Monsanto na hrvaških poljih?

Dolge lovke zloglasne multinacionalke

Sonja Grizila/Zarja
3. 5. 2016, 13.50
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Ekološko ozaveščena hrvaška javnost zbira podpise pod peticijo proti hrvaški vladi, saj sumi, da naj bi prepustila 10.000 hektarjev zemlje v Slavoniji – v enem kosu – zloglasnemu Monsantu, ki ima v sosednji državi svoj urad že od leta 2001.

arhiv Zarja
Multinacionalke veselijo predvsem njive, ki jim ne vidiš konca, saj z njimi najlažje zaslužijo in jih je preprosto nadzorovati.

Na Hrvaškem pridelujejo Monsantovo hibridno koruzo in prodajajo njihov vse prej kot neoporečni herbicid, poslujejo pa z Agrokorom, ki je kupil Mercator. Lahko torej špekuliramo, da se bo prej ali slej gensko spremenjena hrana pojavila na policah naših trgovin in da bi tudi mi lahko razmišljali o peticiji?

Kdo trdi, da se že ni?

V resnici ne moremo trditi, da gensko spremenjene hrane v naših trgovinah ni. Vsaj v sestavinah posamičnih izdelkov gotovo je. Skoraj vsa današnja soja je plod GSO, mešamo jo v krmila in prehranske izdelke, sojin lecitin je nepogrešljiva sestavina čokolade … Le kdo jamči, da cenena hrana, ki jo k nam uvažajo številne trgovske verige, ne skriva gensko spremenjenih organizmov – saj zato pa tudi je poceni! Fruktozni sirup, ki ga priporočajo kot manj škodljivo sladilo od navadnega sladkorja (pa so zdaj ugotovili, da je še bolj škodljiv), je večinoma narejen iz koruze, ki je tudi v veliki meri gensko spremenjena. Upamo lahko, da je takšnih dodatkov čim manj, vsekakor pa smo lahko vsaj malce potolaženi, ker vsaj za zdaj prihajajo od drugod. Videti je, da ni največja nevarnost prehranjevanje z dodatki GSO, ampak pridelava. Zakaj?

Navdušenje in skepsa

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so Monsantovi znanstveniki presunili svet z gensko modificirano rastlinsko celico in vzburili domišljijo kolegov po vsem svetu, ki so se tudi ukvarjali z enakimi posegi v naravo. Kako lepo bi bilo, ko bi lahko rastline pripravili do tega, da bi živele v sušnih razmerah, da jih ne bi bilo treba okopavati, da bi bile bolj rodne, da bi ljudi in živali v večji meri oskrbovale z nujno potrebnimi hranili, govorilo se je celo, da bi v rastline vgradili cepiva proti najpogostejšim boleznim in tako ne bi bilo več treba tega prepuščati zdravstvu v revnih državah. Skratka, čudežni postopek naj bi izkoreninil lakoto in bolezni.
Seveda sta se pojavili vsaj dve osnovni vprašanji: prvič, kaj če človeški organizem ne bo prenesel gensko manipulirane hrane, tega se seveda ne more ugotoviti v nekaj letih, ampak morda šele v nekaj generacijah. Odgovor je bil takojšen – je bolje, da v nerazvitih državah ljudje pomrejo od lakote, ker bi se nekoč morda lahko pokazali stranski učinki takšne hrane? In drugič – ni zagotovila, da gensko spremenjena semena ne bodo povzročila kaosa v naravi, saj nihče ne ve, kako bi se v resnici širila in spodrivala druge rastline. Semena so na začetku prehranske verige in lahko sprožajo nevarne procese v vsej naravi!
Ampak kmalu se je ugotovilo, da obstajata še tretje in četrto zelo pereče vprašanje.

Roundup. Tretje vprašanje – je Monsanto čisto zares predvsem dobrotnik?

Začetno navdušenje nad rešitvijo sveta pred lakoto se je kmalu poleglo, saj je Monsanto pokazal prave razloge, zakaj tako ognjevito propagira svoja gensko spremenjena semena. Vsa po vrsti je koncern seveda patentiral in potem tožaril kmete, ki sicer niso sadili Monsantove koruze, soje, krompirja in drugih semen, ampak so bile njihove njive le v bližini in so se rastline na njih z gensko spremenjenimi oprašile. Monsanto je zahteval plačilo za semena. Kmalu je postalo jasno, da gre koncernu le za dobiček. Med 20.000 zaposlenimi v multinacionalki se jih lep del ukvarja s pravnimi zadevami, zelo velik del pa s promocijo in lobiranjem, ki seže tako daleč, da podkupujejo državne uradnike, plačujejo njihove kampanje ali pa kar med Monsantovo elito poiščejo najzvestejše, ki postanejo pomembni dejavniki v vladnih strukturah. Sum, da o politiki bolj odločajo multinacionalke kot pa države, je utemeljen. Če samo pomislimo, v kakšni tajnosti potekajo pogajanja o trgovinskem sporazumu med ZDA in EU!

Nikomur seveda ne pride niti na misel, da bi sejal običajno seme zraven gensko spremenjenih posevkov, saj se rastline medsebojno oprašijo in potem ni vprašljiva le kakovost pridelka, ampak Monsanto lahko tudi uveljavi svoj patent. Le redki kmetje so dobili sodno bitko z njim.

In še četrtič – okolja morda ne bodo opustošila le gensko spremenjena semena (nihče ne more z gotovostjo predvideti, kako se bodo obnašala), temveč tudi metoda pridelave, kar se pokaže dokaj hitro. In se je. Svetovna zdravstvena organizacija je opozorila, da glifosat, ki je osnovna sestavina herbicida Roundup, verjetno povzroča raka. Monsantova gensko spremenjena semena so namreč življenjsko odvisna od omenjenega herbicida, drugače povedano, oboje se prodaja skupaj. Rastline posadijo zelo na tesno (od tod tudi tako velik pridelek), ker ne potrebujejo prostora za obdelavo, namesto okopavanja in odstranjevanja plevela uporabijo škropivo, ki pomori vse – razen rastline, ki je odporna proti Roundupu. Razumeli?

No, pa ga spijte!

Roundup izdelujejo v Monsantu že več kot 40 let, izjemno pomemben pa je postal, ko so ga vezali na svoje gensko spremenjene rastline. Spretni lobisti so prepričali pristojno ameriško oblast, da je glifosat nenevaren, in tako so jim dovolili, da raven tega strupa še povišajo v vseh linijah herbicidov z imenom Roundup, pa čeprav so poskusi že pred desetletji pokazali (najprej na vodnih živalih), da spreminja celično strukturo. Raziskave so pokazale, da tudi podganam in piščancem rasejo rakavi tumorji, a se Monsantovi promotorji niso dali – to ni res, so zatrjevali, Roundup se prilepi na zemljo in ne pronica v podtalnico, sicer pa so koncentracije glifosata tako majhne, da lahko škropivo piješ, je lagal eden od njih lani na francoski televiziji. Pa mu je novinar, ki je poznal Monsantove izgovore, na koncu intervjuja ponudil kozarec herbicida, češ, ali bo požirek. Lobist (dr. znanosti) je planil, češ da ni nor, in za norca ozmerjal novinarja.

Posledice Roundupa se žal ne kažejo le na podganah, temveč tudi pri prebivalstvu v državah, kjer lahko sejejo gensko spremenjena semena, v popolni oblasti Monsanta je na primer kmetijstvo v Argentini. Manjši kmetje so že zdavnaj izgubili bitko z multinacionalko, za semena in herbicid niso imeli denarja, zato svoja polja prodajajo in potem na njih delajo kot najemni delavci. Največ raka, kožnih bolezni, težav z dihali, jetri in ledvicami pa spontanih splavov, prezgodnjih porodov opažajo na plantažah, ker delajo neposredno z Roundupom – škropijo, prelivajo, mešajo, prenašajo. Omenjeni herbicid so našli celo v materinem mleku (nasprotniki Monsanta so jedko pripomnili, naj bo otročnica tiho, da ne bodo prišli s svojim patentom in ga bo morala plačati). Seveda pa uničevalci plevelov in škodljivcev tudi sicer zastrupljajo okolje in prej ali slej pridejo v organizem tudi tistega dela prebivalstva, ki ne živi neposredno v bližini kontaminiranih polj. So pa skrb vzbujajoče tudi zadnje novice z gensko spremenjenih polj, nekateri znanstveniki so jih že prej napovedovali – pojavili so se namreč pleveli, odporni proti Roundupu. Zatirati jih je treba s konvencionalnimi herbicidi, če sploh učinkujejo. Pravljica o tem, da bodo gensko spremenjene rastline potrebovale manj herbicidov, se je dokaj hitro razblinila, res je ravno nasprotno.

Majhno je nepotrebno

Po eni strani se ukvarjamo s samopreskrbo, po drugi nekateri ekonomisti napovedujejo, da bo človeštvo preživelo le, če bomo kmetovali intenzivno na velikih površinah z vsem, kar znamo. Monsanto vsekakor ni edina korporacija, ki nas hoče prepričati s plemeniti nameni, da zaslužek ni edino, kar jo zanima – res pa je ravno nasprotno –, je pa vsekakor najbolj razvpita. Zdi se, da smo se doslej ukvarjali predvsem s škodljivostjo gensko spremenjene hrane za organizem, zdaj pa se bomo morali ubadati s sistemom tovrstne pridelave, ki uničuje človeštvo. Majhna samopreskrbna posestva so za multinacionalke nepotrebna in škodljiva, saj ne prinašajo denarja. V Indiji je naredilo na tisoče kmetov samomor, ker so pridelovali gensko spremenjeni bombaž, ker pa zaradi suše ni bilo pridelka in niso imeli denarja za semena in herbicide, so morali svojo zemljo prodati. Podobno se dogaja v Afriki, kjer poleg multinacionalk pustoši čedalje hujša suša. Napovedujejo, da bo prebivalstvo Azije in Afrike okupiralo razvite dele sveta ne le zaradi vojn, temveč predvsem zaradi lakote. Na svojih njivicah je mogoče pridelati kljub slabemu vremenu vsaj nekaj, če zemlje (in dela) nimaš več, ostaneta samo cula in pot proti Indiji Koromandiji.

P. S.

V Sloveniji Monsantovega urada ni, ne zato, ker bi se tako ognjevito borili proti multinacionalki, ampak ker smo premajhni, da bi jih zanimali. Roudup pa se v prosti prodaji dobi, v manjših količinah sicer, za domačo uporabo. Pomori vse, tudi brez Monsantovih gensko spremenjenih rastlin.