Mednarodni dan svobode medijev

»Zakaj se ljudje, ki trdijo, da so mediji in novinarji nepomembni, potem tako zelo ukvarjajo z njimi?«

Marjana Tomšič Vovk
2. 5. 2023, 18.36
Posodobljeno: 3. 5. 2023, 08.35
Deli članek:

Indeks svobode medijev po svetu, ki ga pripravlja organizacija Novinarji brez meja, je lani Slovenijo uvrstil na 54. mesto, med tako imenovane problematične države. V primerjavi z letom poprej je slovenska svoboda medijev zdrsnila za kar 18 mest. Letos se je položaj sicer nekoliko izboljšal. Slovenija je v zadnjem letu napredovala za štiri mesta.

Bobo
V zadnjem letu se je zaostril pritisk lastnikov in oglaševalcev, predvsem medijskih zakupnikov, opozarja Milosavljević.

 Kakšno je trenutno stanje naše medijske krajine, se je od lani kaj spremenilo, je z novo vlado svoboda medijev večja? O vsem tem smo ob mednarodnem dnevu svobode medijev, ki je potekal v torek, poklepetali s prof. dr. Markom Milosavljevićem s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

Zakaj se razmere za delovanje medijev in novinarjev v zadnjih letih praktično povsod po svetu slabšajo?

Slovenija je sicer na lestvici medijske svobode, ki jo od leta 2002 objavlja organizacija Novinarji brez meja (RSF), od lani napredovala za štiri mesta. Medtem ko je Slovenija na indeksu medijske svobode lani med 180 državami zasedala 54. mesto, kar jo je uvrščalo v kategorijo problematičnih držav, je letos svoj položaj izboljšala in se povzpela na 50. mesto.

RSF v letnem poročilu o indeksu medijske svobode sicer ugotavlja, da so razmere za novinarstvo zadovoljive v manj kot tretjini držav, panogo pa da vedno bolj spodkopava industrija lažnih novic.

Prvi razlog je zagotovo covid in težave, ki so jih imeli mediji in novinarji zato, da so sploh lahko delali v ozračju, kakršno je bilo, prepleteno s teorijami zarote, lažnimi novicami, samooklicanimi strokovnjaki ali vplivneži. V tem ozračju se je vzpostavilo veliko agresivnosti ter sovraštva do medijev in novinarjev. Tudi v Sloveniji smo bili ob nekaterih protestih priča pljuvanju v novinarje in razbitju vhoda enega od medijev. To so situacije, ki jih v odnosu do novinarjev pri nas ne pomnimo. K slabšanju razmer je pripomoglo tudi razširjanje že prej omenjenih vplivnežev. V obdobju, kjer se vsakdo lahko razglasi za strokovnjaka za vse, kjer niso bile potrebne diplome in izkušnje s področja medicine, zdravstva, kemije ali kateregakoli drugega področja, je lahko vsakdo modroval o vsem. Demokracija je v principu zelo lepa reč, ampak modrovanje o strokovnih temah je, po mojem prepričanju, še vedno nekaj, kar je bolje prepustiti relevantnim strokovnjakom in to z različnih področij. Potem se je zgodila še vojna v Ukrajini, ki je v medijskem smislu temeljila na strateških dezinformacijah, ki jih Rusija plasira po Evropi in svetu že vsaj zadnjih deset let. Tem ruskim dezinformativnim kampanjam so se v zadnjem desetletju pridružile tudi nekatere druge države. Najpogosteje je v raznih raziskavah govora o Kitajski, ki je že pred več kot desetletjem uvedla tako imenovano spletno policijo, ki je na Kitajskem preprečevala določene tipe objav, na primer tiste o Tiananmenu ali Tibetu. V zadnjih letih pa se je ta kampanja razširila še po vsem svetu – tudi mnogi mediji v svetu, ki kdaj objavljajo tovrstne vsebine, so deležnih različnih oblik manipulacij ali blokad. Eden od slovenskih medijev je pred nekaj meseci v neki rubriki objavljal zgodovinske fotografije iz prejšnjih desetletij, nekega dne so tako objavili znamenito fotografijo tanka na Tiananmenu, pred katerim stoji protestnik. Nekdo je to fotografijo prijavil Facebooku kot promocijo orožja in Facebook je ta naš spletni medij za nekaj časa zablokiral ter ga degradiral glede njihovih razvrstitev v algoritmu. To gotovo pušča zelo velike ekonomske posledice – vsi vemo, da je obisk prek družbenih omrežij danes eden glavnih virov, kako obiskovalci pridejo na medijske spletne strani. Blokada za denimo dva tedna lahko pomeni bistveno slabši obisk in s tem padec oglaševalskih prihodkov, zato pride do tako imenovanega »chilling« efekta tovrstnih praks. Urednik bo namreč naslednjič dvakrat premislil, preden bo objavil fotografijo Tiananmena, ker se bo zavedal, da obstaja tveganje, čeprav neupravičeno – skoraj prepričan sem, da je šlo tu za strateško prijavo s strani tako ali drugače vpletenih oseb.

Profimedia
Slovenija se uvršča med problematične države, kar se svobode novinarstva tiče.

Morda je tu primerno vprašanje, zakaj je svoboda medijev tako pomembna, zakaj si poskušajo vodilni akterji – ne le politični – medije podrediti ali jih diskreditirati?

To je zelo zanimivo vprašanje, saj po eni strani mnogi govorijo o tem, da medijev in novinarjev ne potrebujemo več, češ da imamo družbena omrežja, brskalnike, agregate informacij, navsezadnje tudi že umetno inteligenco. Toda po drugi strani sta marsikje v svetu ter pri nekaterih slovenskih politikih in gospodarstvenikih prisotni izredno močna želja in tendenca po vedno hujšem oviranju, blokiranju ali nadzorovanju medijev in novinarjev. Tu govorim o celem nizu evropskih držav, kot sta denimo Rusija in Belorusija, pa tudi Madžarska, Poljska, Srbija, v preteklih letih gotovo tudi Slovenija, kjer je predsednik vlade leta 2020 objavil manifest Vojna z mediji in govoril o tem, da se morajo njegovi volivci veseliti, saj z vsakim dnem tradicionalni mediji propadajo, družbena omrežja pa jim bodo omogočila vse, kar potrebujejo. To je zanimivo – in kdo bi lahko rekel, da tudi ne ravno bistro: zakaj se taisti ljudje, ki trdijo, da so mediji in novinarji nepomembni, potem tako zelo ukvarjajo z mediji? Recimo prejšnja vlada Janeza Janše je v začetku julija 2020, torej po zgolj treh mesecih vlade, spisala in objavila predloge treh zakonov, ki urejajo področje medijev: Zakon o medijih, Zakon o RTV in Zakon o STA. In to v času najhujše covidne krize. To kaže na zanimivo »učinkovitost«, a hkrati na obsedenost z mediji: ko si sredi tako hudega časa, v tistih prvih treh mesecih covida, ko ljudje še praktično iz hiše niso upali – ali pa niso smeli, če se spomnimo poznejših policijskih ur –, se ti ukvarjaš s kar tremi medijskimi zakoni. Torej imajo očitno mediji in novinarji še kako pomembno vlogo in pomen v družbi – ali pa so vsaj politiki prepričani o tem. In tudi gospodarstveniki – ne smemo pozabiti, da nekatere od najbolj prisotnih oblik pritiskov in cenzure na medije in novinarje prihajajo iz vrst oglaševalcev in lastnikov, tako da je situacija, kaj in o kom je dopustno pisati, postala tudi izjemno nevarna.

Vidite razliko glede svobode medijev v prejšnji vladi in današnji?

Odvisno od tega, v katero kategorijo bo kdo uvrstil to pripombo, lahko je ironična, sarkastična ali samo realistična, ampak dejstvo je, da je bila prejšnja vlada očitno tako obremenjena ali obsedena z mediji, da je pripravila tri zakone o medijih v treh mesecih. Razlika se čuti že na tem področju, kajti aktualna vlada dejansko ni pripravila še nobenega celotnega medijskega zakona po enajstih mesecih vladanja. Pripravljena je bila zgolj novela zakona o RTV, ki pa je nastala na osnovi iniciativ in izhodišč, ki so jih pripravile nevladne institucije, medtem ko na ostalih področjih ne zasledimo, vsaj javno ne, nobenih celovitih zakonskih sprememb. Mogoče bo kdo rekel, da je dobro, da se vlada manj manično ukvarja s tem področjem. Je pa hkrati vendarle res, da je ob vsem, kar se dogaja, ob vseh izzivih glede digitalnih medijev, koncentracij, platform, zdaj umetne inteligence, pa seveda ob pritiskih in dogodkih v svetu, dezinformativnih strateških kampanjah iz tujine in tako naprej, nujna priprava sodobnih in celovitih zakonodajnih odzivov – in teh ni. Sploh glede na to, da imamo zakon o medijih iz leta 2006 in da v njem spletni mediji praktično niso omenjeni, kaj šele težave, ki se pojavljajo v povezavi z njimi, na primer oglaševanje na platformah, spremembe načina delovanja medijev, tudi vprašanje odgovornosti medijev, vprašanje medijev v razmerju do sovražnega govora, vprašanje koncentracije lastništva in podobne reči. V zakonu še vedno vse izhaja iz klasične, zdaj že arhaične delitve medijev na tiskane, radijske in televizijske.

Profimedia
Zgolj profesionalen, odgovoren in avtonomen novinar je lahko svoboden novinar, ugotavlja Društvo novinarjev Slovenije.

Na lanski lestvici svobode medijev RFS se je Slovenija uvrstila na 54. mesto, kar je bilo najslabše do zdaj. Se je stanje do danes kaj izboljšalo ali še poslabšalo?

Gotovo se je spremenil nek splošen odnos ali duh, v smislu, da nismo dnevno deležni osebnih ali splošnih napadov, diskreditacij in žalitev na račun posameznih medijev, lastnikov, urednikov, novinarjev ali TV-voditeljev. Mislim, da je to logična posledica tega, da se nova vlada zaveda, da je prišla na oblast tudi z obljubo bolj demokratskega duha in spremembe vsega tistega, s čimer ljudje v času prejšnje vlade niso bili zadovoljni. To je bil pogosto tudi odnos do svobode izražanja, svobode medijev, do na splošno nekega spoštljivega odnosa do javnosti in primernega komuniciranja. Tukaj je vlada v preteklem obdobju veliko storila že s tem, da je pogosto (modro) molčala. Kadar namreč ne molči, zelo pogosto stori tudi napake in neumnosti, to je popolnoma jasno. Stanje glede svobode medijev ni briljantno, ni takšno, kot bi si ga želeli in potrebovali. Zdi pa se, da se je v zadnjem letu – predvsem na račun nekega miru ali večinoma tišine – s strani politike umirilo dogajanje okoli zakonodajnih sprememb in neposrednih napadov na novinarje. A zaostril se je pritisk lastnikov in oglaševalcev, predvsem medijskih zakupnikov. Ta je eskaliral do stopnje, ko veliko naših bolj komercialno vodenih medijev o mnogih pomembnih akterjih, ki so hkrati pomembni oglaševalci, sploh ne poroča več, zato o mnogih temah nismo več ustrezno obveščeni – ker novinarji o njih ne smejo več pisati. Po občutku in pogovoru z mnogimi novinarji in uredniki bi rekel, da ima danes veliko slovenskih medijev tovrstne uradne ali neformalne sezname oziroma popise, direktive, o kom in o čem se ne sme poročati ali se sme le ob odobritvi urednikov ali direktorjev.

Še vedno se vleče zgodba RTV, tudi nova vlada očitno ni prinesla rešitve. Kako to komentirate? In kakšno je po vašem mnenju trenutno stanje RTV?

Kje naj začnem in koliko časa imate? (smeh) O stanju na RTV vprašajte zaposlene, kakšen je program, predvsem TVS, pa lahko vidi vsak gledalec. Podatki so jasni. Radio Slovenija, kjer ni prišlo do takšnih kadrovskih posegov in najbolj vulgarnih oblik vmešavanja ali cenzuriranja, deluje dobro in ima dobro poslušanost, medtem ko ima TV Slovenija slabe rezultate gledanosti, slabše kot pred enim letom. Gledalci so s tem precej jasno pokazali, da se s takšnim cenzuriranjem, poseganjem, kadrovskim vmešavanjem ... ne strinjajo. Drugo pa je vprašanje drugih vpletenih organov, od ustavnega sodišča do državnega zbora, ki je že pred časom imenoval večino članov programskega sveta in bi lahko presodil, ali ti delujejo v skladu z zakonom oziroma ali dopuščajo nezakonite in škodljive dejavnosti vodstva RTV. Moje prepričanje je, da je vodstvo delovalo tako škodljivo kot večkrat nezakonito, to je v več primerih razsodilo tudi sodišče, na primer v primeru razrešitve direktorice TVS Natalije Gorščak in imenovanja Andreja Graha Whatmougha za generalnega direktorja RTV. Ta ni izpolnjeval razpisnih pogojev, na kar smo nekateri opozarjali ves čas, ker so bile stvari tako očitne, sodišče pa je za prepoznavanje tega potrebovalo dve leti – a je na koncu vsaj razsodilo, da je bilo imenovanje generalnega direktorja, ki ne izpolnjuje pogojev, nezakonito. Skratka, vsebinsko so izpolnjeni pogoji za odločno akcijo glede razreševanja stanja na RTV, a je zdaj odločitev ustavnega sodišča stvari nekoliko zamrznila, tako glede vršilca dolžnosti vodstva hiše kot programskega sveta. Na mestu je vprašanje, ali programski svet sploh še zakonito deluje, ker je ustavno sodišče razveljavilo določene člene novele zakona o RTV, ni pa neposredno razveljavilo 18. člena. Ta govori o tem, da se novi svet konstituira takrat, kadar je imenovana večina članov tega novega sveta, in da z dnem konstituiranja novega sveta prenehata delovanje in mandat prejšnjega programskega sveta in vseh njegovih članov – in do konstituiranja sveta je vmes prišlo. Se bo torej končno pojavil nekdo, ki bo presekal ta gordijski vozel? Če se spomnite: gre za starogrški mitski vozel, ki ga nihče ni znal razvozlati, Aleksander Veliki pa ga je preprosto presekal. Hočem reči: nekaterih stvari se očitno ne da razvezati, ampak jih je treba presekati. Drugače se ta godlja nikoli ne bo končala.

Marko Vavpotič / M24
Situacija na RTV se ni izboljšala niti z novo vlado.

Očitno tudi nova vlada nima ali noče uporabiti meča?

V strokovni javnosti je prevladala interpretacija, da nekateri politiki iz koalicije niso bili zainteresirani za to. Verjetno zaradi kakšnih svojih interesov in zgodb. Če pomislite, je bila tudi aktivnost vlade in koalicije na tem področju v času kampanje precej neizrazita, in vprašanje je, ali bi javnost sploh spoznala, za kakšen zakon gre in zakaj se je pomembno udeležiti referenduma, kaj šele da bi zmagal na referendumu, če ne bi bilo civilne družbe, različnih organizacij in akterjev, ki so opozarjali na to.

Bi lahko evropski akt o svobodi medijev, ki se pripravlja, »osvobodil« slovenske medije?

Ta akt lahko pomaga pri urejanju stanja slovenskih medijev predvsem dolgoročno. Vprašanje je, ali bo letos sploh že sprejet, zato ne moremo pričakovati, da bo imel kakšne vplive na trenutno stanje javne RTV – ampak to niti ni njegova vsebina oziroma vloga. Gre za relativno načelen akt, ki zadeva vprašanja, kot so državno oglaševanje in pomoč, veliki prevzemi in koncentracije, zaščita novinarjev in delno splošna neodvisnost javnih RTV-organizacij, pa delno razmerje med evropskimi mediji in globalnimi platformami. Slovenija ga bo morala sprejeti v svoj pravni red, pomembne stvari se bodo zgodile predvsem na ravni transparentnosti državnega in občinskega oglaševanja in financiranja medijev, pomagal naj bi tudi pri omejevanju primerov neupravičenih tožb proti javnim akterjem. Neposredno pa ne bo posegal v konkretna delovanja posameznih javnih radiotelevizij in njihovega ustroja, ker je to v vsaki državi urejeno drugače. Akt na primer ne določa, kako konkretno naj se financira javna RTV ali imenuje vodstva, nadzorne svete …, je pa pomemben korak k jasni enotni ureditvi temeljnih načel delovanja medijev v EU – osnovne transparentnosti, sistematičnosti, svobode in zaščite novinarjev.

S. R./M24.si
Marko Milosavljević pravi, da stanje slovenske medijske svobode ni takšno, kot bi si ga želeli in potrebovali.