Ker niso imeli ceste, je Anton 16 let očeta v dolino nosil na rokah

Pod sv. Avguštinom na naslovu Velika Varnica 13 je domačija Topolovčevih. »V 80. letih smo si sami naredili cesto. Kakšen dogodek je to bil, ko sem se lahko pripeljal do doma. Dotlej smo avte puščali v dolini, vsako stvar pa na ramah nosili na svoj breg,« se spominja Anton Topolovec. Toda čas, vsaj v Halozah, teče hitreje kot spremembe, in tako je še vedno makadamska cesta v zimskih dneh neprevozna. »Šestnajst let sem očeta, ki ni bil več zmožen hoje, nosil v dolino. Tako se je veselil obljubljenega asfalta ... Žal ga ni dočakal.«

Do domačije Topolovčevih vodi 650 metrov dolga makadamska cesta, ponekod zavita, drugod zelo strma. A pot se ne ustavi pri njih, nad domačijo nastaja novogradnja s hišno številko Velika Varnica 14. Še malo bližje vrhu, kjer se nad haloškimi griči razgleduje sv. Avguštin, pa tretja domačija, Velika Varnica 15.

Cesto, ki so jo uredili sami, podarili občini v upanju na asfalt

Tri hišne številke so torej z avtom dostopne le v lepem vremenu. "Dan po dežju se je do novogradnje nameraval odpeljati tovornjak z betonom. Malo je manjkalo, pa bi hruška s šoferjem vred zgrmela v prepad. Tudi sicer je cesta z običajnim avtom težko prevozna oziroma vsakodnevna vožnja terja svoj davek na avtu," je o nevarnosti ceste dejal Anton Topolovec.

Pozimi možnosti ni, dostop z avtomobilom je nemogoč. "Šestnajst let sem očeta, ki ni mogel hoditi, nosil ali ga peljal s traktorjem v dolino. Ko je potreboval prevoz z rešilnim avtomobilom, seveda ta ni mogel do njega. Pred štirimi leti smo celotno cesto, ki smo jo sami financirali, na kateri je buldožer opravil 120 ur, sam pa sem dve leti kopal na roke, za 'boglonaj' dali občini Videm, da bi dobili asfalt. Obljuba o asfaltiranju je bila dana in vsa štiri leta sem bil na vrhu seznama. Oče se je tako veselil asfalta, a nazadnje je prej umrl, kot ga dočakal. Četrtega oktobra je bilo eno leto od njegove smrti."

Razen grenkobe v očeh, ko pogleda na razdrapano cesto do domačije, Anton s ponosom in posebno iskro v očeh ter nasmehom na obrazu govori o haloških strminah, spominih na težaško delo – na oranje z volom, o spominih na 300 let star skorš, brajde kvintona, kjer je en trs dal za dva polovnjaka kvinte … Zavezan in predan je Halozam. Tako kot njegovi starši, ki so, ko je Topolovčevim maja 1995 ogenj vzel dom, raje pol leta preživeli v kleti, kot da bi se preselili k najstarejšemu sinu v Leskovec. Anton je po starosti drugi od treh bratov.

"Ne želim, da bi še moj sin nosil mene ..."

"Starša sta ob požaru hiše rekla, da nikamor ne gresta. Tukaj sta ostala, na bregu, na domu, vse do smrti." Anton Topolovec sicer zdaj ne biva na domačiji, vendar je ne pusti samevati niti en dan. "Vedno je delo," pravi.

Za cesto pa se bori zaradi sosedov, zaradi sina, ki se želi preseliti v ta del Haloz, in seveda tudi zaradi sebe. "Če ne prej, bi se rad, ko se bom upokojil, preselil sem gor." Zakaj, ga vprašam. Anton pogleda malo postrani, kot bi bilo vprašanje povsem odveč, nato pa odvrne: "Tu je božji mir. Ne slišiš drugega kot ptiče in avione. Tu je mir."

Domačija Topolovčevih je 27. maja 1995 pogorela. »Rešil sem le oblačila, ki sem jih imel na sebi, in plinsko jeklenko,« se spominja Anton Topolovec. Novogradnjo so Topolovčevi postavili v nekaj mesecih ob pomoči sorodnikov iz Slovenije in tujine.

Po letih dela, dela z ljudmi, po sto tisoč prevoženih kilometrov doma in v tujini želi najti in užiti mir na svojem, na domačiji, kjer so bivale že generacije njegovih prednikov. "Želim si urejeno cesto. Razumem, da so potrebe tudi drugje, vendar tudi na našem koncu bi si ljudje želeli živeti, tudi jaz. Nikakor pa si ne želim, da bi moral sin tudi mene, če bom obnemogel, nositi v dolino, kot sem moral jaz očeta."