Svet

Vojni ni videti konca...

STA / S.R.
14. 3. 2013, 11.18
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Pred dvema letoma je arabska pomlad v države Bližnjega vzhoda in severne Afrike prinesla upanje v demokracijo, človekove pravice in boljše življenje.

Reuters
Vonji ni videti konca

 Toda medtem ko so diktatorski režimi v Tuniziji, Egiptu, Jemnu in Libiji padli, se sirski predsednik Bašar al Asad še vedno oklepa oblasti, v državi pa divja krvava vojna.

Asadov režim je sprva mirne proteste, na katerih so državljani zahtevali reforme, nasilno zatrl. Njihov odziv zato ni bil nikakršno presenečenje. Čeprav so mnogi Sirci verjeli, da bodo spremembe dosegli na miren način, jih je vse več poseglo po orožju, s katerim so se uprli režimu.

Po dveh letih se Sirija utaplja v krvavi državljanski vojni, ki je zahtevala več kot 70.000 življenj, več kot milijon ljudi je zbežalo iz države, več milijonov pa je razseljenih ali pogrešanih. Država je v gospodarskem in humanitarnem razsulu.

Uporniki so v dveh letih zavzeli obsežna območja, vendar naraščajoče napetosti med liberalnimi in zmernimi muslimani na eni strani ter vse močnejšimi islamisti na drugi vzbujajo skrb, da bo Sirijo zajela sektaška vojna. Združeni narodi so ta teden resignirano opozorili, da grozi državi vseobsežna katastrofa.

Profesor mednarodnih odnosov na univerzi Paris-Sud, Khattar Abou Diab je za francosko tiskovno agencijo AFP ocenil, da "Sirija propada". "Svetovne sile se bodo zganile šele, ko bodo ugotovile, da država postaja nova Somalija", kjer že leta potekajo boji med šibko vlado in islamisti.

V Siriji za zdaj tako uporniki kot Asad ne popuščajo, na vidiku pa ni ne političnega ne vojaškega konca krize.

Vse se je začelo 15. marca 2011, ko je skupina mladih na zid šole v južnem mestu Dara napisala glavno geslo arabske pomladi: "Ljudje zahtevajo padec režima." Avtorje so zaprli in mučili, kar je samo podžgalo upor.

Asadov klan, ki je na oblasti že 40 let, je bil prepričan, da bo zatrl vstajo, tako kot jo je uspelo Bašarjevemu očetu in predhodniku Hafezu, ki je leta 1982 zatrl upor Muslimanske bratovščine v Hami, kjer je bilo ubitih med 10.000 in 40.000 ljudi.

Medtem ko je v Tuniziji in Egiptu vojska obrnila hrbet oblastni eliti, je sirska vojska, ki jo vodijo častniki iz šiitske ločine alavitov, ostala zvesta Asadu. Dezertacije so se sicer vrstile, vendar trdega jedra vojske niso ogrozile.

Če so bili dezerterji na začetku hrbtenica Svobodne sirske vojske, zdaj uporniške vrste sestavljajo najrazličnejše skupine, med njimi tudi džihadisti iz tujine.

Sirska vojska ima še vedno veliko moč v primerjavi s slabo oboroženimi uporniki. Tudi v Libiji, kjer so se zahteve po reformah spreobrnile v državljansko vojno, je imel samodržec Moamer Gadafi za sabo močno vojsko. Vendar so bile diplomatske okoliščine tam drugačne, saj so zahodne sile hitro uvedle prepoved letenja, upornikom pa zagotovile orožje in urjenje.

Svet je glede Sirije še vedno razdeljen. V ZN sprejetje enotnega stališča preprečujeta dolgoletni zaveznici Damaska - Rusija in Kitajska. Toda tudi zahodne države, kot so ZDA, Velika Britanija in Francija, ki zahtevajo odhod Asada, upornikov ne zalagajo s težkim orožjem, ki ga potrebujejo za zmago. Bojijo se namreč, da bi orožje padlo v roke muslimanskim skrajnežem, zato so se omejile na "nesmrtonosno" pomoč upornikom in sankcije proti režimu.

Nadim Shehadeh iz londonskega think-tanka Chatham House meni: "Dokler administracija ameriškega predsednika Baracka Obame ne posreduje v Siriji, se bo Asad počutil udobno." "Američane bolj skrbi, kaj se bo zgodilo po Asadu kot z Asadom samim," dodaja.

Strokovnjaki in diplomati trdijo, da islamistične skupine dobivajo finančno pomoč iz Katarja, Savdske Arabije in Turčije. Zmerni uporniki so po drugi strani slabo opremljeni in pozivajo k mednarodni pomoči. Ker jim primanjkuje orožja, so osrednje mesto v uporu prevzeli džihadisti, kakršna je skupina Fronta al Nusra.

Spričo varnostne praznine se je zelo povečala stopnja kriminala in, kar je bolj zaskrbljujoče, število ugrabitev in ubojev, ki jih poganja versko sovraštvo med suniti in alaviti.

Ravno tako razdeljena opozicija v izgnanstvu je večkrat obsodila molk mednarodne skupnosti. Ko je njen vodja Ahmed Moaz al Hatib predlagal pogajanja z režimom, pa je to le še dodatno razdelilo opozicijske vrste.

Damask zatrjuje, da je pripravljen na pogovore, vendar njegova retorika ostaja nespremenjena. Asad je še vedno prepričan, da vojna poteka proti "teroristom" in da se Sirija sooča z "globalno zaroto".

Medtem ko se režim osredotoča predvsem na Damask in koridor do alavitskega območja na obali, narašča strah pred sektaško delitvijo države. "Najslabši rezultat bi bila delitev oblasti po ločinah, podobno kot v Libanonu. To bi vodilo v dolgotrajno vojno," je pesimističen Abou Diab.