Nina, letos ste dopolnili 35 let. Vas številka že kaj straši, ste obremenjeni z leti?
Za zdaj je zame vsako leto bolj dragoceno in vsako leto prinese kakšno izkušnjo več, zaradi katere lahko drugače gledam na nekatere stvari v življenju in mi več časa ostane za meni res pomembne in ljube stvari. Ko nabereš nekaj izkušenj več, pa lahko to življenje kdaj tudi malce oteži …
Bi torej rekli, da z leti postajamo modrejši?
Kombinacija novih znanj, informacij in izkustev iz različnih situacij te naredi bolj izkušenega, morda lahko temu rečemo tudi: modrejšega, ja. Ker se učimo vsak dan, bo verjetno že držalo, da so leta dejavnik tega. Ne počutim se stare, let pa sem že nekaj nabrala. Da bi komu lahko modrovala, pa mislim, da jih še ni dovolj. (smeh)
Kaj vam je prineslo največ modrosti, katera izkušnja ali dogodek vas je najbolj zaznamoval v tej smeri?
Najbolj so me zaznamovali obdobje najstništva, otroštvo in odraščanje na vasi ter izkušnje, s katerimi sem se srečevala kot deklica. Vse lepe in težke preizkušnje, ki mi jih je življenje takrat namenilo, so me verjetno najbolj zaznamovale kot osebo. Ogromno lepih spominov imam na vroče poletne dni, ko smo brezskrbno tekali po domačih travnikih, obirali domače češnje po najvišjih vršičkih, dedku in babici pomagali pri vseh opravilih na domači kmetiji, vmes pa vsak prosti trenutek izkoristili za nešteto iger z najboljšimi prijatelji na vasi.
Pripovedujete o brezskrbnem življenju na vasi, ko ste bili deklica. O vas, vaši zasebnosti, vemo zelo malo. Pravite, da o sebi pripovedujete skozi svoje pesmi.
Velik del sebe delim skozi svoje pesmi. Moje pesmi so jaz. Verjetno je to tudi glavni razlog močne povezave, ki jo čutim z občinstvom. Včasih je prehitro, prezgodaj, pretežko, da bi o nečem govoril, z glasbo pa je to lažje in lepše. Ogromno je pesmi, ki so prišle v moje življenje ob pravem času in sem jih nujno potrebovala, da sem lažje prestala nekatera težja obdobja. Velik del mojih pesmi opeva tudi veselje do življenja, optimizem in povezovanje. Prav zato je ena izmed mojih najljubših zagotovo Svet je tvoj, ki pripoveduje prav o tem. Predvsem bom vesela, če mi bo dano odpeti še veliko dobrih pesmi in jih deliti z vsemi tistimi, ki jih resnično začutijo, ne le radi poslušajo.
Vaša zadnja pesem med drugim sporoča: malo, malo mi je še hudo … S kom ali čim v vašem življenju je povezana?
Na več oseb me spomni pesem Malo, malo … Opomni pa na to, da je življenje minljivo in da vse, kar imamo, ni samoumevno ter je pomembno biti hvaležen za vsak trenutek, ki nam je dan, da ga lahko preživimo ob ljubih osebah. Ko sem jo prvič odpela doma, bila sem čisto sama, se me je pesem globoko dotaknila. Takrat sem začutila, da ima nekaj zelo močnega v sebi, in po približno letu dni od njenega nastanka bi lahko rekla, da je nastala v pravem trenutku življenja vseh sodelujočih. Občinstvo jo je neverjetno lepo sprejelo.
Kaj sicer naredite, ko vam je hudo? Kako si pomagate?
Seveda sem se tudi sama v preteklosti večkrat spopadala s težkimi preizkušnjami. Predvsem ob izgubi bližnjih oseb. Takrat sem spoznala, da je to res boleča preizkušnja. Vse drugo, kar se mi je do tistega trenutka zdelo težko, je postalo povsem nepomembno. Veliko ran je bilo treba zaceliti, ampak res drži rek, da jih zaceli le čas, spomini, in v mojem primeru ustvarjanje glasbe, koncerti, publika, ki me je v težkih trenutkih vedno gnala naprej … To mi poleg mojih najdražjih vedno da moč, da se poberem in grem naprej.
Na tem mestu ne morem mimo Erica Claptona. Vem, ker ste mi nekoč že zaupali, da ima njegova glasba posebno mesto v vašem življenju.
Eden najlepših koncertov, ki sem jih obiskala, je bil prav koncert Erica Claptona na Dunaju. Nekaj dni pred koncertom sem prebrala njegovo avtobiografijo in dobila vpogled v njegovo življenjsko zgodbo ter nastajanje pesmi, zato je bilo doživetje koncerta še toliko bolj intenzivno in čustveno. Pesem Tears in heaven, ki jo je posvetil pokojnemu sinu, je ena izmed tistih, ki se me najbolj dotaknejo.
Čeprav ne govorite o svojih partnerskih odnosih, vas bom vprašala; kakšen je za vas dober partnerski odnos? Kaj vam je v njem najbolj pomembno?
Zagotovo najbolj predanost, strast, iskrenost, zaupanje, spoštovanje in to, da partnerja drug drugega podpirata v stvareh, ki so obema dragocene, ju izpolnjujejo in osrečujejo. Hkrati pa drug drugemu dopuščata svobodo, da živita svoje pravo poslanstvo.
Kaj pa prijateljstva? S kom ste stkali najmočnejše prijateljstvo?
Tesna prijateljstva so zame ena izmed najdragocenejših vrednot. Neskončno sem vesela, da imam okoli sebe osebe, s katerimi me povezuje tesno prijateljstvo že vse od otroških dni, in da si znamo kljub hitremu tempu življenja, ki nas včasih želi posrkati vase, vzeti čas, da je naša vez vsako leto trdnejša. Prijateljstvo je nekaj, kar je vredno negovati, za kar se je vredno truditi in si vzeti čas. Ohranjati in razvijati dobra prijateljstva je pravzaprav eden izmed največjih in najpomembnejših življenjskih uspehov in tega se vsako leto bolj zavedam.
Imate tudi kaj močnejših prijateljskih vezi s kom iz glasbenega sveta?
Veliko lepih prijateljskih vezi se je spletlo tudi v mojem glasbenem svetu, na odrih, na poteh na koncerte, med ustvarjanjem v studiu. In najlepše je, da nekatere trajajo že celih 18 let.
Kaj vas sicer najbolj navdihuje za ustvarjanje?
Osebe, ki so v mojem življenju, vsakdanu, ogromno pa je tudi takšnih, ki me navdahnejo s svojo življenjsko zgodbo, pa jih osebno sploh ne poznam ali pa jih danes več ni med nami. O njih lahko samo berem ali poslušam. Rada berem različne avtobiografije, gledam dokumentarne filme. Zame je vsak dan nova in drugačna izkušnja, priložnost za rast in učenje. Pomembno se mi zdi hoditi skozi življenje z odprtimi očmi.
Kaj bi počeli, če ne bi bili pevka? Verjetno imate še kakšen neizživet talent, strast?
Od mladih nog sem bila vedno »v akciji«, v spodnjem nadstropju smo imeli frizerski salon, veliko časa sem preživela v njem, bilo je nekako logično, da bom nekoč prevzela domači salon. Zaradi bolezni je mami pozneje nehala delati, moje obšolske dejavnosti pa so bile vse bolj in bolj povezane z glasbo. Glasbena šola, pevski zbori, pihalni orkester oziroma godba na pihala, prva dekliška pop skupina, rock bend, moji najstniški popoldnevi so bili večinoma preživeti v moji sobi, kjer sem ure in ure prepevala. Zelo kmalu na začetku srednje šole, pri 16 letih, pa je v moje življenje prišla Bitka talentov. Takrat se je življenje začelo odvijati s svetlobno hitrostjo, leta so tekla in hvaležna sem, da je glasba postala moj poklic. Pravzaprav bi lahko rekla, da gre za skupek več poklicev, saj je naše delo večplastno. Od tistega, kar je očem vidno, do tistega, kar se skriva v ozadju. Tudi izkušnje, ki sem jih pridobila med študijem menedžmenta, so mi bile od nekdaj v veliko pomoč, in morda je to poleg odra in prepevanja bila in je še vedno moja največja strast ter izziv hkrati.
Kaj pa tujina, vas je kdaj mikala? Priložnosti so verjetno bile …
Imela sem več priložnosti za sodelovanje s tujimi avtorji in izvajalci, vendar o življenju in delu v tujini resno nikoli nisem razmišljala. Vedno mi je bilo lepo ustvarjati v Sloveniji in še vedno je tako. Vseh 18 let se je tako veliko dogajalo, da sploh nisem imela veliko časa za razmišljanje o tem. Z veseljem bi zapela tudi s tujimi glasbeniki, zelo rada imam tuje jezike, italijanščino, španščino, kar nekaj let sem se je tudi intenzivno učila. Mogoče pa bo kdaj v prihodnje prišla kakšna tovrstna izkušnja. Bomo videli, kaj bo prineslo življenje. (smeh)
Nina, lepo iztočnico ste mi dali; menite, da smo sami odgovorni za svoje življenje, da smo torej soustvarjalci svoje realnosti? Ali smo po vašem mnenju morda nemočni, kar se naših življenj tiče, in odvisni od neke usode?
S svojimi dejanji in mislimi lahko po mojem mnenju zelo vplivamo na tok življenja, zato sama stremim k temu zavedanju, pozitivnemu razmišljanju in se tudi obdajam z ljudmi, ki me v tem smislu s svojim načinom življenja in vrednotami vsak dan navdihujejo. Nekateri pravijo, da smo ljudje seštevek petih ljudi, s katerimi preživimo največ časa. Najpomembnejše se mi zdi, da imamo dobre namene, da po svojih najboljših močeh in iskreno delamo in živimo. Ne glede na to, ali gre za osebne odnose ali za poklic, ki ga opravljamo, ali pač dojemanje življenja na splošno. Verjamem, da smo na tak način v »dobrih rokah« in nam bo življenje namenilo tisto, kar je pravo za nas. Če bomo le sledili svojemu namenu in svojim notranjim željam, ne pa željam drugih, kako bi moralo potekati naše življenje. Bistveno je ostati zvest samemu sebi in da se imamo radi takšni, kot v resnici smo. Pomembno se mi zdi tudi, da se znamo prepustiti in zaupati. Vsekakor pa ne slepo verjeti.
Kako se sicer soočate z minljivostjo?
Z izgubo bližnjih oseb se zavedam, da je življenje minljivo, da smo ljudje veliko bolj ranljivi in krhki, da ni nič samoumevno. Zato cenim vsak dan in vsak trenutek, ki mi je dan, da lahko v življenju počnem tisto, kar me osrečuje, da lahko počnem to, kar imam rada, delim svoje življenje na odru s publiko in imam ob sebi svoje najdražje, zaradi katerih je moje življenje toliko lepše. Zelo sem hvaležna za to.
