Svet

Sultanat ali Erdoganova Turčija

Luka Tetičkovič
13. 3. 2015, 16.34
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Prva obletnica smrti 15-letnega Berkina Elvana, ki ga je v glavo zadel izstrelek s solzivcem, je sprožila val manjših protestov v Turčiji. Spopade s policijo vodijo predvsem levičarske skupine, ki jih druži slogan »Berkin Elvan je nesmrten«.

Twitter

Omenjeni najstnik je bil pripadnik alavitske ločine islama, med protesti leta 2013, na katerih ga je zadel izstrelek, pa naj bi se odpravil v trgovino po kruh. Turški predsednik Tayyip Erdogan, ki je bil tedaj še premier, je nesrečni dogodek odpisal kot legitimnega, saj da je bil najstnik povezan s terorističnimi skupinami. Njegova izjava je sprožila val ogorčenja in protestov, vendar se ti niso izkazali za dovolj korenite, da bi ogrozili njegovo moč, čeprav so bili najmočnejši izraz opozicije, odkar je leta 2003 prevzel državne vajeti.

Utrjuje svojo moč

Twitter

Erdogan je zdaj pred novim izzivom, svojo moč bo poskušal utrditi na junijskih volitvah. Računa na to, da bo njegova islamistična Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) dobila dovolj glasov za ustavne spremembe, s čimer naj bi nameraval svojo predsedniško funkcijo utrditi z izvršnimi pooblastili. Sam trdi, da želi le izboljšati proces sprejemanja odločitev. Nasprotniki mu očitajo, da bi rad postal turški sultan.

»Menim, da teh protestov ne gre razumeti kot serije protestov. To so sporadični protesti posameznih skupin, nekatere protestirajo proti konkretnim ukrepom vlade, druge zaradi splošnega nezadovoljstva z upravljanjem države in gospodarstva. Ta protest ni izraz nečesa, kar bi lahko opisali kot politično gibanje,« je za Svet24 situacijo opisal akademik Koray Çalışkan.

Twitter

Opozicija v lastnih vrstah

»Z Erdoganom so nezadovoljni vsi, celo njegova lastna stranka. To lahko opazujemo tako v medijih kot v turškem parlamentu. Celo nekdanji predsednik Abdullah Gül ga je kritiziral zaradi vmešavanja v neodvisnost centralne banke in manevriranja proti delu predsednika države, ko je bil še premier,« povzema Çalışkan. »Erdogan je kot predsednik države začel vleči poteze, ki tej funkciji ne pritičejo. Zdaj nihče ne ve, kdo v resnici vlada, funkcija, ki ima moč vladanja – nima te pravice, funkcija, ki ima pravico vladanja – nima te moči.«

Gül in Erdogan sta bila nekoč tesna sodelavca, skupaj sta soustanovila stranko AKP, Gül pa je Erdoganu v obdobju 2002–2003 celo grel premierski stolček, na katerem je dosegel sprejem zakonodaje, ki je Erdoganu omogočila vrnitev v politiko, kar so mu pred tem z zakonom prepovedale sekularne stranke.

»Globoka država«

Sekularne stranke je, po mnenju političnih analitikov in zahodnih diplomatov, tekom 20. stoletja obvladovalo neformalno omrežje, znano kot »globoka država«. Robert Pearson, ki je med letoma 2000 in 2003 služil kot ameriški veleposlanik v Turčiji, ocenjuje, da se je neformalna vladavina »globoke države« končala zaradi slabega ekonomskega položaja Turčije in kemalističnega principa, da država mora biti sekularna, kar ni bilo pogodu večinsko muslimanskemu prebivalstvu. Visoka inflacija naj bi odtujila tudi delavske množice, do te mere, da je leta 2002 na volitvah slavila Erdoganova AKP, piše Pearson.

»Erdogan si poskuša z državnim aparatom, predvsem s pomočjo obveščevalne službe, izgraditi lastno 'globoko državo',« pojasnjuje akademik Çalışkan, ki ostaja skeptičen glede enotnosti Erdoganove opozicije. Na vprašanje, ali lahko potrdi prisotnost oboroženih komunistov na cestah Istanbula, je odgovoril nikalno, saj da ne vidi razloga, zakaj bi do tega sploh prišlo. Podoben odgovor smo dobili v levičarski Ljudski demokratski stranki HDP. Njihova predstavnica Berivan Alataş je te navedbe odpravila kot vladno propagando, ki vsakega svojega nasprotnika označuje za terorista in mu prepoveduje osnovne človekove pravice do združevanja, protestiranja in svobodnega izražanja.

Policija je doslej aretirala osem srednješolcev, ki so v istanbulskem parku Gezi razlili rdečo barvo, in še 11 ljudi, ki so v delavski četrti Tuzlucayir blokirali promet.