Svet

'Ko uporabljaš orožje, ga bo al Asad uporabljal še več'

Luka Tetičkovič
24. 11. 2015, 20.25
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Sirija je država, ki je bila potisnjena v vlogo vojne krajine, v kateri svoje moči merijo interesi držav iz celotne regije. Takšnega razvoja dogodkov spomladi leta 2011 niso mogli predvideti, meni sirski dokumentarist Firas Fajad.

Grega Wernig / M24.si
Sirski dokumentarist Firas Fayyad.
V zaporu so ga mučili osem mesecev
Izobražen in umirjen sogovorec je študiral režijo na prestižnem inštitutu Ecole v Parizu. Ob začetku sirske revolucije je bil eden od dokumentaristov dogajanja, zaradi česar ga je režim prvič zaprl. Med končevanjem njegovega zadnjega dolgometražnega filma On the other side so mu na letališču v Damasku na glavo poveznili vrečko in ga zaprtega mučili osem mesecev.

Kako bi razložili začetek konflikta v Siriji in to, kar se je iz njega razvilo po petih letih

Revolucija v Siriji se je začela s poskusom spremembe režima, želeli smo spremembo konkretnih zakonov, na primer volilne zakonodaje, pooblastil predsednika in novinarjem omogočiti pravico do svobode govora.

Kasneje je vse zavilo v smer državljanske vojne, a v Siriji v resnici ne poteka državljanska vojna, to je prava vojna. Ko govorimo o Islamski državi, se moramo vprašati, ali so oni Sirci. Niso. Ko omenimo Džabhat al Nusro, ali so Sirci? Niso. Veliko džihadistov v Siriji ni Sircev. Problem torej ni vojna Sirca proti Sircu. Sirci smo želeli spremembo nekaj zakonov in pravo demokracijo, a sta tako revolucionarna stran kot režim konflikt poglobila. Zdaj imamo veliko skupin, ki se borijo druga proti drugi, državljani Sirije pa si še vedno želimo demokracije, a po petih letih vojne nam je vse težje. Ljudje so se zato pred dvema letoma začeli odločati za beg v Evropo. Ta se danes sprašuje, kaj se dogaja s Sirijo; prej je to ni zanimalo.

Kaj pa se je zgodilo v Siriji, kaj je šlo v revoluciji narobe?
Največjo napako so v Iraku zagrešili Američani, ki so vrgli režim Sadama Huseina in oblast v državi predali šiitski ločini. Tedaj je bila IS še vedno del Al Kaide. Ko se je začela revolucija v Siriji, je Evropska unija pritiskala na al Asadov režim, naj iz zaporov izpusti politične zapornike, a izpuščeni niso bili samo miroljubni aktivisti. Sredi leta 2012 so iz zaporov izpustili tudi islamistične ekstremiste. Ti fantje iz Al Kaide so nemudoma začeli mreženje in v Sirijo pripeljali veliko džihadistov. Tako je nastala skupina Džabhat al Nusra. Njen namen se je boriti z režimom in ločino alavitov (k tej religiozni ločini spada tudi Bašar al Asad, op. p.) potisniti iz vlade. Alaviti so sicer del šiitov, vendar so od njih hkrati precej drugačni.

Al Nusra je bila tedaj močnejša od IS, vendar je slednja kmalu začela vleči poteze. Iz Iraka in Evrope je pritegnila skrajneže, ki so bili odločeni zgraditi islamski kalifat. Tako se je začel konflikt med IS in al Nusro. Skupini sta se med seboj sprli, ker al Nusra ni želela pobijati zapornikov, IS pa je iz tega delala medijski spektakel.

Kaj takšen razvoj dogodkov pomeni za liberalce, ki so v osnovi začeli revolucijo v Siriji?
Liberalci so bili prepričani, da se borijo za demokracijo, večina jih je to mnenje obdržala tudi do današnjega dne. Revolucija je zelo močna. Ko hodiš po ulicah, vidiš ljudi, ki se po ruskem, Natovem in režimskem bombardiranju vrnejo na ulice svojih mest in jih čistijo ruševin. Življenje se nadaljuje, ljudje so odločeni v Siriji uvesti demokracijo, a se pri tem soočajo s problemom, da v Sirijo prihaja veliko denarja, ki pa je v največji meri namenjen nakupu orožja in ne financiranju civilnodružbenih gibanj. To pa seveda ni le problem Sirije, ampak problem celotnega sveta. Ko uporabljaš orožje, bo namreč al Asad uporabljal še več orožja, Rusija in Iran mu ga bosta dala še več.

Američani so govorili o rdečih črtah (črte, ki jih režim ne sme prestopiti, op. p.), a so bile te kršene večkrat. Uporabilo se je kemično orožje, uporabile so se rakete in mednarodna skupnost ni ukrepala. Danes, po petih letih, so ljudje začeli obupovati in zapuščati Sirijo. Sirci se niso sami odločili zapustiti svojih domov in oditi na nevarno pot v Evropo, ker bi sanjali o evropskem načinu življenja in veliko denarja. Ne, Sirci so imeli hiše in delo. Ekonomija v Siriji ni problem, je pa problem svoboda govora, in zato se revolucija nadaljuje.

Z al Asadovim režimom imate izkušnje, več mesecev ste bili v režimskem zaporu. Kakšna je vaša ocena v primeru, da pride do mirovnega procesa in liberalni revolucionarji na njem ne pridobijo avtonomije? Se bo režim maščeval?
Al Asad je v zadnjih intervjujih povedal, da mora pred uvedbo tranzicijske oblasti pokončati teroriste. A dajmo se pošteno vprašati – kdo so zanj teroristi? Vsi, ki mu nasprotujejo! Problem tako ne bo izginil, če al Asad ostane v svoji poziciji. Tega problema namreč ni želel rešiti, ko je za to še bila priložnost. Če bomo v politični proces vključili režim, bo ta najprej pokončal teroriste in med tako imenovanimi teroristi bom tudi jaz in ostali novinarji. Če se režim obdrži, bo Sirija razpadla na več delov, na režimski, opozicijski del in na del, kjer vlada IS.

Je Siriji torej usojeno, da razpade na več delov?
Le v primeru, da režim obstane. Če pade, govorimo o drugačnem scenariju. Sirci se bodo tedaj osredotočili na boj proti IS, proti njej se bodo združili vsi, tako Arabci kot Kurdi. IS je velik problem, a resnični problem je al Asad. On je tisti, ki iz letal meče improvizirane bombe, v teh napadih umre na stotine ljudi. IS jih po drugi strani ubija le nekaj ducat naenkrat. Seveda pa je IS globalni problem, ki zadeva tudi Američane. Al Asad je po drugi strani problem le za Sirce. Ko me nekdo sooči z odločitvijo, ali IS ali al Asad, to ni moja odločitev. Demokracija je sovražnik obeh.