»Kadar imam s kom problem, pa se nočem z njim soočiti, mu svoje povem s komadom in upam, da ga ta človek posluša in razume. Ni najbolj zdravo, je pa donosno.« (smeh) Nekateri dogodki v družbi ga naravnost silijo, da o njih spregovori ironično, kot v pesmih Voda radosti, Majster in druge, ki jih najdete na Youtubu.
»Na živce mi gre ves ta koncept šparanja, lažne skromnosti in držanja zase. Vse to mi je tuje,« pravi. »Vedno se bodo našli ljudje, ki jim smešne stvari niso smešne, ker so to zanje resne stvari. RTV ima zame ne samo močan nostalgičen pečat, temveč je najbolj prisotna v našem življenju, a jo jemljemo za samoumevno. Ponaša se s kakovostnimi vsebinami, ko pa jih začne primanjkovati, mi ni več do heca. Ljudje, ki vidijo, da niso usposobljeni za te šihte, gredo na javno televizijo, kjer so njihovi govori polni mašil, ne znajo sklanjati. Meni je to smešno, ampak tudi žalostno. Eni so mislili, da so mi plačali za pesem, večina pa je vedela, da sem jo naredil, ker mi je bilo res mar.«
Tri minute do osmih zvečer se je spomnil, da bi video naredil v formatu dnevnika. »Najprej sem zdrvel do Merkurja in Državne založbe, da sem kupil moder šeleshamer za učinek studia v ozadju. Potem sem od devetih do enajstih pisal komad. Od enajstih do treh sem snemal pesem. Od treh do pol štirih sem posnel video, od štirih do šestih sem ga montiral, ga dal na Youtube in šel spat. Ko sem se zjutraj zbudil, sem bil povsem presenečen, koliko ljudi si ga je že ogledalo!«
Kje se je skrival?
Nedolgo po tem, ko je po spletu zaokrožil omenjeni video, pa nas je novinarje osvojil s suverenim vodenjem in inteligentnim humorjem na podelitvi novinarskih nagrad. Sicer je vodil že veliko lokalnih prireditev, kamera mu je domača.
»Pred novinarji, še posebej ko sem med občinstvom videl tudi Branka Čakarmiša, igralca Domna Valiča in druge, pa sem kar malo zakuhal. Bil sem živčen, ampak na koncu je vse skupaj izpadlo v redu.« Nam se je zdel genialen, le kje se je skrival toliko časa? Pa pravi, da je bil vedno tu. V glasbi, že od mladih nog.
Vsi njegovi so bili glasbeniki – dedka po mamini in očetovi strani – eden je šel celo s harmoniko do New Yorka, oče pa je igral na porokah. »Medtem ko je mama kelnarila. Ker naju z bratom nista imela kam dat', sva bila tudi midva svata in na koncu sva zaspala v kovčkih za inštrumente.« Nič čudnega torej, da se ukvarja z glasbo, saj ta svet pozna od nekdaj. Želel je igrati bobne, pa mu je mama rekla, da lahko, če bo zraven igral še klavir, da bo nekaj še zanjo. Potem se je raje odločil za kitaro. Prvo mu je kupila babica. Preden so mu jo podarili, so jo dva meseca skrivali v omari, a Robiju take stvari seveda niso ostale skrite. Našel jo je, odpiral vratca kovčka in igral na dve, tri strune, kolikor jih je pač dosegel.
Vedno malo v ozadju
»V Brežicah so od nekdaj fešte. Po tri, štiri družine se družijo in vedno nekdo prinese kitaro, harmoniko. V Posavju imamo ogromno kakovostnih glasbenikov, v moji glasbeni skupini je osem ljudi in igrajo več inštrumentov, celo pevke.« Sam igra več inštrumentov, kolikor je imel v osnovni šoli pozitivnih ocen, se šali, naravoslovni predmeti mu niso šli, zato je trditev kar blizu resnice. Med drugimi je igral v skupini Rebeke Dremelj, Gašperja Riflja, piše pesmi za druge glasbenike, njegovi izdelki so se pojavili že tudi na festivalih Melodije morja in sonca ter Slovenska popevka. »Na sceni sem ves čas, vendar vedno malo v ozadju.«
Z dekletom Majo Weiss, odlično pevko, čeprav je po poklicu magistra laboratorijske medicine, vsako soboto od marca do oktobra pojeta in igrata na porokah. »Greva na izlet, druživa se z lepimi ljudmi, dobro jeva in pijeva, pa še plačana sva za to,« se muza. Skupaj sta že od osemnajstega leta, vanjo pa se je zaljubil, že ko jo je prvič slišal peti z orkestrom brežiške glasbene šole. »Zelo talentirana pevka je, ima izreden posluh in je neverjetno točna. Super je, ker sva lahko tako skupaj v glasbi in zasebno.«
Na civilnem in cerkvenem obredu sta sama, na ohceti pa se jim pridružijo še preostali glasbeniki iz Robertovega benda. »Vedno se imamo dobro, ne gremo domov pred osmo uro zjutraj. Včasih mladoporočenca in svatje prej obupajo kot mi, ki potem feštamo naprej z gostinci. Na špilih se nimamo nikoli slabo.«
Muzikantavtor
Da je vešč tudi z besedami, je dokazal že v osnovni in srednji šoli, ko se je za kakšno lumparijo skušal učiteljicam odkupiti s pesmimi. »Za profesorico slovenščine sem napisal cel sonetni venec, ko je rekla, da se to ne da.« Tako se je pred tremi leti po neki nori noči na morju, ko je s prijatelji popil dve steklenici vina in se samemu sebi zdel dovolj pogumen in dober, z dvema pesmima prijavil na tekmovanje za kantavtorje Kantfest v Rušah.
»Na koncu je bila to kar dobra odločitev,« pravi veliki oboževalec Iztoka Mlakarja, Đorđa Balaševića in Magnifica. S pesmima Ni za konje dirka in Varčna žarnica je v Rušah zmagal. V komisiji je bil med drugimi Adi Smolar, zato mu zlata kanta žirije (in občinstva) veliko pomeni. Hkrati pa je bila to odskočna deska in vstopnica za razne radijske oddaje, med drugim je s svojim bendom nastopil v Izštekanih. Zadnje leto pa je po Sloveniji polnil dvorane skupaj s Perico Jerkovićem v stand up predstavi Zbogom korona, mi gremo na dopust. Označujejo ga za kantavtorja, on pa sebi pravi muzikantavtor.
Tržna niša
Humor in hiter jezik sta ga pripeljala do tržne niše v glasbi – pisanja pesmi po naročilu. Začel je s svojim bratom Darčijem, nadaljeval s stand up komikom Alešem Novakom.
»Potem pa so se ljudje kar napalili. Pišem pesmi za razne slavljence, mame, žene, za tajkune, za bolj znane, kot bi si mislili. Njihovi bližnji mi jih čim bolj opišejo, potem se pa v videu s pesmijo malo ponorčujem iz njih. Ljudi, ki imajo veliko denarja, že težko presenetiš z darilom, pesem o njem pa lepo vpliva na njegov ego. Morda za koga kdaj prestopim mejo, kaj pa vem. Ampak po mojem, če veš, da nisi žleht, je ne moreš prestopiti. Če pa nekdo tako dojame, to ni več tvoj problem. Če misliš dobro, narediš to ljubeče, ne greš čez mejo.«
Vsi se radi smejijo
Humor je v njegovem življenju vedno prisoten – v poslu, je pa tudi njegov obrambni mehanizem. »Od nekdaj mi je bil zelo ljub in domač. Vedno sem rad poslušal Slona in Sadeža, zame sta bila bog in batina, pa stand up komike.« Tudi probleme rešuje s humorjem, trudi se, da se ne jemlje preresno.
»Ko smo nekoč igrali za intimnejši krog ljudi, mi je preščipnjeni kabel za kitaro v zvočniku začel glasno pokati in goste je to motilo. Naenkrat je vse utihnilo, jaz pa rečem: Srečno novo leto! Toliko časa so se vsi smejali, da je tonski mojster lahko zamenjal kabel. Vsi se radi smejijo, samo priložnost moraš dati ljudem.«
Da lahko pišeš komade, s kakršnimi nas nasmeji Robert, moraš imeti odprte oči in našpičena ušesa. »Jaz pravim, da je dandanes težko biti neozaveščen, ko se toliko dogaja.« Svojim šalam se nasmeji najprej sam. »Kadar pišem in si izmislim neko butasto foro ali se besede kar zlijejo pred mano, se naglas nasmejim. Če še sam rečem: katera glupa fora, potem je res super, vem, da bo tudi drugim všeč. Ljudje naj se delajo norce iz samih sebe, pa se bodo lahko vedno smejali. Ne ponižujte se, samo ljubkovalno se iz sebe norčujte,« predlaga preverjen recept za smeh.
Glasba iz rastlinjaka
Ustvarja v nekdanjem rastlinjaku hišice tete Rozike, kjer si je uredil studio. »Včasih so tu rasle rože, zdaj pa cvetijo ideje. Teta Rozika je rože v svoj rastlinjak nanosila z vsega sveta. Ko sva se s punco preselila v njeno hišo, smo v ta prostor najprej prinesli preproge namesto salonitk. Ker smo se vedno več družili, pa so lonce z rožami zamenjali bobni in preostala glasbila. Nastala je povsem drugačna soba od rastlinjaka. Ko je Rozika malo pred smrtjo prišla pogledat hiško, me je bilo kar malo strah, kaj bo rekla. Ampak njen obraz je zasijal. 'To je pa kot ena prava jazz dvorana,' je dejala. Ko je ona to požegnala, so tudi rože začele prihajati nazaj v prostor. Zanje skrbi Maja in prostor postaja vedno bolj magičen. To je moj najljubši kotiček, prostor, v katerem preživim največ svojega časa in se ga nikoli ne naveličam. Tu nastajajo vsi moji komadi. Tu sadim rožice in prodajam bučke,« hudomušno zaključi pogovor.
