Preden ste stopili v vlogo TV-novinarja in voditelja, ste bili odgovorni urednik časopisa Novice Svet24. Kako se razlikuje delo na časopisu in televiziji? Kakšna sprememba je bila to za vas?
V smislu tempa kar občutna. Pri mediju, kot je Novice Svet24, ki izhaja dnevno, je bil tempo res hiter, a je na Svet24 TV, ki na radioviziji Aktual in Veseljak prinaša novice vsako polno uro, še bolj bliskovit. Vsakih 60 minut, kolikor je časa do naslednjih novic, je treba delati res hitro, zbrano in ubrano s preostalo ekipo. Poleg tega so zakonitosti televizije kot medija nekoliko drugačne od tiska. Novinarstvo je seveda novinarstvo, tu razlik ni, so pa v tistem delu, ko se novinarji še pokažemo – vodimo informativni program, torej nastopamo pred kamero in novice, ki jih pripravimo, še prenesemo do gledalcev. Spremembo sem hitro usvojil, čas, kot teče na televiziji, in vse druge novosti so mi hitro zlezli pod kožo. Pravzaprav me je televizija, sploh vodenje informativnega programa, od vedno mikala in v svojem delu res uživam.
V preteklosti ste bili tudi radijski voditelj, kajne?
Drži. Na Radiu Aktual in Radiu Veseljak sem skrbel za vikend novice ob polni uri. No, to je bilo bolj delo za zraven še v časih, ko sem ustvarjal na časopisu. Moja naloga je bila še jutranje javljanje v radijski program prej omenjenih radijskih postaj, da sem predstavil vsebino tekoče številke Novic Svet24. Mikrofon ima svoj čar. Televizijsko vodenje prav tako. V obeh primeri delo poteka v manjšem studiu, kjer si bolj ali manj sam; na radiu skupaj z mikrofonom, na televiziji pa je zraven še kamera. Vse je zelo intimno. Pri obojem je še najbolj nenavadno to, da sploh nimaš občutka, da te pred televizijskimi in radijskimi sprejemniki posluša ali gleda precej ljudi. (smeh)
Ste potem močno pod pritiskom pri vodenju TV-novic? Kaj če pride do kakšne napake?
To me niti ne skrbi tako, saj motiti se je človeško. Popraviš napako, če se zgodi, ali če pride do lapsusa, denimo pri izgovorjavi kakšne besede. Če govoriva o pritisku, ta bolj izhaja iz zavedanja, da ustvarjamo informativni program, ko ljudem prenašamo pomembne informacije o dogajanju doma in po svetu. Vsako vest je treba »v eter« spraviti v skladu z novinarskimi standardi – profesionalno v vseh pogledih, kar obsega vse od izbire novic, njihove priprave do nastopa pred kamero. Naša odgovornost je, da s svojim delom odgovarjamo množicam. To je pritisk, ki smo mu najbolj izpostavljeni.
Kakšen je potem občutek, ko se vidite po televiziji, če pogledate svoja pretekla vodenja?
Čuden. Vedno znova. (smeh) Menim, da je to predvsem zato, ker voditelji sami sebe gledamo povsem drugače, kot to počnejo gledalci. Imamo namreč vklopljene kritične in analitične detektorje ter smo pozorni na napake, da se lahko izboljšujemo. Preverimo, kako smo prenašali novice – jih »skomunicirali«, kakšen je bil naš govor, kako smo se gibali pred kamero, kakšna je bila mimika obraza in podobno. S temi očali ni preprosto (po)gledati nase, saj gredo potem sklepi lahko v smeri, da je bilo vodenje slabo, v resnici pa gre za manjše napake, ki jih drugi najverjetneje sploh ne opazijo.
Kakšno je vaše uredništvo, kdo so vaši sodelavci?
Na čelu ekipe je seveda odgovorni urednik, potem smo dnevni uredniki, voditelji in novinarji, seveda tudi snemalci in montažerji. Gre za majhno ekipo, v kateri smo voditelji tudi novinarji, tako da sami pripravljamo novice. Da je tako, se mi zdi dobro, saj to pomeni, da nisi samo prenašalec novic, ki jih zate nekdo zbere in pripravi, ampak si tudi njihov kreator, kar vse prispeva k bolj suverenemu televizijskemu nastopu.
Kakšne zgodbe vas najbolj zanimajo?
Najbolj krivice, ki jih doživljajo običajni ljudje. V takih primerih se mi zdi pomembno, da prenašamo njihove zgodbe – jim damo glas. Ravno to je moč medija – izpostaviti njihov problem. Včasih pa to prispeva celo k rešitvi zagate, v kateri so se znašli. In seveda napake politikov, ki morajo skrbeti za dobrobit naroda in skrbno ravnati z našim denarjem.
Ena takih zgodb, o katerih zdaj govorite, je tista o Nejcu Zagerju, ki so mu poplave uničile dom. Svet24 TV je bil pri njem v Trbižu le nekaj dni po pretresljivem dogodku. Žalosten je povedal, da bodo morali hišo, v kateri si je dom ustvaril s partnerico in starši, porušiti in začeti znova. V tej tragični zgodbi pa je vseeno nekaj lepega: na njegovo kmetijo je prišlo veliko prostovoljcev, ki so mu pomagali sanirati posledice poplav – in to po tem, ko ste o njem pripravili TV-prispevek. Povedal je, da če vaše televizije ne bi bilo, ne bi prišlo toliko prostovoljcev, zaradi katerih so se lažje postavili na noge.
Da, o tem govorim. Ponosen sem, da je naše delo sprožilo nekaj tako dobrega, koristnega. Pa ne samo da se je aktivirala veriga dobrih ljudi; ta zgodba ima še en učinek, saj navdihuje. Bi pa rad izpostavil še naslednje: mediji moramo zgodbe (pri)peljati do konca – jih spremljati, kako se razvijajo, in počakati vse do razpleta. Zakaj, lahko razložim na primeru poplavljenih občin. Njihovi župani našo ekipo rotijo, naj ostane z njimi, njihovimi ljudmi. Naj spremljamo, kaj se dogaja, ker so prepričani, da dokler bomo prisotni, se bodo zadeve odvijale, če pa se mediji umaknemo, se bojijo, da bo država pozabila nanje in bo sanacija zastala.
Kako je bilo torej delati v času tega izrednega vremenskega dogodka? Je bil tudi za vas, medije in vse, ki jih ustvarjate, ta čas zahteven?
Vsekakor. Vsako polno uro smo se za ljudi trudili nabirati najbolj ažurne informacije in opozorila. Veliko smo bili na terenu in poročali, kaj doživljajo ljudje, kako jim lahko pomagamo. V tistem času sem bil v težkem položaju tudi jaz. Prihajam namreč iz Luč, kjer je tisti petek potekala huda drama. Mama se mi je tisto jutro še javila in omenjala plaz, a je bil signal tako slab, da je nisem prav dobro razumel, kaj natančno se dogaja. S starši sem potem poskušal priti v stik znova in znova, a zaradi telekomunikacijskih težavah to ni bilo mogoče. Do naslednjega dne jih tako nisem mogel priklicati in sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Bili so odrezani od sveta. To je bila zame huda stiska, a vseeno sem vsako uro stopil pred kamero in predal novice. Takega delovnega dne si res ne želim več ponoviti …
Kako pa si polnite baterije?
Po delovniku padeta adrenalin in koncentracija. Takrat samo ne smeš obležati. (smeh) Polnim se s fitnesom in naravo, kamor vsak dan odideva s psom Thorom. Je glavni sprostitveni element mojega življenja in z njim preživim res veliko kakovostnega časa. Zaradi njega se lažje »odklopim« ter sem »tukaj« in »zdaj«. V resnici sem se za psa odločil prav zaradi želje po bolj kakovostnem življenju. Vedel sem namreč, da me bo žival motivirala in me »prisilila«, da sem nekaj časa samo njen in da za drugo, kot so skrbi, služba in ostalo, kar pije energijo, ne bo toliko prostora. Bal sem se sicer, da bodo jutranji sprehodi problem, kajti ko novice vodim dopoldne, vstanem že ob štirih, ampak sem se presenetil, saj to storim brez najmanjše težave. Tudi pozimi, ko je ob takih urah res mrzlo. Si pa oblečem dolge gate in je! (smeh)
Ste iz Luč, zdaj pa živite v Ljubljani. Kako se počutite tu?
V bistvu sem odraščal na Koroškem, tam zaključil srednjo šolo, potem pa smo se z družino preselili v Luče, od koder prihaja moj oče. Ljubljana mi je prirasla k srcu. Mesto mi je zelo všeč, sploh ker ima veliko narave. Živim na Rudniku, ki je precej ruralen; ko stopim iz hiše, sem praktično že na Poti spominov in tovarištva, za hišo pa je Golovec.
Imate v Ljubljani kakšne še posebej priljubljene točke?
Na Rakovniku pod Golovcem je cerkev, nad katero se razprostira jasa, na kateri je klopca. Od tam je krasen razgled, in medtem ko jaz sedim na njej, se Thor podi po travniku in raziskuje. Vsak od naju uživa po svoje.
Kako pa se znajdete v kuhinji?
Še posebej rad jem. (smeh) Obožujem jedi na žlico: golaže, juhe, mineštre, vse to skuham sam. Trenutno mi sicer najbolj diši mamina kuha, ki je žal, saj ne živimo skupaj, nimam priložnosti jesti tako pogosto. Ko pa starša obiščem, imam najraje mamin pražen krompir, svinjsko pečenko in govejo žup'co. To so te nedeljske klasike, s katerimi mi, če me želiš razveseliti v kulinaričnem smislu, ustrežeš ultimativno. (smeh)
Kaj je še pomemben del vašega življenja?
Potovanja. Če dlje časa nikamor ne odpotujem, se počutim malo utesnjen, kot v kletki. Pomembno mi je, da se prepustim okolju, ki ga obiščem; da doživim ljudi, to, kako živijo, kaj jih obdaja, kakšne vrednote imajo. To me znotraj osveži in napolni, pa tudi pomaga malo prevetriti pogled na svet, sebe. Potovanja so mi dala veliko, med drugim zavedanje, da tudi če nimaš vsega, je okej.
Se vas je kakšen kotiček, ki ste ga obiskali, še posebej dotaknil?
Da, Karibi so se usidrali vame. Doživeli sem jih zelo pristno, ker na Martiniku, kjer sem bil, ni množičnega turizma. Tako je bila moja izkušnja s tamkajšnjimi ljudmi in življenjem, kot ga živijo, zelo lepa. Ljudje so zelo sproščeni, topli, dostopni, odprti. Všeč mi je bilo, da se na plaži sredi belega dne zberejo cele družine, poslušajo glasbo in se imajo »fajn«, pa še zraven te povabijo. Kar zahtevno za nas, zaprte Evropejce. (smeh)
Imate morda kakšen poseben potovalni načrt za prihodnost?
O, ja! Obstaja cel seznam destinacij. Ena od tistih, ki me najbolj mikajo, pa je drastično drugačna od vsega do zdaj – to je Indija. Pripravljen sem, da me šokira, ker to z vsakim tudi naredi. Pričakujem, da bo lepa, zahtevna, transformativna.
Če bi vam izročili 10 tisoč evrov, da jih porabite po mili volji, bi jih torej namenili potovanjem?
Zagotovo. To je luksuz, ki si ga želim v življenju.
Kaj pa je za vas dom, kakšnega ste si ustvarili?
Dom je zame tam, kjer se lahko uležem na kavč! (smeh) Ko prideva s psom s sprehoda, se na njem udobno namestim in uživam v svojem varnem pristanu.
Kakšne ljudi imate radi ob sebi?
Zabavne! Ker sem po naravi bolj miren, mi prija družba, ki se po tem razlikuje od mene. Tega polarnega nasprotja se potem hitro navzamem in se imam z njimi res super.
Ste na kakšno stvar iz svoje preteklosti še posebej ponosni?
Pred dvema letoma sem izvedel za diagnozo, ki mi je precej zatresla življenjske temelje. Do tedaj sem bil zdrav in me je bolezen zato precej pretresla. Ponosen sem, da sem se hitro postavil na noge in sprejel svojo novo realnost. Življenje sem si zastavil malo drugače, zaživel celo še bolj polno. Na to sem ponosen.
