Intervju

"Tisti, ki gredo prvi v proces pametne in zelene preobrazbe, bodo pobrali smetano"

Jana Krebelj
24. 2. 2024, 15.16
Posodobljeno: 24. 2. 2024, 18.40
Deli članek:

Izhodišče, ki ga ima Slovenija, ni tako slabo, a treba je pospešiti avtomatizacijo in digitalizacijo vseh procesov, povečati vlaganja v ljudi in učinkovitost javnih storitev, sicer nas bo konkurenca prehitela, pravi ekonomist dr. Peter Wostner, avtor Poročila o produktivnosti, ki vsako leto izide pri Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar).

Sa. R.
Peter Wostner

Kje sploh smo, ko govorimo o produktivnosti, če se primerjamo z razvitimi zahodnoevropskimi državami, ki jih želimo dohiteti?

"Postopno napredujemo glede na povprečje EU, je pa napredek prepočasen. Pozitivni trend se je obrnil z letom 2006, po krizi 2009 smo močno nazadovali in se kar nekako izgubili, zaspali, od okvirno leta 2016 pa sicer napredujemo, a prepočasi. Druge višegrajske države, pred katerimi smo bili, so nas namreč v tem obdobju v povprečju po produktivnosti že skoraj ulovile. Naš napredek pa je treba pospešiti še posebej s perspektive tistega, kar bi moralo biti naš cilj, to pa je, da gremo med najbolj razvite, zaradi česar smo si za vzornice vzeli države, vodilne inovatorke, ki so po vrsti Danska, Švedska, Finska, Nizozemska in Belgija. To so države, ki ustvarijo visoko dodano vrednost, prek tega imajo visok standard in posledično lahko financirajo visoko stopnjo blaginje. Kakor da bi pozabili, da tekmujemo z drugimi državami."

Kaj prebojnega so naredile višegrajske države, da so dohitele ali prehitele Slovenijo?

"Ne bi uporabil besede prebojno. Vsaka država ima svoje značilnosti in pristope, ki ne veljajo kar globalno. Poljska, recimo, izkorišča tudi svojo velikost in prek tega pritegne več investicij. Slovenija se je, če pogledamo zadnji dve desetletji, zelo drugače obnašala. Okvirno do krize 2009, v resnici pa še malo prej, je šla, strukturno gledano, naproti vodilnim državam. Po vlaganjih v raziskave in razvoj, stroje in opremo ter informacijsko-komunikacijske tehnologije je bila zelo visoko. V gospodarski krizi so bila podjetja najprej prisiljena v dezinvestiranje, država pa v javnofinančno konsolidacijo, vendar pa je tudi potem, ko se je gospodarska rast vrnila, investiranje v ključne razvojne dejavnike ostalo nizko. Kakor da bi nekako pozabili, da tekmujemo z ostalimi državami. Trendi teh investicij so se po letu 2016 sicer spet obrnili v pozitivno smer in smo vrzel do sedaj v veliki meri uspeli zapolniti, vmes pa je ostal velik manko vlaganj v ključne faktorje produktivnosti, kar se sedaj odraža v slabši uspešnosti na makro ravni."

"Izhodišče, ki ga ima Slovenija, je še vedno zelo dobro. Skoraj bi lahko rekel, kot da bi imeli še eno priložnost, da storimo tisto, česar desetletje in več nismo."

Sa. R.
“Naš izobraževalni sistem temelji na tem, da poskuša uniformirati ljudi za delo, kakršno je bilo v drugi industrijski revoluciji."
Pogosto nastaja vtis, da prihaja pri nas tudi do medsebojnega prelaganja odgovornosti za neuspehe. Gospodarstvo od države pričakuje boljšo infrastrukturo in bolj usmerjeno spodbujanje produktivnosti, država od podjetij pričakuje prestrukturiranje, oboji kažejo na delavce, da so premalo produktivni in ambiciozni, delavci zahtevajo višje plače … Kdo je najbolj odgovoren za to, da se država ne razvija tako dobro, kot bi se lahko?

"Podatki kažejo, da smo do leta 2021 strukturno zelo počasi napredovali, makroekonomsko pa so se razmere izboljševale. V zadnjih dveh letih se je stvar obrnila; strukturno gledano je prišlo do pozitivnega premika, na makro ravni pa smo pri produktivnosti v letu 2022 nazadovali. To navajam kot ilustracijo, ki kaže, da bi morali v državi pogledati realno sliko in se poenotiti o ciljih. Razumeti moramo - pa ne le zaradi zelenega prehoda, ampak tudi zaradi tehnološkega razvoja -, da je zdaj ključni trenutek, da Slovenija odskoči naprej. V Sloveniji bi morali doseči razumevanje in konsenz o ključnih prioritetah, in sicer, da je zdaj čas za investiranje v prihodnost, da bomo pozneje lahko ustvarili večji kolač, ki ga bomo lahko delili. Obratno se namreč, makroekonomsko gledano, enačba enostavno ne bo zaprla. Ta vrstni red je izjemno pomemben in zdi se mi, da se tega ne zavedamo dovolj. Omenili ste pričakovanja, da je treba več vlagati v infrastrukturo in blaginjo. To je sicer res, ker je treba zagotoviti kakovost življenja, tudi zato da bi bili bolj atraktivni za privabljanje ljudi in še posebej talentov, vendar pa je zdaj ključno prebiti se med tiste, ki bodo nosilci razvojnega vala. Slovenija je izjemno močno vpeta v globalne verige vrednosti, kar je seveda pozitivno, a je lahko tudi tveganje. Če bo namreč Slovenija med tistimi, ki bodo okrepili funkcije, ki nosijo visoko dodano vrednost, bo zanjo prestrukturiranje globalnih verig vrednosti pomenilo priložnost in zmago, če pa tega trenutka ne bo izkoristila in ne bo investirala v ključne dejavnike tega preskoka, pa je to lahko tveganje. Tisti, ki bodo naredili ta preskok, bodo namreč okrepili svojo pozicijo znotraj globalnih verigah na račun tistih, ki tega ne bodo oziroma ne bomo naredili. Iz Umarjevega Poročila o produktivnosti izhaja, da je prišlo do pozitivnih premikov in ni nam treba 'delati panike'. Izhodišče, ki ga ima Slovenija, je še vedno zelo dobro. Skoraj bi lahko rekel, kot da bi imeli še eno priložnost, da storimo tisto, česar desetletje in več nismo.«

Kateri pa so ključni globalni nosilci preboja? V kaj je treba investirati, kaj okrepiti, da bi prišlo do preskoka?

»Spremljamo nekaj ključnih mega trendov, ki bodo določali, kdo kaj dela in posledično kako kvalitetno živi. Začel bom s tehnološkim prestrukturiranjem, ki bo imelo daleč največji učinek na kratek rok. Ta zgodba se dogaja sedaj in izjemno hitro. Ne gre le za bolj varčno in cenejšo proizvodnjo, ampak tudi za nove priložnosti in poslovne modele. Podjetja, ki so v ospredju pri vlaganjih v avtomatizacijo, digitalizacijo in izkoriščanju vseh možnosti, ki jih prinašajo nove tehnologije, vključno z umetno inteligenco, so bolj produktivna, imajo višje marže in posledično lahko več investirajo in rastejo. Proizvedejo lahko več in z ekonomijo obsega izrivajo s trga tiste, ki zamujajo. Tisti, ki gredo prvi v proces pametne in zeleno preobrazbe bodo pobrali smetano, tisti, ki bodo zaostajali, pa bodo v najboljšem primeru nazadovali. Marsikateremu podjetju se lahko zgodi, da bo propadlo, ker cenovno enostavno ne bo več konkurenčno. Modernizacija pa ni samo tehnološko vprašanje, ampak tudi vprašanje usposobljenosti zaposlenih, kar se nanaša tako na sistem izobraževanja in usposabljanja kot na sisteme vodenja, sposobnost razmišljanja zunaj okvirjev, razvijanje podjetniške in inovacijske kulture. Preboj je pri tem treba zasledovati z roko v roki z zelenim prehodom: podjetja, ki bodo razvijala produkte tudi z mislijo na okoljsko sprejemljivost, bodo namreč dosegala višjo ceno. V Sloveniji, kjer se enako kot v ostalih delih razvitega sveta število delovno aktivnega prebivalstva zmanjšuje, bi moralo biti toliko bolj očitno in toliko enostavneje razumeti, da je treba vse tisto, kar je mogoče, avtomatizirati.«

Še vedno pa bo ostalo ali se krepilo veliko panog, ki potrebujejo veliko kadra. Skrbi za ostarele, na primer, pa tudi kmetijstva se ne da povsem avtomatizirati … Kako premoščati to demografsko krizo?

»Ni druge izbire, kot da gremo v brutalno avtomatizacijo vsega, kar lahko, in to zelo hitro. Ljudi ni več, zato tudi rešitev, da bomo samo povečevali plače vsem, s tega vidika ne bo delovala. Treba je ustvariti več z manj ljudmi, kjer je seveda to mogoče. Različne dejavnosti imajo pri tem različne značilnosti. Oskrba starejših občanov na koncu potrebuje človeka, ki pride do onemoglega človeka in ga oskrbi. Kjer ta osebni stik ni nujen, pa je treba razmišljati z bolj odprto glavo. Prodajalec v trgovini je takšen primer. V dobi, ko na primer obstajajo nakupovalni vozički, ki sami obračunajo kupljeno blago in kupcu prihranijo čas, pri nas za blagajnami sedijo delavci, ki so na minimalni plači ali še nižje. Ali ne bi bilo bolje, da bi ti ljudje, ki imajo socialne veščine, delali v kakšni drugi dejavnosti, ki je ni mogoče avtomatizirati - seveda za višjo plačo -, hkrati pa v dejavnostih, ki so z vidika družbenih preferenc, bolj odločilne? Tudi v drugih dejavnostih bi se dalo z drugačnim razmišljanjem marsikaj narediti in na koncu ustvariti več, kar je tudi pot, da ohranimo delujoče družbenoekonomske sisteme, na primer kvalitetno oskrbo starejših, ki so za blaginjo odločilni.«

Sa. R.
"Izhodišče, ki ga ima Slovenija, je še vedno zelo dobro. Skoraj bi lahko rekel, kot da bi imeli še eno priložnost, da storimo tisto, česar desetletje in več nismo."
Kakšna pa je ambicioznost celotne družbe, želja, da se nekaj spremeni, pripravljenost za vseživljenjsko učenje, tudi pripravljenost na spremembo izobraževalnega sistema? Verjetno je treba spremembe narediti širše v sistemu?

»Podatki kažejo, da je pripravljenost ljudi na spremembe pri nas povprečna, vendar pa so trendi pozitivni. Pri odnosu do digitalizacije, na primer, smo bili pred časom precej črnogledi, zdaj pa smo do digitalizacije precej bolj odprti in optimistični. Enako do podjetništva. Zdaj je odnos do podjetništva veliko bolj pozitiven, kot je bil pred 15 leti. Verjetno je na ta odnos takrat vplivala tudi gospodarska kriza. Zdi se mi, da ostajajo stereotipi iz preteklosti, češ da se stvari ne spreminjajo, vendar se spreminjajo precej in mislim, da se bodo še bolj zaradi generacijskih učinkov. Mlade generacije so popolnoma drugačne, to so globalni državljani, ki jih ne zanimajo naši stereotipi iz preteklosti. Podatki pa tudi kažejo, da so zaposleni v Sloveniji zelo zaskrbljeni. Ne vem, zakaj je tako, si pa upam trditi, da ljudje intuitivno čutijo spremembe oziroma natančneje, potrebo po spremembah. Če bi prišlo do prave družbene klime ter bi politični odločevalci in ustvarjalci javnega mnenja dali pravi signal, zakaj je treba pospešeno v pametno in zeleno preobrazbo, ter pojasnili, zakaj je to ključno za našo prihodnjo materialno blaginjo in socialno kohezijo, bi bili po mojem ljudje zelo pripravljeni sprejeti spremembe. Pri tem sem optimist in raje kot na ljudi pokažem s prstom na državo in druge družbene voditelje, ki ne dajejo dovolj močnega sporočila, kaj bi morala biti absolutna strateška prioriteta. Pri sistemih, ki ste jih omenili, pa imamo bolj resen problem. V poročilu o produktivnosti smo letos izpostavili tudi produktivnost javnega sektorja. Zelo nedvoumno smo napisali, da je učinkovitost premajhna. Sistem izobraževanja smo na primer natančneje pogledali v letu 2021. Pri tistih vidikih, ki postajajo vse bolj pomembni, so sistemi izobraževanja in usposabljanja pri nas in tudi širše v srednji in vzhodni Evropi manj konkurenčni kot v drugih delih sveta. To je problem. Veliko bi se moralo spremeniti, a sistem sam, ki se sklicuje na stroko, teh sprememb ne naredi in zato sem zaskrbljen.«

Gre za okostenelost sistema ali kaj drugega?

»Gre za nepripravljenost na spremembe in tudi morda podcenjevaje stopnje sprememb, ki bi bile potrebne v sedanjem času. Naš izobraževalni sistem temelji na tem, da poskuša uniformirati ljudi za delo, kakršno je bilo v drugi industrijski revoluciji. Takrat je moral, če malo parafraziram, večji del prebivalstva sedeti za tekočim trakom in vsi so delali enako. V prihodnje bo diametralno nasprotno; vsak se bo moral diferencirati in narediti nekaj svojega. Nočem pametovati, vem da je to težko narediti v razredu, kjer sedi kakih 25 učencev in se vsakemu drugače posvetiti. A opozoriti želim, da je potreben konceptualni premislek o tem, kakšen je na primer poudarek na ustvarjalnosti v razmerju do učenja podatkov na pamet. Da pri tem ne omenjam, da smo šele zdaj pri razmisleku, kako se bomo šli digitalizacijo; drugi so to že naredili, zdaj so generacijo pred nami in se ukvarjajo s tem, kako tudi z digitalizacijo spodbujati prav ustvarjalnost.«

Sašo Švigelj
"Podatki kažejo, da smo do leta 2021 strukturno zelo počasi napredovali, makroekonomsko pa so se razmere izboljševale."

Kakšna je povezava med produktivnostjo in izobrazbo?

»Izobrazba tudi v Sloveniji statistično značilno vpliva na hitrejšo rast produktivnosti in pri izboljševanju izobrazbene strukture zaposlenih smo zelo uspešni, kar je odlično. Smo pa pred dvema letoma tudi preverili, kaj se dogaja s plačami v podjetjih, ki imajo najhitrejšo rast produktivnosti. Podatki kažejo, da so v obdobju od 2014 do 2019 imela podjetja, ki so najhitreje rasla po produktivnosti, za 23 odstotkov višje plače in so jih v primerjavi z ostalimi podjetji povečevala enkrat hitreje. Zgodba o produktivnosti zato ni zgodba o višjih dobičkih in lastnikih, ampak je edini način, kako priti do višjih plač.«

Prej ste že kritično ošvrknili javni sektor. Katere dele imate v mislih - ožjo državno upravo ali širši javni sektor, morda tudi tiste dele javnega sektorja, ki zdaj stavkajo?

»Človek se kar zgrozi, ko sliši, kako digitalizacija javnega sektorja poteka v praksi in v kakšnih pogojih delajo tam zaposleni. Z vidika učinkovitosti so javni sistemi kot celota zasnovani zelo neoptimalno. V podrobnosti posameznih sistemov se ne bi spuščal, je pa res, da naš javni sektor ne odstopa po velikosti od sistemov v drugih državah. Velikokrat zbanaliziramo razpravo s trditvami, da je treba odpustiti polovico zaposlenih in posledično znižati davke. Mislim, da bi bil za Slovence, ki smo ekstremno občutljivi za neenakosti, takšen anglosaksonski model popolnoma nesprejemljiv. Ljudje ga ne bi sprejeli, ko bi videli, kaj pomeni v praksi. Osebno mi je bliže družbenoekonomski model, ki ga imajo inovacijske voditeljice in temelji na družbi blaginje z relativno višjimi davki in javnimi sistemi, ki so učinkoviti. Razmišljati je treba o učinkovitosti in ne o velikosti državne uprave, odgovornost za neučinkovitost pa nosi politika že zadnjih 20, 30 let. Že povečanje učinkovitosti je izjemno zahtevna naloga, za prehod med inovacijske družbe pa je treba narediti še nadgradnjo s povečanjem odzivnosti države. Podjetja v tehnološkem prehodu državo namreč rabijo še bolj kot prej; pa ne samo z vidika državnega financiranja, ampak je pri tem odzivnost vezana na cel paket stvari, od izobraževanja in usposabljanja do raziskovalne opreme in infrastrukture ter zakonodajnih in regulatornih prilagoditev. Takšna odzivnost od države zahteva visoko institucionalno kapaciteto in jasno smer, kam gremo in katere so naše prednostne ekonomske domene, česar pa nimamo dovolj jasno opredeljenega.«

Primorski gospodarstveniki so na svojem srečanju opozorili, da jim manjka tudi osnovna infrastruktura, kot so boljše prometne povezave in opremljena zemljišča, kamor bi širili dejavnosti. Gre za osnovne in ne visokotehnološke stvari. Kolikšen primanjkljaj vidite vi pri tem?

»Lani je OECD delal analizo na temo industrije na podeželskih območjih. V analizo je vključil tudi tri slovenske statistične regije, med njimi Goriško. Pridružil sem se ogledu na terenu in obiskal to regijo. Podjetja so kot prvo težavo res izpostavila prometno infrastrukturo, kot drugo pa pomanjkanje stanovanj. Seveda je za nek kraj težava, če izgubi edini povezovalni most. Tudi stanovanja so osnovna infrastruktura, ki jo je treba zagotoviti, toda ali je to zgodba, ki bo Slovenijo pripeljala med vodilne inovatorke? Vsaj okvirni predpogoji seveda morajo biti zagotovljeni - žal je res, da imamo marsikje tudi s tem velike težave -, a pričakovanje, da bo zgolj 'cesta' rešila vse težave, empirično gledano, enostavno ne pije vode. Zagovarjam tezo, da je sicer treba urediti kritične infrastrukturne točke, najvažnejše stvari v naslednjih nekaj letih pa morajo biti ljudje in preobrazba gospodarstva. S cestami, kakršne so, bomo vseeno lahko zdržali še nekaj let, brez preobrazbe pa ne. Preobrazba gospodarstva bi morala biti ključna, se pa strinjam, da so zaradi neučinkovitih postopkov investitorji pogosto blokirani pri najbolj osnovnih stvareh, in se zavedam, da gospodarstvo, ki nima osnovne infrastrukture, seveda odlaša s preobrazbo, saj druge izbire niti nima.«

Imamo pri nas prepričljive primere, kaj se zgodi z razvojem okolja, ko so urejene osnovne stvari?

»Prav na Primorskem imate enega najlepših primerov - to je Ajdovščina. Ajdovščina je zame eden najboljših primerov v državi, kako je treba izpeljati transformacijo iz tradicionalne industrije v visoko napredno industrijo tudi v sicer tradicionalnih dejavnostih. Takšen je primer živilskopredelovalne industrije v družbi Incom Leone. Medtem ko je živilskopredelovalna industrija v Novi Gorici pokleknila, je v Ajdovščini nastala povsem drugačna zgodba, ki je vzor tehnološko, inovacijsko, prodajno-marketinško. Takšne primere bi morali promovirati. Začelo pa se je z lokalno zgodbo, z dostopom do zemljišč in konsistentno politiko skozi daljše obdobje. To je sovpadlo s sposobnimi podjetniki in danes Ajdovščina doživlja razcvet. Podjetja, ki delujejo danes v Ajdovščini, niso vzor le za Primorsko, ampak za vso Slovenijo.«

Sašo Švigelj
"Iz Umarjevega Poročila o produktivnosti izhaja, da je prišlo do pozitivnih premikov in ni nam treba 'delati panike'."
Ali se gre v Sloveniji zanašati na to, da bodo krizo s pomanjkanjem delovne sile reševali tuji delavci, vedoč tudi to, da sosednje države tem delavcem lahko ponudijo več?

»Če pogledamo, kaj se bo dogajalo s številom delovno sposobnega prebivalstva, se po osnovnem scenariju obeta strm padec navzdol; do leta 2050 bo v Sloveniji 162.000 delovno sposobnih ljudi manj. Bolj kot se odpremo za migracije, manjši bo padec, oziroma manj tujih delavcev kot pritegnemo, večji bo. Tudi po najbolj optimističnem scenariju in največji možni odprtosti za migracije pa se bo število delovno sposobnega prebivalstva zmanjšalo. V Sloveniji se je demografski obrat zgodil leta 2012, na trgu dela pa se je pokazal čez štiri leta, ko je začelo primanjkovati delavce v nekaterih dejavnostih. Ker se je izobrazbena struktura v Sloveniji zelo izboljšala, je bilo izobraženih domačih delavcev načeloma dovolj, manjkala pa je nižje izobražena delovna sila, ki jo je Slovenija dokaj uspešno uvozila. Zdaj delavcev manjka v številnih državah, tudi v tako ogromnih, kot je Kitajska. Tuja delovna sila bo zato bistveno težje dostopna, pomanjkanje je nova stalnica. Da pa bi bila Slovenija atraktivna tudi za kvalificirane in visoko izobražene tuje delavce, kar do sedaj ni bila, pa mora zagotoviti konkurenčno okolje. To je nujno. Slovenija namreč zelo zaostaja, saj je pri nas delež visoko izobraženih tujih državljanov 16-odstoten, v inovacijsko vodilnih državah pa 43-odstoten. Od izobrazbene strukture pa so neposredno odvisni tudi ekonomski učinki. Izračunali smo, da se vpliv na bruto domači proizvod na prebivalca v naslednjih 30 letih podvoji, če bi uspeli pritegniti v Slovenijo takšno izobrazbeno strukturo tujih državljanov, kot jo imajo inovacijske voditeljice. Imamo torej ekonomski razlog, da postanemo atraktivni za ljudi, ki bi pomagali pri nas ustvarjati dodano vrednost, po drugi strani pa moramo ostati atraktivni tudi za vse ostale tuje delavce, ki nam bodo med drugim omogočili tudi nadaljnje nemoteno delovanje družbenoekonomskih sistemov. Marsikje, kjer so soočeni z močnim prilivom tujih državljanov, imajo hkrati vrsto drugih izzivov, ki se skrivajo pod besedo integracija, čemur pa se tudi ne posvečamo dovolj. Na eni strani se je torej treba odpreti za migracije, hkrati pa je treba okrepiti tudi integracijske politike.«

Kaj se bo zgodilo, če nam ne uspe nadoknaditi zamud in primanjkljajev, ki ste jih izpostavili v tem pogovoru?

»Najmanj verjetno se mi zdi, da bomo obstali, kjer smo. Pozitiven scenarij je, da od tod napredujemo po zgoraj opisani poti - sem optimist, kajti imamo dobro inženirsko tradicijo, smo zelo konkurenčni na vrsti področij, na primer pri robotizaciji. V zadnjih dveh letih je že prišlo do napredka tudi v segmentih, kjer tradicionalno nismo bili močni, na primer pri vlaganjih v dizajn, zelo pa smo odskočili naprej tudi na primer pri prijavljenih znamkah. Imamo dobro izhodišče in smo v relativno dobrem položaju, tako da bi to lahko unovčili. Če pa tega ne bomo storili in se bo zgodil negativni scenarij, pa je zelo verjetno, da bodo začeli drugi naše produkte izrivati s trga. Zaradi tega je treba iti naprej, avtomatizirati in digitalizirati proizvodne procese, vlagati v usposabljanje ljudi in reorganizacijo. Brez tega bodo imeli produkti vedno manjšo dodano vrednost, s trga pa jih bodo izrinili tisti, ki so zdaj za nami, vendar hitro napredujejo. Ta scenarij sploh ne bi smel biti v igri. Če pametnega in zelenega prehoda ne bomo izpeljali zdaj, se račun čez deset let tako pri kadrih kot pri financiranju družbenoekonomskih sistemov enostavno ne bo več izšel. Vlada, katera koli bo, bo takrat lahko le še gasila požare. Zato je treba zdaj investirati dodatno milijardo v pametno in zeleno preobrazbo, to je kadre, avtomatizacijo in digitalizacijo ter bolj prebojne proizvode in storitve, ki temeljijo na novih, trajnostnih poslovnih modelih, da bomo čez deset let dovolj atraktivni za delavce in bomo imeli dovolj sredstev tako za gradnjo infrastrukture kot za blaginjo. To lahko pomeni, da se moramo morda zdaj tudi odpovedati kakšnemu delčku standarda, da bi imeli višjo blaginjo jutri. To morda ni atraktivno in politično všečno, je pa nujno.«