Novice Svet24

Sproščena in iskriva Portorožanka namreč skriva pravo zakladnico znanja. Popeljala nas je v svet ladijskih polen, votivnih podob, marinističnega slikarstva, kar nekaj besed je steklo tudi na račun nekoč mogočne flote portoroškega ladjarja in njegovih mornarjev. O njej je avtorica pripravila razstavo z gostovanji doma ter v tujini in obširno publikacijo.

Duška Žitko, ki je umetnostna zgodovinarka in muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran, izhaja iz pomorske družine. Njen stric, kapitan dolge plovbe Baldomir Podgornik, je poveljeval prvi in še štirim drugim čezoceanskim ladjam Splošne plovbe, šest let je zastopal slovenskega ladjarja v Tokiu.

P.N.

Slovel je po jeklenih živcih, izjemnih izkušnjah, priljubljenosti med pomorščaki in po tem, da je vselej znal pomiriti posadko. Tako je med drugo svetovno vojno ob obali Mozambika rešil posadko tovorne parne ladje Supetar, ki jo je torpedirala nemška podmornica.
A tudi njegova nečakinja ni od muh. Priprava obsežnih raziskovalnih projektov, razstav in pisanje strokovnih publikacij ravno tako zahteva hladno kri in mirne živce. S svojim delom je iz pozabe iztrgala tudi spomin na nekoč mogočno floto Splošne plovbe in njenih pomorščakov. Njeno razstavo z naslovom Slovenske ladje, 6 ladij Splošne plovbe, ki so jo že priredili v Piranu, zdaj gostujejo v Hrvaškem pomorskem muzeju v Splitu, od tod pa se bo selila v črnogorski Kotor in na Reko. Izdala je tudi dobrih 500 strani debelo publikacijo Iztrgano iz pozabe, ki je plod desetletnega dela. V njej natančno popisuje vseh 86 ladij slovenskega ladjarja, ohranjeno ladijsko opremo, umetnine z njih, pa tudi bogato likovno zbirko poslovne stavbe Splošne plovbe v Portorožu.

Narod brez plovbe je kakor ptica brez kril
"S Splošno plovbo smo dokazali, da smo pomorski narod. S prodajo poslednje ladje pa smo zgolj potrdili misel nekdanjega ravnatelja pomorskega muzeja dr. Miroslava Pahorja, da je narod brez plovbe kakor ptica brez kril," muzealka oriše pomen, ki ga je Splošna plovba imela za naš prostor. Kot pravi, je bila vsaka ladja nekaj posebnega, pa vendar sta za potrebe razstave z upokojenim kapitanom dolge plovbe in nekdanjim članom uprave portoroškega ladjarja Jožetom Utenkarjem izbrala šest najbolj reprezentativnih. Pri izbiri prve ni bilo zadrege: to je bila razmeroma majhna motorna ladja za prevoz splošnega tovora Martin Krpan, na kateri se je pravzaprav začela zgodba Splošne plovbe. Nanjo se je prva slovenska posadka vkrcala v Piranu, pluli so za Dubrovnik. Potepuhinja je nato križemkražem preplula Sredozemsko in Rdeče morje.

/

Z Utenkarjem sta se odločila še za Piran, ki je bila prva v tujini naročena in popolnoma nova ladja, ter za znamenito parno ladjo Rog, ki je bila prva slovenska čezoceanka in se je lahko pohvalila z burno zgodovino. Prevzeta je bila namreč le en dan po ustanovitvi Splošne plovbe, zgrajena pa je bila v Halifaxu v Kanadi. Drugo svetovno vojno je preživela v stalni nevarnosti pred sovragovimi podmornicami, ko je po Atlantskem oceanu plula v konvojih, pozneje pa je postala šolska ladja bodočih slovenskih pomorskih častnikov. Posebnost Splošne plovbe je bila ta, da je svoje ladje imenovala po zemljepisnih imenih, tako kot so to počeli antični Grki. Zato sta v izbor dodala še ladje Maribor, Ljubljana in Portorož, ki je bila poslednja novogradnja in nakup Splošne plovbe. Še vedno pluje, pod imenom Patmos John.

In kakšni so odzivi na razstavo? Kot pojasnjuje, jo najbolj razveseljuje, da jo doma in na Hrvaškem obiskujejo tudi mnogi mornarji, ki so nekoč pluli na ladjah portoroškega ladjarja. "V takih trenutkih je tvoje delo poplačano," si oddahne in pristavi, da jo je zelo razveselilo, ko so ji v Splitu pred kratkim dejali, da še "niso slišali, da bi ženska tako lepo govorila o ladjah".

Plavajoče galerije
Posebnost plovil, ki so tvorila floto slovenskega ladjarja, je bila tudi ta, da so bile izjemno elegantno opremljene tudi z načrtno izdelanimi umetninami za ladijske jedilnice in salone. Kiparska in slikarska dela sta med drugimi prispevala kipar Stojan Batič ter slikar in grafik Zvest Apollonio. "Stojana Batiča so povabili k ustvarjanju umetnin za nove ladje, ki so jih po naročilu Splošne plovbe gradili in splovili v puljski ladjedelnici Uljanik. Za vsako od motornih tovornih ladij Trbovlje, Bela krajina, Ljubljana, Ljutomer, Kras, Postojna in Portorož je Batič naredil enega ali več reliefov, poliptihov, pa tudi skulptur, ki so bile vselej vsebinsko oziroma motivno vezane na ime ladje. Vsa ostala plovila so bila naključno opremljena z umetninami," razlaga muzealka.

Splošna plovba

Svoj umetniški pečat so na ladjah pustili tudi mnogi drugi slovenski umetniki, kot so Maksim Sedej, Miha Maleš, Herman Pečarič, Viktor Birsa, Pavel Medvešček, Lojze Spacal, Silvester Komel, Lojze Perko, Mario L. Vilhar, Ferdo Mayer in ne nazadnje Gregor Žitko. Vsa ta izjemno bogata pomorska in umetniška zbirka je od zaprtja stalne muzejske zbirke Splošne plovbe v vili sv. Marka hranjena v upravni stavbi našega ladjarja v Portorožu. "Celo ameriški častniki so že v 60. letih ladje Splošne plovbe imenovali plavajoče galerije," poudari.

Verjeli in zaupali so v plovila kot v živa bitja
V svoji prvi publikaciji je Duška Žitko pisala o polenah; o figurah iz lesa, ki so krasile premce bark in ladij. V Piranu hranijo največjo zbirko in najlepše primerke pri nas; zanje pa so nekoč verjeli, da prinašajo zaščito plovilu in posadki. O tem, koliko so bile za morjeplovce nekoč pomembne, Žitko pove: "Ob morebitnih vremenskih in drugih nevšečnostih so mornarji polene čim prej pokrili in zaščitili, da bi njih in sebe obvarovali pred nesrečo. Verjeli so v njihovo čudežno moč."

Po njenih besedah ladijska polena (po italijansko polena, hrvaško pulena ali bestion, zvijer) dokazuje, da so bili ljudje nekoč naravno in intimno povezani z morjem, tisočletja na plovilih brez navigacijske opreme, kot jo poznamo šele nekaj zadnjih stoletij naše civilizacije. "Nekoč so morali pluti, ribariti in se tudi braniti z ladjami, da so preživeli, obstali. Verjeli in zaupali so v plovila kot v živa bitja."

Z vesli od Pirana do Benetk
Poleg ladijskih polen in mnogih drugih področij je Žitko raziskovala uporabo votivnih podob, ki so jih pomorščaki podarjali cerkvami, potem ko so kaj hudega doživeli na morju. "Sredozemlje je izrazito religiozen prostor. V domala vsakem mestu je bilo na desetine cerkva, v katerih so morjeplovci poiskali zaščito, preden so se odpravili med valove, so se v njih zaobljubljali. Po prestanih hudih preizkušnjah na morju, ko so srečno ušli smrti, pa so se s podobicami zahvaljevali in vnaprej priporočali. Navada 'ex voto' je zelo stara, sprva je bila razširjena med premožnejšimi sloji, pozneje pa se je običaj razširil tudi med preproste ribiče in pomorščake, ki so bodisi sami naslikali podobe ali so poslikavo zaupali ljudskim umetnikom, le redko pa pravim marinističnim slikarjem," pojasnjuje.

Poleg morskih tematik se je z razstavami in publikacijami Tartini 1692–1770, Pismo Maddaleni Lauri Lombardini, El Tartini in piassa strokovno oddolžila tudi slovitemu piranskem skladatelju, violinistu in glasbenemu pedagogu Giuseppeju Tartiniju, ki v bronastem liku, delu beneškega kiparja Antonia Dal Zotta, krasi Tartinijev trg. Duška Žitko tudi v prihodnje načrtuje mnoge nove projekte. Trenutno pripravlja gostovanje razstave puljskih muzealcev, Istra Istria Memento, o starih istrskih razglednicah ter s kolegi tudi publikacijo o muzejski jadrnici Galeb. Z morjem je povezana tudi v prostem času, kot članica portoroškega Jadralnega kluba Pirat in ljubiteljica tradicionalnega beneškega veslanja stoje. Z žensko ekipo VVP (Voga Veneta Piran - Pirano) je opravila epski, pravzaprav galjotski podvig, ko je s skupino klenih piranskih in beneških veslačic na dveh caorlinah, tradicionalnih beneških čolnih, v petih dneh po morju in lagunskih kanalih premagala razdaljo med Piranom in Benetkami.