Kot uvodoma pove, je verjetno danes že pozabljeno, kako se je začela afganistanska tragedija. »Nesrečni Bush je leta 2001 napadel Afganistan brez pravega razloga. Po 11. septembru so iskali državo, ki bi jo okrivili, in odločili so se za to državo,« meni Ferfila.
»To, da napadeš državo, ker je tam domnevno bival avtor napadov Osama bin Laden, je nesmiselno. Če že, napadi osebo, ne pa cele države. Ko so Američani prišli v Afganistan, so jih vsi imeli za bogove in so pričakovali, da jim bodo v dveh letih prinesli denar in službe,« o pričakovanjih ljudi pove Ferfila in nadaljuje:»Talibani so se takrat umaknili v Pakistan. Dve leti je bil mir, nato pa so ljudje videli, da od te ameriške okupacije ne bo nič. Ko jih vprašaš, kako gledajo na zahodnjake, povedo, da nas potrebujejo, ker bi drugače prišli talibani. Toda povedo tudi, da nas nimajo radi in da mislijo, da smo tu zaradi lastnih interesov.«
Umik vojakov pomenil katastrofo
»Od leta 2001 do 2014 je bilo v Afganistanu približno 150 tisoč Natovih vojakov, od tega približno 70 odstotkov ameriških,« opiše situacijo pred umikom velikega dela vojakov, ki je sledila leta 2014. »135 tisoč vojakov se je umaknilo in država je razpadla. Dokler je bila tam vojska, je imel Afganistan tudi do 14-odstotno gospodarsko rast. V enem letu so nato zaprli 800 vojaških oporišč, 200 tisoč Afganistancev pa je izgubilo sijajno plačane službe, vse je razpadlo,« dogodke po odhodu vojakov opisuje Ferfila. »Brezposelnost in revščina sta eksplodirali, stopnja rasti pa se je ustavila.«Ostalo je samo še 15 tisoč vojakov, med njimi tudi trije slovenski. Od takrat svetovne javnosti ta država ne zanima več. »V državi tudi ni več belcev. Vsi tujci v mednarodnih službah imajo prepovedan vstop. Vojska je samo v vojaških oporiščih, ven ne gredo,« pravi Ferfila.
Bo Trump poslal vojsko?
Danes imajo celotno državo v rokah talibani tudi na obrobju glavnega mesta Kabula. »Zgodba je končana. Zdaj pa se tja selita še Al Kaida in Islamska država. Glede na ameriške obveščevalne podatke je zelo velika verjetnost, da bo Trump tja poslal vojsko. Toda tudi če jo pošlje, gotovo ne bo poslal toliko vojakov kot prvič, zato je nemogoče, da bi porazili talibane,« predstavi situacijo in doda, da bodo talibani verjetno slej ko prej zavladali vsej državi. Kot zanimivost omeni, da se država ni znašla na seznamu prepovedi za vstop v ZDA.
K nam bogatejši del prebivalstva
Kot pove, ljudje pravijo, da bi talibani v enem dnevu zasedli celotno državo, če se še preostala vojska umakne. »To je sedanja situacija v Afganistanu, po 17 letih ameriške prisotnosti, po tisočih milijardah, vrženih v vojno. Za takšen denar bi lahko svet razvil praktično celotno podsaharsko Afriko. Tako pa je denar praktično izpuhtel, še tistih 20 odstotkov, ki so šli za infrastrukturo, so talibani razbili,« doda Ferfila. Pravi, da so begunci, ki so prišli iz države k nam, bili tisti, ki so imeli dobro plačane službe v zahodnih vojaških oporiščih. Niso bili reveži, bili so srednji sloj, ljudje, ki so imeli denar. Po Ferfilovem mnenju je razumljivo, da so pobegnili, ker bi jim talibani drugače odrezali glave. Nekaj pozitivnih vidikov invazije sicer lahko opazimo. Ferfila izpostavi, da se je leta 2001 šolal samo milijon otrok, danes sedem milijonov. Življenjska doba pa se je podaljšala z 38 na 51 let.
Sekanje rok in ubijanje homoseksualcev
Talibani sicer prisegajo na radikalno verzijo vahabizma in salafizma. Tatovom v državi sekajo roke, homoseksualce ubijajo, deklice pa lahko v predelih, ki jih obvladujejo talibani, hodijo v šolo samo do desetega leta in so praktično brez kakršnihkoli pravic. Tudi v večjih mestih je pokritih do 90 odstotkov žensk. V veljavi je tudi krvno maščevanje, pri čemer te lahko člani družine ubijejo, če si ti ubil njihovega člana. Ferfila opiše situacijo, kjer je zdravnik eni izmed bolnic samo zavezal trak za roko in se je dotaknil. Naslednji dan so talibani izselili bolnico in jo vrgli v zrak, čeprav so jo tudi sami obiskovali. Tudi sicer streljanja ni veliko, večinoma postavljajo bombe. Tudi tako, da v razmaku sprožijo več bomb in ubijejo še reševalno ekipo, ki je priskočila na pomoč ranjencem. Le nekaj dni pred njegovim prihodom v državo so tako taktiko uporabili pred parlamentom.
Edini belec
ZDA dajejo državi štiri milijarde dolarjev letno, samo 30 odstotkov pobere država sama, ker je večina provinc pod talibansko oblastjo in ne plačujejo davkov. Kot pravi Ferfila, se bo država sesula, ko tega ameriškega denarja več ne bo. Financiranje za zdaj obljubljajo samo do leta 2020.
Kar okrog 70 odstotkov vseh prebivalcev je nepismenih, velika večina se ukvarja s kmetijstvom. Ferfila se je na dvotedenskem obisku države prevažal z lastnim voznikom, ker je javni prevoz prenevaren. »Štirinajst dni tam sem bil edini belec, oblečen v Afganistanca, ker je to edini način, da preživiš. Ljudje so me sicer malo čudno gledali,« opiše situacijo in nadaljuje: »Moj šofer je končal dve fakulteti, ekonomsko v Kabulu in računalniško v Londonu, in na vseh ambasadah vlaga prošnje za azil. Kabul je zabasan z avtomobili, predvsem japonskimi, ki jim jih verjetno dajejo zastonj. Z mojim šoferjem sva se premikala po centimetrih.«
Strah pred Islamsko državo
Z izganjanjem pripadnikov Islamske države iz Sirije in Iraka obstaja velika verjetnost, da se jih bo še več naselilo v Afganistanu in centralni Aziji. Že zdaj so uradno prisotni v provinci Korosan, kar je starodavno ime za Afganistan. Strah velesil, še posebej Kitajske, je, da bodo najbolj deprivilegirani deli pograbili njeno idejo kot filozofijo zatiranih in se začeli upirati. Od njih se talibani razlikujejo predvsem po tem, da njih zanima samo Afganistan, čeprav jih je veliko v Pakistanu, od koder izvirajo, saj vedo, da jih je tam premalo za večji vpliv. Islamska država pa je globalna, zanima jih kalifat, dosledno uveljavljanje islamskih pravil, kjer v večini živijo muslimani.
Afganistan nazorno kaže, kako negativne so lahko posledice vmešavanja tujih sil. Država, kjer so se ženske v večjih mestih v sedemdesetih letih lahko svobodno sprehajale v zahodnih oblačilih, je danes v marsičem še najbolj podobna srednjeveški državi. Upanja v boljši jutri pa nikakor ni na vidiku. Boljše prihodnosti ne vidi niti Ferfila, kot pravi, je situacija žalostna in tam ni za živeti. V bližnji prihodnosti že snuje obisk Mosula, iraškega mesta, ki ga prav v teh dneh osvobajajo izpod oblasti samooklicane Islamske države.
