HOJA SPREMENI ČLOVEKA

V desetih letih prehodil 15.000 kilometrov

Biba Jamnik Vidic/revija Jana
27. 12. 2022, 06.25
Deli članek:

65-letni Ladislav Vidmar iz Žleb pri Medvodah je skromen človek. Svojih uspehov ne mara obešati na veliki zvon.

Mateja Jordovič Potočnik
Ladislav Vidmar

»Prva pot, ko sem se leta 2009 od doma odpravil čez severni del Italije do Francije, je bila eno samo presenečenje. Čeprav sem se vsak dan znova moral soočati z bolečinami, so bile te le delček potovanja. Vse drugo je bil čisti užitek. Prvič v življenju sem se poglobil vase, preko hoje sem spoznaval svoj notranji svet, hkrati pa sem intenzivno doživljal svet okoli sebe.«

Čeprav je Ladislav že pet let upokojen, je še vedno zelo aktiven v občinskem svetu, krajevni skupnosti, turističnem društvu in pevskem zboru. Dolgčas je človekov največji sovražnik, pove Ladislav, ki se je kot najstnik navdušil nad alpinizmom. Že kot alpinistični pripravnik je z izkušenim alpinistom Vanjo Matijevcem in Blažem Oblakom splezal novo smer v ledu gore Grandes Jorasses, v masivu Mont Blanc. Leta 1979 so se na alpinistični zemljevid zapisali kot prvi plezalci, ki so preplezali naš ledni slap Lucifer v Gozdu Martuljku. Ko je bil star 22 let, je šel plezat na Fanske gore v Tadžikistan, bil na odpravi na Novi Zelandiji in v Južni Ameriki. Leta 1987 je bil vodja odprave v indijski del Himalaje, ko so po novi smeri splezali na vrh Trisula in jo poimenovali po Alešu Kunaverju. Potem se mu je zgodilo življenje: služba, družina, hiša, dokler se pri 52 letih ni odločil, da je spet prišel čas zanj. Začel je hoditi. Mesec dni na leto si je vzel zase in samo hodil, od zore do mraka, po 60 kilometrov na dan.

Zakaj odločitev za tako dolge pohode?

Bilo je leta 2006, ko smo se v družbi na vasi pogovarjali o romanju na Camino. Nekaj ljudi iz naše vasi se je namreč odpravljalo na to romarsko pot. Pripovedovali so, da se bodo odpeljali do španske meje, od tam naprej pa nadaljevali peš. Pripomnil sem, da zame romanje pomeni, da se odpraviš peš od doma. »Romanja na tak način se pa loti kar sam,« so komentirali mojo izjavo. Na ta pogovor sem čisto pozabil, dokler se čez dobri dve leti nisem začel ukvarjati z vprašanjem, kaj bi počel. Manjkali so mi namreč izzivi, ki sem jih bil navajen iz alpinizma. Takrat mi je na misel spet prišel pogovor o romanju. Odločil sem se, da poskusim. Bilo je sredi maja, s partnerjem, s katerim sva imela skupno podjetje, najprej tiskarno, potem knjigoveznico, sva se dogovorila, da si vzamem mesec dni dopusta. V nahrbtnik sem naložil opremo in oblačila ter se peš odpravil od doma proti Italiji.

Na tem prvem romarskem popotovanju ste v mesecu dni prehodili 1.250 kilometrov, v povprečju 50 na dan. Prehodili ste severni del Italije do Francije, precejšen del poti vas je vodil tudi čez vam tako ljube hribe. Kako je bilo?

Ta pot je bila psihično in čustveno zelo »utrgana«. Ko sem pred odhodom bral knjigo Camino avtorice Shirley MacLaine, se mi je zdelo, da naklada. Potem pa se je tudi meni začelo dogajati na polno. Ves čas sem imel občutek, da mi nekdo čepi na nahrbtniku in kaže pot. Ko sem si, denimo, enkrat zaželel, da bi se spočil na kraju s klopjo in potočkom, se je čez dva kilometra nenadoma pred mano pojavil točno tak prostor. Ko sem enkrat pomotoma zašel na avtocesto, so me policisti odpeljali na pravo pot, v hribih sem spoznal Ladine, alpske staroselce, avtonomno etnično skupino s svojim jezikom, ki so ga menda govorili že 200 let pred Kristusom. Ko sem šel proti malem San Bernardu, mi je nasproti prišel mlad volčjak in se mi pridružil. Čeprav sem ga podil, ni in ni hotel stran od mene. Pomenljivo se mi je zdelo, da me je do gore, kjer domujejo psi bernardinci, pospremil prav pes.

Popotovanje se je končalo zelo čustveno.

Še teden dni po tem, ko sem prišel domov, sem ves čas po malem jokal. Doživetja so namreč tako intenzivno prihajala za mano. Tudi žena je opazila, da se z mano nekaj dogaja. Spremenil se mi je tudi karakter. Postal sem manj koleričen, na probleme sem začel gledati drugače. To prvo romanje me je zaznamovalo z novimi spoznanji, diametralno nasprotnimi mojemu karakterju in načinu življenja. Dotlej sem namreč vse počel zelo na hitro.

Že na prvem romanju ste se odločili, da boste hodili po svoje. Sami in neodvisni, najraje v sandalih.

Če si sam, nimaš problemov, če sta dva, jih imata lahko tisoč. Če potuješ sam, se ti ni treba na nikogar ozirati, ustavim se tam in takrat, ko sam hočem, lahko se odločim, da spremenim traso poti, še pomembneje pa je, da sem lahko sam s svojimi mislimi. Rad doživljam svet na svoj način, ko me pri tem nihče ne moti. Ravno zato sem se tudi odločil, da bom spal zgolj v svojem šotoru, kar je včasih precejšen izziv, saj moram za postavitev šotora najti ustrezno ravno površino. Enkrat sem jo našel šele pod nekim mostom, spal sem tudi na tako strmih terasah, da bi najraje še sebe v šotoru privezal, enkrat v stari podrti hiši, ki je bila edini suh prostor ob riževih poljih. V Italiji se mi je zgodilo, da sem moral šotor postaviti sredi krožišča pod ogromnim stebrom za javno razsvetljavo.

Vas je kdaj strah?

Ne. Včasih čutim nekaj, kar bi najlažje opisal kot tremo, gre za občutek, ki mi je zelo pomagal v časih, ko sem se ukvarjal z alpinizmom. Po svetu hodim z zaupanjem, da bo vse v redu. In res je. Tudi nobene omembe vredne nesreče še nisem imel. Edina nesreča se mi je zgodila v Iranu, ko me je s toaletnim papirjem oplazil mopedist. Fant je pozabil, da na prtljažniku vozi skoraj meter širok tovor šestih velikih paketov toaletnega papirja. Skupaj sva pobrala razsute rolice po cesti in se poslovila. (smeh) Letos, ko sem hodil po Italiji, pa sem, tega sem se zavedel šele pozneje, imel izredno srečo. Še danes ne vem, zakaj sem se nenadoma odločil, da zamenjam stran ceste. Tam, kjer sem hodil prej, je namreč kmalu pripeljal tovornjak z odvezano »gurtno«, ki mu je opletala okrog vozila. Če bi me oplazila, se zame verjetno ne bi dobro končalo.

Kako je biti mesec dni sam s sabo, večina ljudi danes sama s sabo ne zdrži niti pol ure?

Rojen sem v drugačnih časih kot današnja mladina, kar se mi pozna. Ne potujem zato, da bi imel družbo, ampak grem doživet deželo z vsemi čutili. Kadar hodim peš, opazujem dogajanje okoli sebe, tega ne moreš doživeti niti na kolesu, kaj šele če si v avtomobilu. Med potjo opazujem metulje, ptice, vidim miško, ki mi steče čez pot. Enkrat je v centralnem masivu v Španiji čez cesto pritekel divji prašič. Ko me je zagledal, se je tako ustrašil, da se je komaj ustavil. Take stvari gredo mimo tebe, če hodiš v družbi.

Vsako romanje vam je prineslo nekaj drugega. Najbolj pa vas je zaznamovalo drugo, ko ste šli od Monte Carla čez Provansalske Alpe do Pamplone v Španiji. Zakaj?

Najprej zato, ker me je naš župan prosil, ali lahko v mesto Crest nesem povabilno pismo za pobratenje. Ta prošnja je bila velika čast zame. Najbolj pa me je zaznamovala noč, ko sem šel čez centralni masiv v Franciji. Bil je močan naliv in sanjalo se mi je, da mi je umrla žena, sanjal sem tudi o njenem pogrebu. Sanje so bile tako žive, da sem jokal še ves naslednji dan. Še danes, ko vam to pripovedujem, me ti spomini spravijo v stisko. Popoldne, ko se je dež spremenil v sodro, sem se umaknil v zavetje majhnega gradu in poklical ženo. Nisem ji povedal, kaj se mi je sanjalo, samo želel sem slišati njen glas. Z njo je bilo vse v redu. Na žalost pa so moje sanje čez dober mesec postale kruta resnica.

Kaj vas vsako leto znova popelje na pot?

Ko sem tretje leto prišel do Atlantskega oceana na Portugalskem in stal na enem od klifov nad morjem, me je prešinilo, ali to pomeni, da sem prišel na konec svoje poti. Obenem pa sem začutil, da tako zelo potrebujem te svoje enomesečne odklope, da si moram najti drug cilj. Takrat sem se spomnil, kako zelo me je zaznamovala Indija, ko smo šli na odpravo na Trisul v indijski del Himalaje. Odločil sem se, da bo moj naslednji cilj po svilni poti priti do Lase v Tibetu.

Tako ste četrtič krenili proti vzhodu in se od doma preko Hrvaške, Bosne, Črne gore, Albanije odpravili do Bitole v Makedoniji. Kako je bilo hoditi po nekdanji skupni državi?

Bilo je kot v filmu Ko to tamo pjeva. Med potjo sem doživel toliko zgodb, nekatere so bile na meji resničnega, da sem imel vsega dovolj in sem se v Bitoli odločil, da grem nazaj domov. Naslednje leto sem pot nadaljeval iz Skopja skozi Bolgarijo v Turčijo do Ankare, leto pozneje pa iz Ankare do meje z Iranom. Ker nisem dobil vizuma za Afganistan, sem eno leto ostal doma, potem pa sem preko Irana krenil do znamenitega mesta Mašad na vzhodu države. Ker tudi naslednje leto nisem dobil afganistanskega vizuma, sem pot nadaljeval iz Uzbekistana v Tadžikistan preko gorovja Pamir v Kirgizijo. Potem se je zaradi epidemije covida moja pot začasno končala.

Zaradi covida ste bili prisiljeni dve leti ostati doma. Letos ste spet šli na pot. Prehodili ste 2.800 kilometrov z juga Sicilije čez serpentinaste poti Apeninskega polotoka do meje med Italijo in Slovenijo ter se peš vrnili še v domače Medvode. Kakšna je razlika hoditi po Evropi in po vzhodnih deželah?

V Evropi so na vsakih nekaj kilometrov vasi, države na vzhodu pa so veliko manj naseljene. In ker se ljudje ne morejo tako pogosto družiti, se razveselijo vsakega prišleka. Pri njih je gostoljubnost skoraj uzakonjena. V Iranu sem bil deležen take gostoljubnosti, kot je v Evropi ne poznamo. Ko sem šel enkrat čez kanal za namakanje, me je družina, ki je tam imela piknik, povabila, naj se jim pridružim. Potem pa se je zgodilo, da je ena od hčera zabredla v vodo. Ker je bil oče precej obilen in ni mogel zadosti hitro odreagirati, sem šel deklico reševat jaz. Zelo sem bil ganjen, ko mi je družina v zahvalo podarila vejico jasmina. V Tadžikistanu pa mi je padlo v oči, kako si pomagajo pri prevozih. Ker ne poznajo rednih avtobusnih linij, avtomobilisti med potjo poberejo vsakega, ki da znak, da bi se rad peljal. Včasih se celo po šest ljudi nabaše v en avtomobil.

Pravite, da bi bil svet brez meja veliko lepši.

To pravim zato, ker jih sam ne čutim. Tudi kulturnega in civilizacijskega prepada, ki zija med ljudmi, ne. Z mejami imamo problem predvsem Evropejci, prebivalci dežel na vzhodu ljudi sprejemajo zelo odprtih rok. Ko sem šel v Iranu proti Mašadu, ki je za Irance in Afganistance enako pomembno mesto kot Meka za muslimane ali Vatikan za katolike, so me spraševali, ali sem musliman. Ko sem jim povedal, da sem kristjan, jih je zanimalo, zakaj si želim tja. Odgovoril sem jim, da verjamem, da obstaja samo en bog. S tem odgovorom sem si prislužil veliko spoštovanje.

Kako spravite telo v pogon za tako velike razdalje?

Ko začnem hoditi, je tako, kot bi vključil stikalo. Že prvi dan lahko prehodim 50 km, nič dosti drugače ni kot zadnji dan. Ko pa pridem do cilja, ki sem si ga zastavil, se moje telo ustavi. Preprosto se mi ne da več iti naprej. Telo si na neki način sprogramiram, da lahko hodi od zore do mraka. Najmanj 45 kilometrov na dan, se mi je pa zgodilo, da sem v enem dnevu prehodil tudi 72 kilometrov.

Na Camino vas ne vleče. Zakaj?

Zame je hoja užitek. Na Camino pa gredo ljudje z nekimi nameni in pričakovanji. Tudi prenočišča, ki so na vsakih 20 km, so na neki način potuha. Ko prideš tja, je zate poskrbljeno v vseh pogledih, od hrane, sanitarij, interneta, prenočišča in druženja ob klepetu in kozarčku rujnega. Jaz sem rajši odvisen samo od sebe. Verjetno sem zato tudi toliko bolj vesel, kadar na poti koga srečam.

Kakšni so vaši načrti?

Ker sem moral popotovanje po Kirgiziji zaključiti zaradi hudega viharja, se nameravam vrniti tja in prehoditi deželo do konca. Potem pa naprej do SZ dela Kitajske, od tam pa v Pakistan do Islamabada. To bi bila prva etapa, druga pa preko Indije do Nepala in v Tibet, ki je za zdaj moj končni cilj.

Kaj bi sporočili ljudem, ki razmišljajo, da bi se v svet odpravili na podoben način kot vi?

Naj se v svet odpravijo brez strahu in naj doživljajo deželo takšno, kot se jim kaže. Narobe se mi zdi, ko si ljudje želijo spreminjati druge. Tisti, ki imajo vsega preveč, si pogosto domišljajo, da so vredni več kot drugi. V deželah, kjer živijo bistveno skromneje, so dostikrat veliko bolj človeški in srčni kot ljudje, ki živimo v bogatem zahodnem svetu. Zahodnjaki se toliko obremenjujemo z dobrinami, da nimamo več časa zase, oni pa ga imajo in si ga tudi vzamejo. Naš moto bi moral postati: vzeti si čas zase, biti strpen in sočuten do drugih ter pomagati, kjer lahko, sicer pa se raje umakniti. Danes je velik problem, ko ljudje s svojim egoizmom povzročajo velike težave. To nam bo kmalu povzročalo velike probleme, tudi znotraj družin. V revnih deželah je skupnost tista, ki povezuje ljudi in jim omogoča preživetje, mi pa se zanašamo na to, da nas bodo rešile tehnologija, institucije in država. Če se ne bomo spet naučili, kako si pomagati med seboj, bo vse zaman.