Na eni strani poslušamo glasne pozive, naj ga pridelamo in pojemo manj, na drugi strani raste uvoz iz tujine, kjer je vprašljiva predvsem kakovost. Kaj o tem pravijo primorski proizvajalci in ponudniki ter kdo nosi največ odgovornosti za rušenje cenovnega razmerja?
Slovenska mesnopredelovalna industrija je zaradi uvoza tujega mesa, ki je na voljo po nižjih cenah, prisiljena k nižanju svojih cen. Pod pritiskom je celotna veriga, opaža predsednik uprave skupine Pivka - Delamaris Janez Rebec: "Slovenska živilska industrija prinaša majhen delež BDP, je pa strateško pomembna dejavnost. Nenehno opozarjamo, da je potrebno zaščititi lokalno pridelavo in predelavo." Največ poceni mesa iz tujine se proda v restavracijah, kjer na jedilnikih niti ni označeno njegovo poreklo, opozarja: "Sam že vrsto let pozivam, da je potrebno označevati meso tudi na jedilnikih restavracij in javnih zavodov, da bi tudi tem skupinam zagotovili kakovostno meso lokalnega porekla."
Pomembno se mu zdi, da je končni potrošnik seznanjen s tem, kaj kupuje in zaužije: "Vemo, da so razlike v kakovosti mesa že med evropskimi državami zelo velike. Prav zato smo bili pobudniki dodatne označitve v okviru sheme Izbrana kakovost Slovenije. V Pivki smo označili tudi meso reje 100-odstotno brez antibiotikov. Kupec je tako lahko še brez dvoma, da izbere dobro zase in svoje bližnje."
Delna rešitev z ustrezno prehransko politiko
Pritisk na zniževanje cen domačega mesa občutijo tudi v Kmetijski zadrugi Tolmin. "V kolikor odkupnih cen in marž ne znižamo, smo v primerjavi s ponudniki uvoženega mesa v percepciji potrošnika nekonkurenčni. Kljub temu poskušamo rejcem zagotavljati kar se da ugodne odkupne cene in kupcem prijazne maloprodajne cene za slovensko meso najboljše kakovosti," pojasnjuje Nikola Šavle, direktor KZ Tolmin.
Uvoženega mesa v njihovih mesnicah ne nudijo. Žalosti ga, da smo Slovenci prepoznani po tem, da na veliko kupujemo poceni hrano nizke kakovosti iz uvoza: "Ta sloves smo si žal ustvarili doma in v tujini. Kljub vsem državnim projektom je država tista, ki prva ne naredi dovolj na tem področju." Meni, da bi večji del problema lahko rešila z ustrezno prehransko politiko v javnem sektorju: "Naj pravilnike in zakonodajo uredijo tako, da bodo otroci v vrtcu dobili na krožnik svež telečji zrezek iz Posočja ali Sevnice. Ne pa file pol leta ali več zamrznjene ribe iz Vietnama. Na ta način bi rešili velik del slovenske kmetijske proizvodnje in zagotovili zdravo prehrano državljanom. Tako delujoča javna uprava bi bila za zgled vsem."
Odgovornost nosijo vsi znotraj mesne verige
V Evropski uniji na trgu poteka hud konkurenčni boj, pojasnjuje agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani: "Ker naše argoživilske oziroma mesne verige niso tako dobro povezane na rdečem mesu – torej prašičjem in govejem mesu –, seveda lahko nekdo, ki išče svojo priložnost na trgu, bodisi trgovec bodisi nek večji ali manjši predstavnik mesne industrije, kupuje surovine na prostem trgu in s tem ruši cenovno razmerje v Sloveniji." Predvsem pa celotno sliko vidi kot posledico slabe povezanosti panog pri nas: "Gre za izraz tega, koliko smo ekonomsko močni, koliko smo ekonomsko povezani in koliko znamo. Na vseh treh področjih smo šibki, tudi če se primerjamo recimo z italijanskim, posebej avstrijskim, švicarskim trgom."
Kot pozitivno zgodbo izpostavi Avstrijo, kjer velja kolektivna zaveza proizvajalcev, da ščitijo svoje člene v verigi, so zaščiteni z različnimi označbami in blagovnimi znamkami, ki so lahko podjetniške ali v smislu geografskih označb. V takšen redu vidi rešitev tudi na našem trgu: "Poskusi so bili, poskusi so, ampak stvari ne znamo speljati do konca, ker bo en člen ali pa večina njih prej ali slej podlegla zaradi ekonomskih interesov." Ker imamo v primerjavi z zahodnoevropskimi trgi šibko kupno moč, smo bolj dojemljivi za cenovne premike, še poudarja.
Znotraj verige vsak nosi neko odgovornost, razloži Erjavec: "Potrošnik je pogosto neizobražen, ne razume, kupuje na podlagi cene in ne na podlagi kakovosti, potem so tu trgovski sistemi, ki se na nek način trudijo, včasih so bili označeni kot najhujši del zgodbe. Mislim, da se veliko dogaja tudi na ravni živilskopredelovalne industrije, vsaj na mesnem delu. Potem so lahko tudi zadruge – nekatere zelo prispevajo h krepitvi teh verig, drugi manj – pa tudi nekateri kmetje, ki so pač zaradi nekaj evrov več in takojšnjega plačila pripravljeni prodati najboljše kose prašičjega in govejega mesa v tujino."
Smo nadpovprečno izvozno naravnani
Rebec iz skupine Pivka - Delamaris opozarja, da imajo naša živilska podjetja težave z majhnimi serijami: "Primarno je živilska industrija vedno zasnovana za domači trg. V Sloveniji nas je le dva milijona in smo nadpovprečno izvozno naravnani, a le redka podjetja izvažajo več kot 50 odstotkov proizvodnje. Pivka perutninarstvo 80 odstotkov mesa proda v Sloveniji, manjši delež v tujini. Od tega največ v EU."
V KZ Tolmin so z izdelki Alpije – domače mesnine iz Posočja pred časom vzpostavili distribucijo na območju Trsta. "Italijanski trg je za nas zanimiv, vendar imamo na domačem še veliko izzivov in potenciala. Izdelki Mlekarne Planika Kobarid so pa že več let prisotni v trgovinah v FJK v sosednji Italiji," nam pove direktor.
Treba je razumeti spremembe prehranskih navad
Potem pa so tu še novi prehrambeni trendi, poudarja agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec: "Tudi recimo propaganda proti, na katero se ne znamo odzvati, ne znamo razložiti, da če kupuješ doma, prispevaš manj k izpustu toplogrednih plinov, kot če uvoziš." Po njegovo se tudi mesna industrija težko sooča s tem, da so se prehranske navade začele zelo hitro spreminjati: "Del družbe, mogoče zelo majhen del, ampak je zelo glasen, spreminja kompleten odnos do tega načina prireje, pridelave, predelave, kot se je uveljavljal v zadnjih 50 letih, ko smo izhajali iz tega, da bomo lačni in da je treba pokriti te potrebe. Zdaj pa se ukvarjamo z viški hrane, odpadki hrane, s slabimi prehranskimi navadami, z izgubo gastronomskih užitkov."
