je veter pihal z močjo 120 km/h, drugi dan pa zaradi zloglasne burje, ki piha bočno in skozi katero se je težko premikati po začrtani poti.

"No, kadar je pihalo manj kot 100 km/h sva potovala, saj sva morala narediti 'kilometrino'," je povedal Ivica.

Oba sta dobila tudi ozebline, Ivica pravi, da so bile Mihove hujše, zato sta hitela, da bi čim hitreje lahko prišla do zdravniške pomoči. Ozebline so Mihi v eni od vasic sicer oskrbeli, žal pa ima še druge ozebline, ki so po Ivičinih besedah kar hude.

Na pot sta krenila s sanmi, na katerih je vsak prevažal po 75 kilogramov opreme, končala pa sta s 50 kilogrami.

Tudi zadnji dan ni bil prijeten. "Zadnjih 5 kilometrov je bila prava kalvarija. Da bi dosegla vas, najino končno točko, bi morala prečkati morje, ki naj bi bilo zamrznjeno. Žal pa temu ni bilo tako in sva morala najti pot preko terena, ki ga sploh nisva poznala: med hribi, pečinami in fjordi. Zdelo se mi je, kot da v neki grozljivki iščeva pot do vasi. Pot pa je vodila skozi kanjon, ki je bil širok 20 metrov in je imel 200 metrov visoke stene. Kot v vesternu. Nočilo se je, padal je gost sneg in za zadnji pet kilometrov sva potrebovala pet do šest ur," je še povedal Kostelić.