Zanjo je junak

Sadamova hčerka spregovorila prvič po njegovi smrti

J.P.
22. 12. 2016, 11.21
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Tistega decembrskega jutra leta 2006 so se pred televizijskim zaslonom v njenem domu v Amanu zbrali Raghad Sadam Husein, njena sestra in njuni otroci. Gledali so, kako se je proti vislicam opotekal Sadam Husein.

Reuters
V Jordanijo je pobegnila po prvem ameriškem zračnem napadu leta 2003.

Iraku je vladal od leta 1979 do leta 2003, ko je bil vržen z oblasti. Kapuce ni hotel nositi, ko so mu okrog vratu dali zanko. Prenos se je v tistem trenutku končal, a se je nekaj ur pozneje pojavil posnetek, narejen s telefonom, ki je ujel preostanek dogajanja.

Profimedia
5. novembra 2006 ga je posebno sodišče obsodilo na smrt zaradi zločinov proti človeštvu.

»Nikoli ga nisem videla in ga tudi nočem,« je za CNN povedala Raghad Husein, Sadamova najstarejša hčerka. To je bil njen prvi intervju po očetovi smrti pred desetimi leti. »Okoliščine njegove smrti so grde in boleče, a je šlo za častno smrt,« je po poročanju CNN po telefonu povedala iz prestolnice Jordanije, kamor se je zatekla po invaziji leta 2003. Smrt Sadama Huseina je s ponosom navdala njo, njene otroke, njeni sestri in njune otroke – »vse, ki ga ljubijo in imajo zanj prostor v svojih srcih«.

Upa, da bo Donald Trump drugačen predsednika

Raghad, ki za kaos v svoji državi krivi Združene države Amerike, upa, da bo novoizvoljeni predsednik Donald Trump drugačen od svojih predhodnikov. »Ta človek se je šele zavihtel na oblast. A se zdi, da premore politično senzibilnost, ki se močno razlikuje od tiste, ki so jo imeli njegovi predhodniki. Razkril je napake drugih, natančneje v primeru Iraka, kar pomeni, da se zaveda napak, ki so bile storjene v Iraku in tistega, kar se je zgodilo mojemu očetu.« Trump je med predsedniško kampanjo kritiziral vojno v Iraku, čeprav je invazijo javno podprl pred in po vojni. In čeprav ga je označil za negativca, je pohvalil Sadamovo učinkovito odstranjevanje teroristov.

Z Islamsko državo ni povezana

48-letnica ni vpletena v politiko. Nobena stranka ne uživa njene podpore, čeprav jo je trenutna iraška vlada obtožila, da podpira očetovo izobčeno stranko Baas. Obtožili so jo tudi, da podpira Islamsko državo in da je pozdravila zavzetje Mosula. Vse to zanika. »Z Islamsko državo in drugimi skrajnimi skupinami nimam povezav,« je povedala za CNN. »Ideologija moje družine nima nobenih skupnih točk s tiso skrajnih skupin. Zadosten dokaz za to je dejstvo, da so se v Iraku okrepile šele, ko smo zapustili državo.«

Nobena stranka ne uživa njene podpore, čeprav jo je trenutna iraška vlada obtožila, da podpira očetovo izobčeno stranko Baas. 

Očetovo vladavino ima v čislih zavoljo stabilnosti, ki jo je dala Iraku. Za številne pa je njegova smrt pomenila konec treh desetletij zatiranja, vojn in policijske države. »Ljudje, ki ga imajo za diktatorja, ga lahko označijo, kot hočejo,« je dejala. Zanjo je junak, simbol milijonov ljudi. Brutalnega ravnanja ne zanika in ga ne podpira. »A Irak je država, ki ji je težko vladati, česar se nekateri šele začenjajo zavedati,« je dejala. Ona, njeni dve sestri in njihova mati pri odločanju moških niso imele besede. »Ženskam v družini ni bilo dovoljeno prispevati. Odgovorile so le, ko so bile vprašane – vprašane niso bile nikoli.«

Oče ukazal ločitev

Pri 15 letih se je poročila z vojaškim častnikom Huseinom Kamelom. Njena sestra Rana se je poročila z njegovim bratom, ki je prav tako bil častnik. Leta 1995 so skupaj prebegnili v Aman. Manj kot leto dni pozneje jih je Sadam Hussein prepričal, da se vrnejo v Irak in jim obljubil amnestijo. Ko so se vrnili, je moškima ukazal, naj se ločita od njegovih hčerk. Tri dni pozneje sta bila usmrčena. Še vedno ni povsem jasno, zakaj sta brata sploh prebegnila.

Njeni otroci, tako Raghad, družini za vlogo, ki jo je odigrala pri očetovi smrti, ne zamerijo. »Verjamem, da je običajni družini kaj takega težko razumeti. Vendar pa v družinah voditeljev ni povprečnih ljudi, zato je težko doumeti kompleksnost njihovih življenj,« je povedala za CNN. Po smrti moža je njen odnos z očetom izgubil svoj lesk, kot je dejala. Vezi med njima so se znova okrepile v času invazije.

Želi si domov

V Jordanijo je pobegnila po prvem ameriškem zračnem napadu leta 2003. Domov se ni več vrnila. Navidezno neskončnemu krogu nasilja navkljub pa upa, da se nekoč morda bo. »Kar se dogaja, je prehodno stanje, stanje invazije in zmede. Ni pa to usoda Iraka. Vojna ni neskončna, zato obstaja upanje.«